MISSA PRO DEFUNCTIS

PATER NOSTER

Oče naš, ki Si v nebesih –

vem: ne boš Sodnik jim oster,

dušam njih, ki so pobiti:

palma rane jim že kiti,

spev pojo Ti zmagoviti;

toda mi, ki smo v telesih,

v kite mesnate poviti,

slabi in nesamoviti,

prošnje dvigamo k oltarju

po pomoči, blagodarju,

kot učil Si nas moliti

tam pri oljčnatih drevesih:

Oče naš, ki Si v nebesih…

Posvečeno bodi Tvoje Ime – 

Ime Stvarnika – Boga Očeta,

Ime Odrešenika – Boga Sina,

Ime Tolažnika – Boga Svetega Duhá,

Ime Enega Boga,

ki je v Troje –

brez začetnosti Svoje,

brez zadnje mejé:

Trojica Presveta,

Večna in Edina,

Skrivnost Skrivnosti, umu zastrti Sijaj:

Slava in Čast Ti vekomaj!

Vekomaj v Vesolju, ki Si ga ustvaril!

Vekomaj na Zemlji, ki po njej Si hodil!

Vekomaj v Dušah, ki Si jih prerodil!

Vekomaj v Sloveniji, ki Si jo podaril

mojemu Narodu za Svoj oltar!

Glej: čeznjo je šel rušeči vihar,

podrl Ti svetišča, pregnal duhovne,

razpodil jim črede kot splašene ovne,

za njimi drvi se – polip, mečoč lovke;

a v Tvoje Ime je sunil pest – psovke,

v gobavih ustih Ga krotoviči

s penastim besom, da vrže Ga s pljunci

med prasce in Ga pohodi s Hudiči…

Narod, moj Narod, Božje Jeze ne kliči!

Bič, Tebi namenjen, preprezamo begunci,

z ustnami pobiramo Imena poteptana,

sladka kot Ljubezen, samó šepetana:

O Bog!… O Jezus… Na kolenih

strmimo oslepljeni v blesk v Svetih Imenih –

češčena zdaj in vekomaj!

O Jezus, na najvišjem jamboru vihraj

z ekvatorskim žarom – naša zastava!

Pod I H S barka naj naša plava

kamor že koli: v Domovino nazaj,

da povzdignemo spet Tvoja Sveta Imena

na naših hiš najvišja sleména,

vrežemo jih v vežnih vrat podboje,

vpečemo v lect za ljubečih src dvoje,

da ljubezen bo v Tvojem Imenu gorela

in v Tvojem Imenu nov rod začela;

narišemo zopet Te na zibéli,

da Angeli bodo ob njih peli

preganjali More in rdeče Črte;

uvežemo Te na pisane prte,

nanje postavljali bomo kruh;

in pod stropom nam plavaj Golobica-Duh,

blagoslavljaj nam rojstva, življenja in smrti!

Vtisnili Te bomo v monštrančne  sije

na Kruh pod Grozdje na vinski trti,

s kadilom Ti peli hvalospevne litanije!

In razžgemo Ti v Sloveniji ustnico slednjo,

da segla po Tebi bo s kretnjo obredno:

kot vrč se ji nagni in pogosti jo

z medico Svojo kot Sveto Hostijo!

Slednja ustnica Te bo v vzdihljajih pela,

in tembolj bo drhtela, čim bolj Te je klela!

Če pa na valih teh bomo obviseli

kot šotor kužni, zapisan smrti,

ne daj, da bi části Tvoji obnemeli

od groze pred Tvojimi strašnimi načrti,

rišočimi v krog nas večnega Begunstva!

Na barki Tvoji še kot slepi hromci,

ko dvigniti ne bomo mogli več vesel,

ko v zadnji vrtinec Tvoj tok nas bo nesel,

ko bomo toneči že brodolomci,

še vedno naj v spravo za Bogoskrunstva

po nemih ustnicah poje srcé:

posvečeno bodi Tvoje Ime!

Pridi k nam Tvoje kraljestvo,

Kristus, naš kronani Kralj!

Slovenija bodi kristal

najžlahtnejši v Tvoji kroni,

vsa v Tvojo Luč utoni –

najsvetlejše Tvoje posestvo,

grad, ki bo nosil Tvoj grb,

rod, ki imej eno skrb:

pognati ves iz Tvojih Besed,

vrasti se ves v Tvoj Red,

nasloniti se kot roža ob Tvoj Križ,

da blagosloviš jo z zmagovitim smehljajem –

zdaj z Njega pri nas le trpiš,

solze točiš nad našim krajem!

Glej nemoč služabnikov Svojih:

roké so nam kot v povojih,

iz njih so nam vzeli meč,

vojščak Tvoj zdaj moli, klečeč

na tuje zemlje krpi:

Naj Kládiva vsa in Srpi

izgubé svoje sle ubijajoče!

O, daj nam v roké vpijoče

spet meč, razbeljen s Tvojim žarjem,

da planemo z Besedo kot z viharjem

domov in dvignemo vsem gláve

v sij Tvoje vekovite slave,

v zaton rdečega zvezdnega blišča!

In zavpijemo iz svojega središča

klic ene same volje –

kot grom naj oblak razkolje:

Stopi, o Kralj, na naših prošenj lestvo –

Pridi k nam Tvoje Kraljestvo!

Zgodi se Tvoja Volja –

ne naša, ki hodi svoja pota;

izbira si cvetna polja,

pa se v predenec zamota,

nogé si z nitmi poveže

in krila v pajkove mreže.

Ti pa nas vodiš v goščave,

v trne, močvirske trave,

noga nam v sklepih omahuje,

srcé v bolečinah obupuje,

a nagloma nas blisk prešine,

svetal kot Angel iz višine,

in vemo: to je Tvoja smer:

skoz ilo in pesek… smo kalen vir,

Ti ga čistiš s podzemnimi toki.

Ne odtegni od nas Svoji roki:

zapeljal Si vstran našo strugo,

skoz doma kri, tujinstva tugo,

skoz trupla brezen, čez strte nade,

razlil jo čez tuje oljčne nasade,

v vročici nižin se pári lena,

v senci hladovin je vsa meglena.

O Bog, očisti nas vse močvirnosti!

Z žarkom Svojim razbij neprozirnosti!

O, ne razlij nas v daljav neizmernosti!

Obrni nam tok nazaj v Domovino

kot čistosrebrno studenčnino

v krepčilo človeku, zdaj preganjani srni,

v žuborečo pesem božjega mira!

Obrni domov nas! Domu nas vrni!

vpije molitev in moja Vera.

Toda, Gospodar naš in Vesolja:

zgodi se Tvoja Volja!

Kakor v nebesih, tako na zemlji!

Vdani smo v Tvoje svete sklepe,

naše oči so pred Tvojimi slepe,

našim nogám se spodmikajo témelji,

ne vemó, kam zanaša naše splave,

vemó pa – še las ne pade z gláve

brez Tvoje volje, Tvojega odloka.

Spuščeni v vrtinec smo Tvojega toka,

k domu obračamo svoja krmila,

toda – kam sapa nam je jadra nagníla?

Kamor zvihrá nas, tam Tvoj pristán je!

Utrdi, o Bog, v nas to verovánje!

A prisluhni prošnjam v naših jokih:

Slovenije naše nikar nam ne jemlji!

Toda naj bo, kot je v Tvojih odlokih:

kakor v nebesih, tako na zemlji!

Daj nam danes naš vsakdanji kruh –

vpijemo za one, ki jih ni z nami,

iz meglá k nam segajo z lačnimi rokami –

odtrgane madike z mojega drevesa.

Nasiti jim lakoto bednega telesa,

posej jim zemljó, zdaj brez posevov,

breg nezoran je, na podu rjaveč plug,

odprta so vrata zapuščenih hlevov,

prazne so kašče, ni mlačve s skednjov,

ni očeta, ni bratov, ni sinov,

le ženske in otroci se pehájo sámi

in mesijo kruh svoj največ s solzami.

Daj nam danes naš vsakdanji kruh!

kričijo v mestih brez krušnih nakaznic,

skrivaj obračajo vsak grižljaj suh,

da ne uzró jih oči hišnih paznic:

njim naša zemlja nič več ne poraja,

njim ograd je, z žico zamrežena staja.

Daj nam danes naš vsakdanji kruh!

v taboriščih prosim, stoječ v dolgi vrsti,

prejemam dar, kot da sem potepuh in lenuh,

krčevito ga stiskam med svojimi prsti

in nosim k ustom: o kruh tujine,

grenak se topi mi med grenke sline…

A hvalim Te, Bog, še za to blagodarje!

Kdaj vsajali kruh bomo v lastne pehárje?

Za morji mordá? Se tja obrača naš brod?

Kjer koli že bomo stopili na prod,

postavi nam, Bog, ognjišča domača,

daj roki silo, da s slo orača

preorje ledino kot zemljo rodno

v njivo kadečo se, njivo plodno:

vsak znoj naj prestvari se v klas in zrno

in se vrže v obilnosti na naše žrmo!

Gospod, kjer koli smo in bomo: v Domovini,

v izgnanstva šotorih, v udomačéni tujini,

nagni vsakdar nad našo prošnjo Svoj sluh:

daj nam danes naš vsakdanji kruh!

In odpusti nam naše dolgé,

naše slabosti in naše nerednosti,

misli uboge in razkošne željé

naše neokretnosti in nevednosti,

slepoto za težo naše bede,

odpusti nam zlasti napuh besede,

vstajajoče v leporečnosti napihnjeni

proti Tvoji Besedi, preprosto navdihnjeni,

rušeč Tvoje stalnosti v razdejanja!

Odpusti Narodu njegova dejanja:

rušil je zvezde z nebeškega stropa,

klical vihar vesoljnega potopa,

v knjige napeljaval zemskih kálov struge,

čutov razkošja, slast bele kuge,

kope žit klenih smo rahljali,

snetno klasje v snope vezali,

dvignili na mernik luči varljive,

med rdeče zvezde stvari minljive,

grešili z razdorom smo in uporom,

o Narod moj: grešil si – z umorom!

Hrbét nam krivi se pod težo grehote –

o Bog, odvzemi od nas te sramote!

Zavoljo smrti naših mučenikov,

zavoljo kaznjencev in tabornikov,

zavoljo trpečih onstran mejnikov

ponudi nam Svoje odvezujoče roké

in – odpusti nam naše dolgé!

Kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom…

Zapleta se nam misel, kot da ni naša,

težkó se nam mota med nebom in jezikom,

v krčih telesa se odpor nam oglaša:

Ne! Ne! Nikdar ne! Smrt našim krvnikom!

A Ti nas učil si odpustiti,

če hočemo odpuščanje… O Oče Srditi,

do naše narave Si neizprosen in krut!

Drhti nam v mišicah sleherni čut,

ko v ušesa grmiš nam Besede Svoje:

Maščevanje ni vaše, maščevanje je Moje!…

O sladko maščevanje, ki me vsegá napolnjuje –

zakaj ga nam Prst Tvoj ne dovoljuje?

Srcé mi grgrá pod silo Tvoje roke:

Ti bičaj, kot misliš, Svoje otroke,

ne jaz… ne mi… ki… ki… odpustimo…

Težkó, o težkó je šla prošnja mimo:

na tehtnico našo naj težka pade,

visoko naj dvigne nam svetle nade,

odpusti Narodu in Zvodnikom,

kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom…

In ne vpelji nas v skušnjavo,

da v nepočakanosti obupnem gnevu

spustimo roké in v tla obrnemo glávo:

Kaj čakali na sad bi ob mladem posevu?

Kdaj bomo želi svojo setev snetljivo?

Poteptajmo to Bogu odprto njivo,

kjer zaman nam rane neusmiljeno kričijo!

Tu pa glasniki so kot priče:

Ali ne slišiš, kako te dom kliče?

Zopet se tvoje živali plodijo,

v tvojih njivah sadeži zorijo,

odpirajo kašče se, skednji, podi,

zopet zadihal boš v svobodi,

polni se hiša z dobrimi sosedi –

domov se vrni, vse bo v redi,

samo: izródi,

izródi se duši!

Slovenski duši!

V sebi svet dedov in očetov poruši!

Kdo si, ki mi nudiš, kar mi žejo utóli?

Kdo me preizkuša in sladko vabi:

Glej, vse bo tvoje, predme padi in me moli?

Moj Bog, tako smo žejni in tako slabi,

vse v meni suši se, goreč padam v puščavo:

in ne vpelji nas v skušnjavo!

Temveč reši nas hudega!

Doma in v tujini! Za časnost in večnost!

Pošlji nam Svojega Angela dobročudega,

da nad nami pobdi, ko nas prevzame spečnost

v molitvi, utrujene od beganja,

od koprnenja, obleganja in tveganja.

In naši mrtvi, ki so pri Tebi v nebesih

naj nam se pridružijo s svojo molitvijo

pred to našo strašno zadnjo odločitvijo,

ko se brod nam majé in ni kje izstopiti!

Molite, kot Kristus nas učil je moliti,

in kot moli Narod doma, ječeč pod skalo,

ki pala je nanj s planeta rdečerudega,

in moli Narod na valih… o, moli vsak posamen:

Oče naš, reši nas hudega –

LIBERA NOS A MALO –

AMEN!