MISSA PRO DEFUNCTIS
DIES IRAE, DIES ILLA –

Mrtvaški pohod

Čez zemljo slovensko klenkovček poje – edini zvon,
Angel Smrti je povlekel nanj in ne vemó, kdaj neha.
O naša mrtvaška parada: koraka za bataljonom bataljon
brez vojaških pesmi, brez fantovskega smeha,
le rane nam zelené po telesu kot rožmarin in majaron,
roka pa kri stiska krčevito –
rdečega nageljna razcvelo kito,
vijočo se – kot z okna deklet – od roke k travi…

O molek krvavi:
skoz prste spuščamo kapljo za kapljo – Češčene Marije –
jagoda za jagodo pada – solza – Očenaš –
na pot,
da se razbije
in razlije
v lišaj,
med korenine
trav
in
kopriv –

… ki je krvavi pot potil…

Kdaj
mine
hod
bolečin,
korakajoč
v noč
človeške Jeze?

Nóge nam stiskajo trdnejše veze
kot srca, ki so prazna in pusta
in žejna usmiljenja kot vodé naša usta;
stopamo – vojščaki slepooki –
v les globok ob slepi roki,
daleč pred nami bežé srne,
noge režemo ob kamenje, hrbte ob grmovij trne,
kot bič nas kajnovska kletev udarja in psuje,
vlačuga nam smrdljivo v obraz pljuje,
ves sem krvav in do tal vpogljiv –

… ki je bičan bil…

V gošče zavija naš mrtvaški voj,
grmovje nam čez pot ponuja bodice
kot Veronika prt, da nam obriše lice,
na vsakem trnu in listu je naš krvavi znoj,
mesec ga pije kot pošast velika –
vsak čas bo pijan, kako čudno mežika! –
kovač v njem ogromno kládivo dviga,
zdaj, zdaj bo palo nad našo glávo:
bledica obraza se nam v vročico razžiga…
zdaj srp je – vsak hip z njim čez nas zamahne –
vročica z lic nam v led okrog srca splahne…
tako stopamo goreč skoz bodičasto goščavo –
trn se nam je krog senc ovil –

…ki je s trnom kronan bil…

Koraka bataljon za bataljonom vse viš
in od vseh strani slovenske dežele-
v Loko, Hrastnik, Teharje in Celje,
Podutik, Prevalje, kraške fojbe in Kočevski Rog…
in pred vsemi gre na križ razpeti Bog
in za njim še vsak nosi svoj lastni križ,
nanj razpet že na stran nagiba glávo
za zadnjo pijačo, grenko in krvavo…
ob njem jaše s strojnico partizan,
da mu prebije še srčno stran,
preden bo petélin
za krik peruti stresel-

…ki je težki križ nesel…

Ni več krvi v žili,
je le še pélin –
Bog se usmili! –
je le še sokrvca,
bleda kot jeklena vrvca,
ki z bodicami nas v kosti reže –
o, ni več žica jeklena,
je le še struja ledena,
ki skozi mene drvi
v vso brezčutno otrplo vrsto
in nas v Eno
veže
skozi kosti.

O, smo le mrtvaški voz
pod udarcem enega biča
z eno samo krsto
za enega mrliča
desettisoč mož…