Bog ne daj, da bi se kdaj zanašali v krščanskem upanju le na človeške moči. Najmanj na svoje, še manj na moči in sposobnosti drugih ljudi. Sporočilo velike noči, ki smo jo slovesno obhajali, in smo ta čas še vedno v objemu njenega sija v tednih vse tja do binkošti, je nedvomno. Zmagovalec nad zlom je Gospod Jezus ne mi. Ljudje postanemo deležni te veličastne resničnosti po veri vanj.
Sama vera pravzaprav ne zadostuje. Potrebna je odločitev zanj, za življenje po njegovi besedi in zgledu. Šele v dejanjih, kjer sledimo Gospodu, se začenja uresničavati in postaja očitno, kolikšna je moč evangelija in odrešenjskih milosti, ki so nam ljudem na razpolago od tistega velikega petka in tistega prvega nedeljskega jutra, ko je Jezus zapustil kraj smrti in telesne trohljivosti. Tu se je uresničila moč Božjega usmiljenja in Božje zvestobe človeku. Učlovečeni Božji Sin je vstal iz groba v življenje, ki mu je od vekomaj pripadalo. Vrnil se je v svoje popolno božanstvo. Njegovega telesa ni bilo več na mestu, kamor so mrtvega položili.
Velika noč je popoln dar Boga Očeta človeku. To je temelj krščanskega upanja. Pravi kristjani so to vedno poskušali prenesti v razmere, ki so jih živeli z drugimi ljudmi svojega časa. Taka je naloga Jezusovih učencev tudi danes. Vojna v Ukrajini, vojaški spopadi po drugih deželah sveta so središča zla in trpljenja mnogih ljudi, naših sodobnikov. Do njih imamo najprej odgovornost, da živimo in delujemo v sočutju z njimi, da izpričujemo solidarnost, ki jo je imel Jezus do ljudi v stiski, s katerimi se je srečeval.
Noben izgovor ne zaleže pred sodbo vesti. Vest je nemreč Božji glas v človeški duši. To je tista usodna odgovornost, ki je dana vsakemu človeku. Lahko jo uporabi za svojo duhovno rast ali pa jo zlorablja.
Človek je svoboden v izbiri vrednot po svoji presoji. Kaj to pomeni, se je pokazalo ob prvem grehu v raju, ko sta Adam in Eva nasedla zapeljivcu hudemu duhu. Nalagal ju je, da bosta s posegom v sadove drevesa življenja, to pomeni v Božje pravice, postala deležna tiste svobode, ki jo ima Bog sam. Dosegla bosta Božjo prostost. Enaka bosta Bogu. Ne bo se jima treba več ozirati na Božjo zapoved. Svobodna bosta kakor Bog.
Vendar se to ni zgodilo. Hudobni duh je bil lažnik in zvodnik. Človeka je oropal prijateljstva z Bogom in ga podredil svoji moči. Brez Božje pomoči je človeštvo zašlo v neustavljivo prevlado hudobije, krivic, trpljenja …
Obraz tega dogajanja je spet vsem na očeh: Ukrajina. Človek dela nasilje sočloveku do skrajnih meja hudobije. Trpljenje je neizmerno. Obup je na vratih človeških src in celotne človeške družine.
Kdo si upa v ta prostor morije in zaničevanja človekovega dostojenstva in njegove časti nastopiti s sočutjem in pomočjo za trpeče, ponižane in nemočne? Kristjan je zagotovo tu zato, da se postavi v vlogo Jezusa, ki se je posvetil prav takim in tem ljudem na vsakem svojem koraku. Njegov zglad je navodilo za delovanje in prisotnost med najboj trpečimi in preskušanimi našega časa. Pred očmi imamo, kar nam je treba storiti.
Janez Pucelj
Naša luč, maj 2022
