Karantena. Nova beseda, prav tako kot pandemija. Kar naenkrat smo se znašli brez slovenskega romanja v Luján. Letos bi se spominjali 75. obletnice, ko je komunizem v Sloveniji prisilil naše starše, da so morali stopiti na begunsko pot, da so rešili življenje in svobodo.

Počasi pa se je začela oblikovati misel… Kako bi vsaj na skromen način naša šola romala k Mariji?…

Ko naša Mamica praznuje rojstni dan, se otroci zberemo okrog nje in jo počastimo. Tako bi bilo tudi v Lujanu. V sedanjih razmerah otroci ne moramo obiskati naše Nebeške Mamice. Za to Mamica pride na obisk k svojim otrokom po internetu. Preko platforme Zoom smo se voditeljica šole, učiteljice in učenci zbrali ob 10. uri.

Tako smo začeli naše preprosto virtualno romanje v Luján.

Sledili smo posnetkom lujanske bazilike, procesije prejšnjih let in pesmi „Marija pomagaj nam ti”, „Spet kliče nas venčani maj” in „Mali cvet”.

Učenci 3. in 4. razreda so brali pesem „Marija” (Pavel Golia); 5. in 6. razred „Zgodba o lujanski Mariji” in 7. in 8 razred, „Romanje v Luján” in „Gremo na Brezje?”.

Ko so učenci brali smo na ekranu gledali geslo letošnjega romanja „Z Marijino pomočjo ohranimo zvestobo Bogu in narodnim koreninam”, kapelico in šmarnice, zgodbo o tem, kako je lujanska Marija ostala v tem kraju, slike brezjanskega svetišča in milostne podobe Marije Pomagaj na Brezjah.

Najmlajši so podarili Mariji rože, ki so jih pripravili s pomočjo staršev in pred domačim oltarčkom s prižgano svečo molili desetko rožnega venca… „ki si ga Devica rodila”.

Niso manjkale litanije Matere božje, pri katerih smo Marijo klicali z najlepšimi imeni, s prošnjo, da nas varuje.