V nedeljo, 11. novembra, smo se v velikem pričakovanju zbrali v Našem domu, kjer je režiser, Boštjan Modic, s pomočjo nekdanjih in novih igralcev postavil na oder igro Veronika Deseniška, dragemu Fridu Bezniku v spomin in poklon. Igralci so bili iz vseh okrajev, zato je tudi publika prišla iz vseh domov.
Večer se je začel z govorom prof. Martina Sušnika, ki je opisal svoje spomine na Frida – profesorja Žive besede na srednješolskem tečaju in režiserja. Frido je bil učitelj, ki je razdajal, kar je znal in ki je pustil sled na vsakemu, ki je imel to srečo, da se je lahko ob njemu učil.
Veronika Deseniška je tragedija v petih dejanjih. Spisal jo je Oton Župančič na podlagi resnične zgodbe. Godi se leta 1422. Opisuje ljubezen med Veroniko Deseniško in sinom celjskega grofa Hermana II. Prvo dejanje se godi na Desenicah v Hrvaškem Zagorju, kjer mlada Veronika spozna “viteza iz krškega gradu” in se vanj zaljubi. Njena teta, ki nič ne ve o tej ljubezni, pregovori Veronikinega očeta, da bi bilo najbolje za Veroniko, da gre na Krški grad, k grofici Jelisavi Frankopanki – Friderikovi ženi, za družico. Tako ne bo samevala na Desenicah temveč se bo vključila v družbo in dobila ženina.
Na krškem gradu jo Jelisava Frankopanka prijazno sprejme. Veronika ji zaupa svojo ljubezen in, ko pride Friderik II z vitezi in vojščaki domov, Veronika pokaže Jelisavi v koga je zaljubljena. Takrat obe ugotovita, da je ta ljubezen nemogoča, ker je “vitez” v resnici Friderik II, sin grofa Hermana II, Celjana.
Jelisava ima pri sebi strup, ki ga je kupila židovskemu prodajalcu, da bi naredila samomor, ker je vedela, da je mož ne ljubi. Ponudi Veroniki, da bi ga spili obe. A Veronika ne more sprejeti, ker nosi novo življenje pod srcem.
Jelisava umre in ni jasno, če je spila strup ali jo je ubil njen mož, ker ima Friderik večkrat hude sanje. Friderik II in Veronika se skrivoma poročita. Friderikov oče, Herman II, ne pristane na zvezo s plemkinjo in zato obtožiti Veroniko čarovništva. Veroniko in Friderika zapre v grad v Gornjem Celju v ločene celice. Ker Herman II ne doseže, da bi Veroniko obsodili na smrt, naroči židu Bonaventuri, naj jo zastrupi. A Veroniki ni treba strupa, ker umre od žalosti in oslabelosti. Svoje trpljenje daruje v spravo za svoje in Friderikove pregrehe. Po njeni smrti grof Herman izpusti sina Friderika.
Zgodba se dogaja v dveh urah in pol, polnih lepega slovenskega jezika, ki ga lahko slišimo samo v taki uprizoritvi ali ob branju klasične knjige. Večina igralcev je imela dolge tekste, pisane v poeziji. Besedilo so vsi natančno obvladali in to je vplivalo, da so svoje vloge odlično odigrali.
Deseniški Gospod (Jože Korošec) in Sida, njegova sestra (Tatjana Modic) sta izrazito pokazala vso skrb in ljubezen do mlade Veronike. Veronika (Tatjana Malovrh) je od začetka, v naivni mladosti, pa do smrti v zaporu, izrazila veselje, ljubezen, trpljenje un končno vdanost in zaupanje v Boga z odličnim igranjem. Friderik II (Niko Stariha), je izkušen igralec zmožen različnih vlog. V prvem dejanju je bil mili zaljubljenec, potem je pred svojim očetom pogumno zagovarjal svojo ljubezen, v zadnjem dejanju je bilo vidno trpljenje ob smrti svoje žene. Herman II (Marko Mustar) že dolgo let ne igra, zato posebna pohvala, da je sprejel in tako dovršeno zaigral vlogo grofa, ki je gospodovalno odločal o življenju na grofiji.
Cilka Bregar je vlogo Jelisave Frankopanke vrhunsko igrala. Prepričljivo je izrazila močno srčno dobroto ter razočaranje in globoko trpljenje žene, ki je mož ne ljubi.
Vsakič ko je stopil na oder žid Bonaventura (Dani Grbec) je publika še posebno zastala v pričakovanju. V njegovih kretnjah in načinu dobi beseda poseben izraz in najdeš pravi smisel vsakemu stavku teksta.
Aleks Puntar kot vitez Jošt in Friderikov prijatelj, je nastopil skoraj v vseh dejanjih. Jasno je izgovarjal besede, sproščeno je igral in s tem pomagal tudi drugim igralcem, da so prišli do izraza.
Erika Pavšer kot služkinja na Desenicah, Martin Fantini kot vitez Ivan, Toni Rovan kot Nerad, Nevenka Belič kot Brigita, Vera Breznikar kot Geta, Jože Oblak kot pisar, Dani Kocmur kot pravdač, Gregor Modic kot sosed so svoje vloge vestno in prepričljivo podali in tako pripomogli k pravi odrski klimi. Igralsko skupino sta dopolnila še stražarja Aleks Zupanc (Fridov vnuk) in Matej Modic.
Gospod Tone Oblak, skupaj s sodelavci – Claudio Selan in pomočniki je izdelal mogočne kulise. Njegovo delo vedno doseže, da se publika in igralci vtopijo v kraj in čas dogajanja zgodbe. Scena ječe, kjer se odigra zadnje dejanje je bila izredna in je močno pripomogla dojemanju tragičnega trenutka Veronikine smrti.
Da je igra nepretrgoma tekla sta pomagali šepetalki Bernarda Juhant in Andreja Bitenc. Za prekrasne obleke sta poskrbeli Marjana in Tatjana Modic. Za rekvizite Toni Rovan, za maskiranje Majda Maček, Veronika Malovrh in sodelavke. Za pričeske Ljudmila Smrdelj. Za oblikovanje programa Erika Indihar in za ozvočenje Luč in Zvok s sodelovanjem Adrijana Gaserja. Za luči Aleks Šuc.
Vso predstavo so ponovili še v ponedeljek, 19. novembra. Ta dan so igralci ṧe bolj sproščeno odigrali svoje vloge, tisti pa, ki smo igro videli že drugič, smo se ṧe enkrat vživeli v dogajanje na odru.
Na koncu druge predstave se je predsednik Našega doma, Andrej Mehle, zahvalil režiserju za zamisel, igralcem za delo, gospodu Tonetu Oblaku za kulise in vsem, ki so pripomogli za uspeh igre.
Frido je učil natančnost in ljubezen do dela, do avtorjev in do slovenskega jezika. Že dolgo let žanjemo, kar je on sejal. Po zaslugi pogumnega in sposobnega režiserja Boštjana Modica, ki si je zamislil to igro ob 20. letnici prezgodnje smrti se je Frido gotovo iz nebes nasmihal pod brki, ko je videl česa vsega si njegovi bivši učenci upajo.
Ob tej priložnosti gre posebna zahvala tudi njegovi družini: ženi Alenki ter Štefanu, Nevenki in Veroniki, ki so bili mnogokrat prikrajšani očetovega časa in so z njim doživljali skrbi, ki so bile igralcem prikrite.
Nuška Belič Draksler
foto: Marko Vombergar
