Poteka v Ukrajini posebna intervencija ali je vojna? Ne glede na to, kako Kremelj uradno imenuje vpad ruske vojske v Ukrajino, je vsaj do sedaj razvidno, da militantni poseg Rusije v sosednjo državo ne teče tako, kot si je zamislil Putin in njegovi svetovalci. Svobodni in demokratični svet imenuje dogajanje vojna, saj to Rusija pod Putinovim vodstvom počne. Razlog je vsem na očeh. Cilj takovskih, letalskih in raketnih napadov od 24. februarja naprej, ko se je začela »posebna operacija« ruske vojske, ni uničenje strateških ciljev oblasti v Kijevu, ki jo Kremelj imenuje nacistično. Gre za podreditev ukrajinskega naroda globalni strategiji ruske oblasti. Bombe, rakete in izstrelki padajo na prebivališča civilnega prebivalstva in celo na bolnišnice, porodnišnice, otroške vrtce, domove za ostarele, zgradbe kulturnega delovanja … Ruska vojska izpolnjuje naloge, ki jih daje vojaška komanda v Moskvi. Ta je podrejena politični oblasti Putinovega štaba, ki določa strategijo in konkretna dejanja.
Poimenujmo stvari na podlagi tega, kar se dogaja in je razvidno iz poročil in slik, ki prihajajo iz kriznega področja. Ko boste našo revijo dobili v roke naročniki, bo že več kot mesec dni vojne v Ukrajini. Nepopisno trpljenje 44-milijonskega naroda je na očeh vsega sveta. V treh tednih je pobegnilo iz Ukrajine skoraj tri milijone ljudi. Med njimi je največ mater, otrok in ostarelih. Možje in fantje morajo ostati doma za obrambo domovine.
Kako naj se odzovemo? Kaj naj naredimo kristjani, ki imamo v Jezusu vodnika in učenika, ko smo pred ljudmi, ki so izpostavljeni nasilju in si sami ne morejo pomagati? Najprej je konkretna pomoč, ki jo zmoremo. Dajmo od svojega, kar potrebujejo ljudje v stiski.
Drugo je bolj »strateškega« pomena. Vrhovno vodstvo Cerkve nima divizij, ki bi se zoperstavile vojaškim silam vladarjev tega sveta. Petrov naslednik Frančišek se je v krizi zatekel k najmočnejšemu orožju papežev: v skladu z željami katoliških škofov je 25. marca, na praznik Marijinega oznanjenja, posvetil Rusijo in Ukrajino prečistemu Marijinemu Srcu. Tako kot v Rimu se je zgodilo tudi v Fatimi. Tam je posvetitev opravil posebni papežev odposlanec kardinal Konrad Krajewski.
Tega znamenja našega časa ne gre podcenjevati, pravzaprav ga je po jasnosti težko preseči: papež se postavlja v družbene procese ne samo iz svoje najmočnejše strani, ko pokaže kot protagonist globoke ljudske pobožnosti na moč vesoljne Cerkve, ampak se tudi uvršča med svoje predhodnike Pija XII., Janeza Pavla II., ki sta svet zaupala Marijini priprošnji v politično brezizhodnih situacijah.Tako kot nekdaj oni se danes sooča Frančišek z občutljivo nalogo, da skrbno oceni situacijo in vsako javno izjavo o vojni. Tudi vatikanska diplomacija je očitno dosegla svoje meje, saj papežev obisk v Moskvi ta čas ni mogoč.
Posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu je spodbuda molitve za mir po vsem svetu. Tolažilno sporočilo iz Rima je blagodejno in v nasprotju z izjavami moskovskega patriarha Cirila, ki nastopa podrejeno politiki.
Cerkev s posvetitvijo daje smerokaz tudi ruskim pravoslavnim vernikom. Marijanska pobožnost je živa v pravoslavni pobožnosti in liturgiji. Delitve v pravoslavju in soglasje moskovskega patriarha s trenutno oblastjo v Kremlju zamegljujejo obraz Kristusove Cerkve. Dejanje papeža Franciška pa kaže vsemu svetu, da je Marija mati Cerkve in kraljica miru, in izraža ekumensko oznanilo.
Janez Pucelj
vir: Naša luč, april 2022
