MISSA PRO DEFUNCTIS
DIES IRAE, DIES ILLA
__________
Iz martirologija: Recitativ zgodopisca:
Pal je prvi pred cerkvijo mučenika Jerneja:
drzán kot sokol, mlad kot cvetju odprta veja.
(Sla je okusila kri – o, kdaj bo nasičena žeja!?
Sla in Gnev v človeku kot žrebca brez uzd divjata.
Roka se peni od krvi kot grča mesarskega bata.
Zemlja se meša s krvjo v močvaro krvavega blata.
O Zemlja naša čista, zdravje plenjajoča:
zdaj Smrt prijhaja vate, iz srčnih žil deroča –
shrani njena trupla, Življenje oznanjujoča!)
Pal je župan: moč srenje, ki se ne kupi,
steber, na katerem slonijo vsi vaški upi –
podrt je, razbit orjak, zvit leži v gnojni rupi.
Pali so fantje: hej, na vasi vriskajoči krivci,
v delu in pričevanju pred nikomur omahljivci:
omahnili so z razrezanimi udi in razvezanimi živci
pali so v goreče peči kot Makabejski bratje,
fantje naši – goreči Jezusovi svatje,
vsak dan okušajoč Njegovo oltarno satje.
Pala so dekleta: naših rožnih grmičev pojoči slavci,
pesem je lila iz oken kot nagelj nad vasovavci:
grla so jim pregriznile ujede – goščavci.
Pale so žene: v rokah svojih mož so kot harfe pele,
kot žarek plesale po sobah, kot rože dehtele:
pod krči tujih prstov kot strune so se razetele,
kot rože osule in kot žar ugasnile, s škornji poteptane…
skozi prsi dobrotne, od otrok in mož ljubkovane,
z noži ob hišni prag kot zvesti pes prikovane.
Pala je mati: ni še porodila,
pa si sama je izkopala porodno postelj iz ila,
z lastno krvjo prvič otroka podojila.
Pali so otroci: niso svetu zrli še v lice,
ob razbitih dojkah mater so jim razbili ročice:
angeli v nebo so pripeli oči njih – zlate zvezdíce.
Pala je družina: gnezdo, vrženo v rokovnjaški plamen,
še zid je jokal, črni grajski kamen,
ko vanj se oči izžganih je uprl zadnji pramen.
Pal je hromec: s telesom kot lonček iz ila,
postavljen na vedno isto polico vozila,
ob smrti kot da vaza maziljena se je razbila.
Pal je brat: ubit od sestre partizanke;
pal je oče: ubit od hčere podivjanke;
mati je sina zamotala v tujčeve zanke:
o ženska, ženska, pesniških gajev vzvišena kraljica,
s srcem, čistim kot kristal, z očmi kot golobica –
kaj postala v gozdovih si črna volčica?
Pali so študentje: mladci zreli,
na ulicah prestolnice so strele ujeli;
ob njih smrti so hrasti onemeli.
Pali so duhovniki: kot ovce zaklane;
samí so povzdignili svoje muke darovane:
o Jezus, sprejmi muko mojo v Svoje Rane!
Pal je na cesti Svetec, poveljnik straže,
petelin na zvoniku, kažoč veter, ki laže,
da s svojim budnim krikom smer napada pokaže:
razklenil roké je v najširšo razprostritev,
kot da moli za Narod, njega moč in razširitev,
miren, ker je dobro opravil zadnjo daritev.
In pal je Mož, Poveljnik našega čolna;
ko bilá je gladina našega morjá neplovna,
je zajadral v pristan, za njim – Kajn z masko duhovna:
pal je v svoji lastni zaprti kajuti
pred oltar, ki ga okrasil je v prejšnji minuti:
O Jezusovo Srce, preloži čas kruti!
In pali so še in še… tisoči… revni… mogoti…
z izkljuvanimi očmi, strtimi kostmi, onečaščeni v pohoti,
z odtrganimi nogami, razrezanimi udi, v razmesarjeni nagoti,
z razparanimi trebuhi, nagnani v smrt kot črede,
darovani v počasnem rezanju v najogabnejše obrede:
o muke, muke, ki jih ne pojmijo slovenske besede,
pero jih ne zapiše in njih zlobe ne posname:
voda usmiljeno je čeznje šla v dnu kraške jame…
Svojo skrivnostno Smrt vsak s sabo vzame
kot Ljubico popotno: umirajoči obraz mu je obsijala,
za zadnji vzdih Marijino Ime mu kot svetinjico dala
na bledni ustni – dušo kot angel v nebesa peljala,
a zadnjo grozo bo razkrila
ko iz groba bo stopila-
dies irae, dies illa…
__________
Dies irae, dies illa –
grom in groza in gomila,
priča David in Sibila.
Dan in noč sta nad tolmuni
vzhajala v krvavi luni:
požigalci “rjavi Huni”,
“črni z juga”, “rdeči drugi”…
Narod stal je v ognja strugi:
solnat steber v solzni tugi…