Pred 70 leti je v Buenos Airesu umrl Vladimir Vauhnik, slovenski brigadni general, vojaški ataše in tajni obveščevalec, ki velja za eno najbolj skrivnostnih slovenskih osebnosti 20. stoletja. Zaradi svojih uspešnih obveščevalnih sposobnosti si je prislužil vzdevek “slovenski James Bond”.

Življenje Vladimira Vauhnika

Vladimir Vauhnik se je rodil 24. junija 1896 v Svetinjah pri Ormožu. Oče je bil šolski upravitelj. Od začetka ljudske šole je bil odličnjak, Klasično gimnazijo je obiskoval v Mariboru, bil je posebno odličen v matematiki. Pred vpisom v peti letnik gimnazije se je odločil za vojaško realko (kadetnico), naredil je izpit z odliko in bil takoj sprejet. Kasneje je bil sprejet na vojni akademiji Theresianum na Dunaju. Dobil je čin poročnika avstroogrske vojske. Med prvo svetovno vojno je služil v slovitem 17. pešpolku, se bojeval na vseh frontah in bil večkrat ranjen. Leta 1918 – po razpadu Avstro-Ogrske in razsulu avstrijske vojske je prevzel vodstvo 17. polka, a kmalu zatem je bil ujet in poslan v Italijo.

Ko je leta 1919 slišal o Maistrovih bojih za Koroško, je pobegnil iz ujetništva, pol ure po prihodu v Maribor je oblekel jugoslovansko uniformo in se pridružil generalu Maistru. 

Nadaljeval je višjo vojaško šolo v Beogradu, nato še generalštabno vojaško šolo, kjer je zopet bil med prvimi. Svoje vojaško znanje je izpopolnjeval tudi v inozemstvu, zlasti v francoski vojaški šoli.

Službena pot ga je peljala v Novi Sad, Skopje in Sarajevo, potem pa je bil sedem let ravnatelj pouka v jugoslovanskem generalnem štabu ter profesor strategije in taktike.

Leta 1937 je bil postavljen za vojaškega atašeja v Berlinu, kjer je opazoval oboroževanje in strategijo nemške vojske. Napovedal je padec Poljske v treh tednih in nemški napad na Jugoslavijo. Po nemškem napadu je bil Vauhnik – ne glede na diplomatsko imuniteto – aretiran in odveden v podzemeljske ječe gestapa v Berlinu. Po štirih mesecih so ga izpustili. 

Odšel je najprej na Hrvaško in kmalu zatem v Ljubljano, kjer je z ožjimi sodelavci organiziral obveščevalno službo BBZ, ki je delovala za Združeno kraljestvo. Leta 1944 so Nemci delovanje BBZ odkrili in je Vauhnik moral pobegniti v Švico.

V Švici je ostal do leta 1947, potem pa se odločil za izseljenstvo v Argentini, kamor je prispel januarja 1948. V Argentini je živel zelo skromno kot uradnik, a od vsega začetka pomagal neštetim slovenskim emigrantom, da so dobili delo in stanovanja. 

Zaradi parkinsonove bolezni in neuspele zdravniške operacije je umrl 31. marca 1955. Pokopan je bil na pokopališču Chacarita, nekaj let zatem pa je njegov brat Miloš Vauhnikove posmrtne ostanke prenesel v Slovenijo, kjer počivajo v družinski grobnici na pokopališču v Jakobskem Dolu v Slovenskih goricah.

Delovanje Vladimira Vauhnika

Dr. Frido Pogačnik,  Vauhnikov osebni prijatelj in bivši svetnik jugoslovanskega poslaništva v Berlinu, je delovanje Vauhnika razdelil na tri dobe, vsaka v sebi zaključena, toda logična posledica prejšnje:

• Doba vsestranske priprave za imenovanje v Berlinu

• Doba delovanja v Berlinu

• Doba BBZ

Delovanje v Berlinu

V knjigi “Nevidna fronta”, ki jo je napisal Vladimir Vauhnik in jo je izdala Svobodna Slovenija leta 1965, Vauhnik v predgovoru piše:

“Za politiko se nisem nikdar preveč zanimal. Za razvoj narodnega socializma pa sem se moral zanimati po službeni dolžnosti, ko se je začela Nemčija zopet oboroževati in je to zbudilo pozornost vseh sosednjih držav. Zato sem zasledoval po časopisju razvoj tega gibanja in sem seveda moral prebrati tudi Hitlerjev “Mein Kampf” in Rauschningovo knjigo “Tako mi je rekel Hitler”, ker je neke vrste komentar k Hitlerjevi knjigi. Hitlerjeva knjiga je dolgočasno branje, posebno še, ker so v njej prikazane ideje, katerih ostvaritve si ob normalnih razmerah nihče ni mogel predstavljati. Ko sem prišel v Berlin kot vojaški ataše kraljevine Jugoslavije, sem kaj kmalu ugotovil, da je nemški narod dal Hitlerju neomejeno pooblastilo, da sme delati, kar hoče. Če sem poprej mislil, da tega, kar piše Hitler v svoji knjigi, ni mogoče uresničiti, sem zdaj s strahom moral ugotoviti, da se Hitler ukvarja noč in dan s tem, kako naj ojači nemško vojsko. Nevarnost je bila tem večja, ker Hitler ni imel ali ni hotel imeti svetovalcev. Tako je bila usoda Nemčije in Evrope odvisna od ene same osebe.

Biti v tem času v Berlinu vojaški ataše je bilo sicer zelo zanimivo, pa tudi naporno, neprijetno in nevarno. Atašeji, posebno sosednjih držav Nemčije, smo bili zaposleni noč in dan, nobene priložnosti nismo hoteli zamuditi, da zvemo, kdaj bo kakšna sosedna država postala cilj Hitlerjeve napadalnosti. Ker je bil Hitler v stalni vojni vročici, so tuje obveščevalne službe, bodisi legalne, bodisi podzemeljske, morale delati noč in dan. Legalna obveščevalna služba smo bili vojaški atašeji.”

Vauhnik je kot vojaški ataše kraljevine Jugoslavije redno poročal v Beograd, imel pa je stalne stike tudi s knezom Pavlom, večkrat se je z njih tudi srečal osebno. “Knez Pavel se je informiral pri meni o nemški vojski, o njeni vrednosti in je pri tem hotel imeti primerjavo z jugoslovansko vojsko. Zanimal se je, kakšen bo verjetni razvoj nemške vojaške sile. Po zadnjem pogovoru se je poslovil od mene rekoč: “Glejte na to, da ohranimo prijateljstvo Nemčije, za druge velesile bom že jaz poskrbel”. Iz teh besed sem sklepal, da je knez takratni položaj pravilno presodil in da je hotel Jugoslaviji ohraniti mir”, nadaljuje Vauhnih v knjigi.

Eden mnogih Vauhnikovih napovedi, ki so se uresničile, je bil nemški napad na Poljsko in koliko časa bo poljska vojska uspela zdržati: “V teh usodnih dneh je na Poljskem bilo več navdušenja in požrtvovalnosti kakor pa strokovnega znanja in temeljitosti. Če sem objektivno primerjal obojestranske sile in grupacije, sem prišel do prepričanja, da je usoda Poljske že zapečatena. Zato sem sporočil Beogradu: “Velika časovna prednost nemške vojske v pripravah za to vojno in velika prednost v razvrstitvi armad da slutiti, da bo odpor Poljske zlomljen v štirih tednih. Če pa pride še do sovjetskega vmešanja v operacijo, bo odpor skrajšan na tri tedne”. Moj kolega v Varšavi pa je sporočil, da bo odpor Poljske trajal tri do šest mesecev, in če bo Francija primerno nastopila na svoji fronti, na kar so z gotovostjo računali, se ni treba bati, da bi Hitler imel uspeh z napadom na Poljsko.

Moje pesimistično poročilo je dalo raznim intrigantom v generalštabu povod za zahtevo, naj atašeja, ki ga je zaslepila nacistična moč in ki ne more objektivno presojati položaja, odstranijo. Res so sklenili, da me zamenjajo. Toda preden je uradni konjiček mogel kaj ukreniti, je vojna s Poljsko že bila končana. Kakor znano, je vojna proti Poljski bila strateško končana v 18 dneh, torej tri dni prej kakor sem predvideval – in jaz sem ostal na svojem mestu.”

Hitler se ni zadovoljil s priključkom Poljske. Še vedno je na polno paro oboroževal in množil svoje čete. Vauhnik je to videl in predvidel, da je v načrtih Hitlerja napad na druge države, med njimi na Rusijo. “Ko so mi na nemškem letalskem ministrstvu javili, da morajo po odredbi maršala Göringa Jugoslaviji vse dobave orožja in letal ustaviti, sem šel osebno h Göringu, da izvem za vzrok. Bila sva že dobra znanca. Rekel je, da obžaluje vse to, toda zadržanje Jugoslavije je postalo v zadnjem času dvomljivo, da, pokazala so se celo znamenja sovražnega razpoloženja. Vpadel sem mu v besedo. “Ekselenca, nihče ne dvomi, da se vojski 160 divizij ne more nihče upreti, in nikomur ne pade na um, da bi jo celo izzival. Tem laže za vas, da mi teh 100 letal, katere potrebujemo, takoj izročite. Ta malenkost se pri velikanskem vojnem potencialu nemške vojske niti poznala ne bo.” Maršal je takoj reagiral in zaklical: “Kaj 160 divizij? Spomladi jih bo popolnoma pripravljenih 240. To mi lahko verjamete”. Torej v treh ali štirih mesecih bo nemška vojska, temeljito izurjena, najbolje oborožena in z nacističnim fanatizmom dosegla 240 divizij! Čemu in proti komu? Tedaj je vendarle na vidiku obračun z Rusijo?

25. marca 1941 je knez Pavel podpisal pakt prijateljstva med Jugoslavijo in Nemčijo s ciljem, da se Jugoslavija ohrani in reši pred nemškim napadom. Dva dni kasneje pa je v Beogradu prišlo do puča in popolnega razbitja Jugoslavije. Vauhnik piše o puču in njegovih posledicah: “Državni udar v Beogradu je bil zame najnesrečnejši dan v življenju, posebno še zaradi tega, ker sta to nesrečo povzročila dva moja tovariša iz vojske. Takoj je sledil Hitlerjev sklep, da se pred napadom na Rusijo razbije Jugoslavija in eno uro potem, ko je Hitler udaril po mizi in zaukazal hropeč od besnosti napad na Jugoslavijo, sem že tudi jaz bil po svojih zvezah o tem obveščen. Nekaj ur kasneje je bil v mojih rokah ves razpored nemških čet za napad na Jugoslavijo.” Po treh različnih poteh je Vauhnik 2. aprila zgodaj zjutraj poslal v Beograd šifrirano sporočilo, da naj računajo z napadom 6. aprila.

“Kakšne so bile posledice nemškega napada na Jugoslavijo, ni treba opisati. Menda ni bilo v drugi svetovni vojni nikjer drugod na svetu prostora, kjer bi vladal tako strašen kaos in brezvladje, kakor na teritoriju razbite Jugoslavije. Namesto da bi Jugoslavija v poznejši fazi kot še ohranjena celota dala svoj tribut k pravični stvari borbe proti nacistični diktaturi, je bilo njeno prebivalstvo obsojeno na krvavo medsebojno obračunavanje, ker so si kar štiri diktature – nacistična, fašistična, ustaška in komunistična – izbrale Balkan za torišče svojih metod za iztrebljanje ljudstva, ki ni bilo naklonjeno niti eni od teh diktatur, temveč je bilo v ogromni večini za svobodo in demokracijo, kakor si jih predstavlja civilizirani zapad. Ni treba poudarjati, koliko je prebivalstvo trpelo tudi moralno, ker ni moglo za pravično stvar dati tega, kar bi rado storilo, če bi mu bila dana priložnost boriti se z ramo ob rami z zavezniškimi vojskami. Tako pa so padale žrtve za tuje cilje še v večjem obsegu, kakor če bi se bile normalne bitke vojaškega značaja.”
Po kapitulaciji Jugoslavije so Vauhnika skupaj z ostalimi jugoslovanskimi diplomati najprej peljali v Beograd in zaprli v zaporih okrožnega sodišča, a kmalu prepeljali nazaj  v Nemčijo v zapore gestapa v Berlinu. “Ko so se težka železna vrata za menoj zaprla, se me je resnično polaščal obup, kajti upravičeno sem mogel domnevati, da te celice živ ne bom zapustil. Kakšna ironija! Še pred tremi meseci sem bil v Göringovi palači nasproti zelo čaščen gost, obsipan z izrazi prijateljstva. Voditelji stranke in visoki častniki so občevali z menoj z vso  vljudnostjo, mnogi so pogosto bili tudi moji gostje. Sedaj pa sem kot zločinec zaprt v najstrašnejši nacistični ječi brez nade, da še kdaj zagledam beli dan”. Tu pa se je zmotil. Po štirih mesecih zasliševanj so ga izpustili.

BBZ

“Usoda mi je namenila, da sem s peščico sodelavcev mogel prispevati k pravični zavezniški stvari pod pogoji in v razmerah, ki niso bile primerne. Naši napori so bili žalibog zvezani z velikimi žrtvami – z večjimi, kakor pa če bi stali v strelskih jarkih.”

Ko so Vauhnika izpustili iz gestapovskega zapora v Berlinu je najprej odšel v Zagreb, 21. novembra 1941 pa se je vrnil v Ljubljano, kjer je ustanovil obveščevalno družbo Berliner Börsen-Zeitung – BBZ (BBZ pa vsebuje tudi začetni črki Vauhnikovega imena v cirilici, Z pa pomeni družbeno najvažnejšo postojanko – Zagreb). ”Pod tem imenom je potovalo nešteto načrtov, namer, dejanj in misli iz nacističnega rajha. Gotovo je imel Hitlerjev rajh še več takih nevidnih sovražnikov v zasedeni Evropi, ki so imeli isti cilj – kakor termiti glodati kolosa, da se prejkoslej zruši.”

“Obveščevalna služba je neke vrste vojna strategija in mora, enako kot operacije na bojiščih, imeti svoje strateško vodstvo. Temu vodstvu, ki mora delati v najožjem sodelovanju s političnim in tehničnim vojnim vodstvom, so podrejeni operativni štabi za najrazličnejša področja, ki imajo svoje tehnične in taktične organe. Šele ti delajo na terenu s strokovnjaki, ki jih imenujemo špijone. Take vojne edinice obveščevalne službe so seveda tem uspešnejše, čim bolj so organizirane in čim učinkovitejša sredstva imajo; to so predvsem strokovnjaki, zveze in denar.”

“BBZ je prispevala k temu, da se je usoda Evrope rešila po namenih zaveznikov. Centrala BBZ se je smatrala za samostojno vojno grupacijo nevarnih obveščevalcev, katerih delo se je stekalo v najvišjem štabu. Ves material, ki se je tam zbiral, se je pregledal, prerešetal, ocenil in primerjal ter tako dal velikim strategom podlago za načrte in odločitve.”

BBZ je štela okoli 60 stalnih sodelavcev, od katerih jih je 14 izgubilo življenje. Poslali so čez 70 obsežnih poročil s podatki za vsa področja sovražnikovega delovanja, 1250 vprašanj in problemov je bilo rešenih, okoli 900 obvestil je bilo posvečenih čisto vojnim zadevam. 65% vseh vesti je bilo resničnih ali vsaj zelo verjetnih, samo 10% vesti niso imele podlage ali so bile podtaknjene

Leta 1944 so Nemci razkrinkali obveščevalno mrežo BBZ v Zagrebu in Ljubljani. Vauhnik se je aretaciji izognil in pobegnil v Švico.

“V obveščevalnem delovanju sem najmanj petkrat stal pred aretacijo, smrt je noč in dal bdela nad mojo glavo tri polna leta”

Vauhnikovo književno delo

Vladimir Vauhnik je bil plodovit pisatelj, na žalost pa je večina njegovih del ostala v rokopisih. 

Za jugoslovanske vojne ujetnike je napisal srbsko-hrvatsko-nemški slovar z gramatiko.

Za mariborsko strelsko družino je napisal knjigo na 300 straneh s slikami, pod psevdonimom Marko Strel.

Številni so njegovi vojaški članki in spisi ter razprave v bivših jugoslovanskih vojaških listih.

V Švici je napisal obširno delo “Zwischen Spionen, Helden und Verrätern” v katerem opisuje delovanje BBZ v Ljubljani. 

Spisal je tridelni roman “Partizan Andrej” (806 strani), kjer predela medvojno dobo v Sloveniji.

O svojem delu v Berlinu je napisal knjigo “Tri leta s Hitlerjem” (Auf der Lauer nach Hitler’s Kriegsplanen), ki je v slovenskem prevodu izšla v Sloveniji v dveh delih: Pod krinko I: Na preži za Hitlerjevimi vojnimi načrti in Pod krinko II: med izdajalci, vohuni in vojaki.

Svobodna Slovenija je leta 1965 objavila Vauhnikovo knjigo spominov “Nevidna fronta”.

Vauhnik je napisal tudi več člankov za Svobodno Slovenijo in Zbornik Svobodne Slovenije.

Pripravil: Jože Jan

Viri: Svobodna Slovenija, Koledar Svobodne Slovenije, V.Vauhnik “Nevidna fronta”, Družina, Obrazi slovenskih pokrajin, Časnik, Siol.net.