Ko sem nekega jutra stopil v kapelo Slovenskega pastoralnega centra v Bruslju, kjer je bila razstava portretov znamenitih Slovencev (slikar Tomaž Perko), sem slišal, kako so se pogovarjali med seboj.

Najstarejši, Primož Trubar, je pogovor začel. »Moji lubi Slovenci,« je rekel. »Slovensko ljudstvo je dobro, je preprosto, je gostoljubno, je resnicoljubno. Rad ga imam!« Vsi so prikimali in skladatelj Jakob Petelin Gallus, drugi najstarejši mož v tej družbi, je dodal. »Že res, pa ne pozabi dodati še nekaj: To ljudstvo rado poje, je pojoče ljudstvo.«

Ivan Cankar se je zamislil in dejal. Ja, tako kot sem zapisal v Kurentu: »O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in rekel: Veseli ljudje bodo živeli tod, pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!«

Dodal bi tole, kar sem napisal v svojih poezijah, je rekel France Prešeren, v pesmi Glosa: »Slep je, kdor se s petjem ukvarja,/ Kranjec moj mu osle kaže;/ pevcu vedno sreča laže,/ on živi, umrje brez d’narja.«

Z druge strani se hitro oglasi baron Janez Vajkard Valvasor. Vse svoje imetje sem dal za knjigo Slava vojvodine Kranjske, obubožal sem in umrl v revščini. Moje delo pa je ostalo: »Slava vojvodine Kranjske«. 

»Lepota! Lepota! Lepota,« so se v en glas oglasili slikarka Ivana Kobilca, slikar Rihard Jakopič in arhitekt Jože Plečnik. »Mi smo iskalci lepote,« je dejal Jakopič. »Mi smo iskalci lepega v vsakdanjem življenju,« je dodala Ivana Kobilca. Arhitekt Jože Plečnik pa je takole modroval: »Slovenija naj bi postala tromostovje, tako kot stoji v Ljubljani: Most medkulturnega in verskega dialoga, most solidarnosti, most miru.«

»Brez strategije ne bo šlo,« se je na drugem koncu oglasil general Rudolf Maister. »Če ne bi izdelal strategije, bi Maribor ne bil slovenski, ampak avstrijski. Čut za skupno dobro, kar politika je in mora biti, se pridobi in krepi z vzgojo v družini, v šolah in univerzah, v športnih in drugih društvih, pevskih zborih, v cerkvi.«

»Še na nekaj ne smemo pozabiti,« se je na koncu oglasil Herman Potočnik. »Na drzne sanje, na to, da zmoremo veliko. V svojem času, ko sem razvijal vesoljsko tehnologijo, so me imeli za sanjača. Poglejte danes! Ne nehajmo sanjati in iti vedno naprej!«

Po tem pogovoru smo se usedli na kavo. Kar naenkrat je nekdo potrkal na vrata in prosil, če lahko vstopi. Kar dva sta bila. Mladenič, še rosnih let, Srečko Kosovel, in v talar oblečen goriški slavček Simon Gregorčič. Ob predstavitvi je kraški genij Srečko Kosovel rekel. K vašemu pogovoru bi dodal to, kar sem kot 22-letni mulo zapisal v enem od svojih pisem: »Moje življenje je moje, slovensko, evropsko, sodobno in večno!«

Simon Gregorčič, goriški slavček, pa ni govoril, kar zapel je:

»Jaz palice svoje ovčarske za žezlo kraljevo ne dam/ in rajši od krone cesarske, cvetlice na glavi imam.«

Kar samo po sebi nam je vsem privrelo iz srca, kar je Ivan Cankar zapisal v Kurentu: »Vesela domovina, pozdravljena iz veselega srca!«

dr. Zvone Štrubelj

Naša Luč, november 2024