Melodije Slovenije v Argentini
»Pridejo Avseniki!!!« Od trenutka, ko se je v slovenski skupnosti v Argentini razširila novica – in vzniknila je mnogo mesecev prej –, da med nas prihaja ikona slovenske narodno-zabavne glasbe, smo z nestrpnostjo pričakovali 16. oktober, dan napovedanega prvega koncerta ansambla Saša Avsenika v kulturnem centru Usina del Arte v Buenos Airesu pod pokroviteljstvom veleposlaništva Republike Slovenije. Nemudoma sem sklenil, da tega praznika slovenstva za nobeno ceno ne bom zamudil. A ko v rodni deželi ni bilo nikoli časa, da bi v živo slišal Avsenikovo glasbo, je bilo toliko bolj nujno užiti trenutek, ki se je ponudil tako daleč od nje. Kot sem v dneh obiska članom ansambla skušal naslikati v besedah zahvale vendarle ni šlo zgolj za enega izmed koncertov, ki jim človek pač prisluhne, da bi si razširil glasbena obzorja, in da bi bila njegova ušesa deležna nekaj blagoglasja, ampak je ta obisk pomenil mnogo več. Bil je simbol materinskega objema, s katerim je domovina pohitela k svojim otrokom tam daleč na drugem koncu zemeljske oble. In veselje njenega zaroda se je moglo čutiti z vsemi čutili, ki jih premore človeško telo. Nepozabno. Dar Božji za dušo slovensko. Od prvega trenutka, ko so se povzpele noge glasbenikov na oder in se je zaslišala s svetovno slavo ozaljšana Na Golici, se je v dvorano naselilo vsesplošno navdušenje in ni popustilo do zadnjih sekund glasbenega večera. Vse je kot eno dihalo v taktih znanih melodij Slavka in Vilka Avsenika in njunih dedičev. Najbolj pa nas je podžgala tista znana Slovenija, od kod lepote tvoje. Verjamem, da so marsikoga od navzočih prevzela čustva, ko se je morda spomnil lastnega obiska domovine svojih prednikov, kjer stoji njih hišica draga domača. V tem tonu se je izpel prvi večer in že ta je porodil hvaležnost, ki sem jo v naslednjih dne prelil na papir s temi besedami:
Dragi člani ansambla Saša Avsenika,
ne šteje mnogo dni vaš obisk med nami, a gotovo ste kljub temu mogli začutiti, da srce ljudstva, ki vas je sprejelo, bije v vam domačih ritmih. Nedvomno je tu in tam kakšna sinkopa več, pa kakšen postop melodije, ki po argentinsko zavije, a vendar se je pred vami odprlo slovensko srce. Vem, nemogoče je z vso širino razuma in domišljije, ki ju premorete – pa verjamem, da ju premorete mnogo – zaobjeti vsa tista hrepenenja, sanje in pričakovanja, ki so prešinjali naš rod na drugi strani Atlantika skozi desetletja, da bi mogli samo enkrat v živo na lastne oči in ušesa slišati tiste, ki so tlakovali pot slovenski narodno-zabavni glasbi. Vrtele so se gramofonske plošče, prenašali so blagodejne melodije radijski valovi, približalo se je bogato izročilo glasbene ustvarjalnosti družine Avsenik v svetu medmrežja, a manjkal je najpomembnejši akord v tej melodiji: človeška bližina. Roka ni mogla seči v roko, oko ni srečalo očesa, usta niso mogla izreči preproste zahvale tistim, ki so generacijam po sili zgodovinskih razmer iščočim novega koščka zemlje pod svobodnim soncem pomagali na daljavo ohranjati slovenski plesni korak.
Naj delijo z vami te moje besede le dve prigodi preteklih dni, ki pričajo o tem, kako pomembna je za nas ta priložnost. Neki mladenič z drugega konca Argentine neznansko želel si je videti stas in slišati glas godcev domačih, pa oče najprej niso b’li voljni njega želji ustreči. Dokaj dni smo se trudili okoli stoječi z mladen’čem vred, da mogel bi ta edinstven trenutek užiti. Po Božji je volji oče nazadnje le globlje v kozarček pogledal, srce je mehkejše postalo in iz dlani je MasterCard sonce posijalo. Kakšna sreča, kakšno veselje. Verjemite mi, da skušnja ta v mladen’ču bo do konca njega dni živela. Prva prigoda nedvomno v duru zveni, druga se že bolj v molu glasi. Gospa sivolasa, telo omaguje, težji je dih. Ve se, da zadnje listje počasi odpada drevesu v jeseni življenja. Nedeljski je dan, ko se sreča z Gospodom kristjan. Tudi ona ni izjema. Kot že mnogokrat poprej sprejme Rešnje Telo. Zapojemo pesem nebeški Gospe, kjer duša slovenska vdano vzdihuje in kliče »Marija, Mati moja«. Da nedelji podaljšali bi domačnosti zven povemo ženici, da Avsenik mudi se v teh krajih. Zaslon telefona posnetek ponudi in orosi se oko materi stari. »O, moj rodni kraj! O, Slovenija draga!,« spričuje pogled.
Dragi naši muzikanti, taka je torej vaša pot, ki vas privedla je do tod. Ne gre za včeraj, ne gre za danes in ne za jutri, ne gre slavo posvetno, ne za dobiček, ki ga tako ali drugače vzame hudiček. Gre za talente, gre za poslanstvo. Iskrena vam hvala, da izbrali ste pot, ki prinese veselje ljudem vsepovsod. Od Boga vam je dana v skrb, ne v lastnino, da spomin bi prinašali na domovino. Še bomo peli, še govorili, slovensko besedo v tej krajih gojili. Vi pa, prijatelji naši, bodite nam zdravi, Bog naj vas var’je pri pameti pravi. Kjerkoli hodili, kjer boste še peli širom sveta, vedite, da ste med nami doma.
Bog lonaj in Bog vas žívi!
Gašper Mauko












