MISSA PRO DEFUNCTIS

TE IGITUR PATER CLEMENTISSIME –

P o v z d i g o v a n j e

(strežnik pozvoni)

Vsa cerkev zavalovi.
Vsa procesija živih vstane in se bliža
v podnožje Trpečega Križa,
kjer Božje Srce visi in trpi,
da vsak čas potoči Svojo Sveto Kri
v čašo naših ran razbolelih –
v zevajoči slovenski kelih.

Vsa ta procesija se krog oltarja gnete,
kot da vidi stvari, le v Apokalipsi razodete,
ko je Angel sveti odtrgal peti pečat:
pod ploščo oltarno, kjer so relikvije mučenikov,
glej: ali ni tam tvoj mož? Tvoj sin? Tvoj oče? Tvoj brat?
padli v boju za pričevanje Boga in obrambo?

O koliko duš s slovenskih gozdnih žrtvenikov!
Vse so našle pod tem oltarjem svojo shrambo…
vse dvigajo roke k Bogu, ki na Križ prikovan je,
a so roké kot rotenje tisočerih krikov:
O Bog, ki sestopaš med nas: kdaj pride nas maščevanje?!

In vsa množica živih se vetru palm njihovih udaja,
in vsa množica poklekne na kolena in iz grl psalm vstaja:
Usmili se nas, o Bog, po usmiljenosti Tvoji veliki!

A mrtvim v belih oblačilih se poneizmerijo kriki:
O Bog, o Bog, kdaj pride nas maščevanje?!

KRISTUS NA KRIŽU, ki sklanja glávo, kot da je že mrtev,
samo vzdihne v odgovor množici pokopani:

KO SE DOPOLNI ŠTEVILO ŽRTEV,
KO PRIDEJO ZA VAMI ŠE VAŠI BRATJE ZAZNAMOVANI…

Samo to – oči zapira in umira…

Mrtvim zadnji krik ne gre čez čeljusti.
Živih sleherni se na obe koleni zgrusti
in samo kot iz smrtne groze zahlipa:
Moj Gospod in moj Bog!

Mašnik v sebi

A name kot da se ves svet sesipa:
Mrtvo Telo mi pada na roké –
o, rane prstov krčevitih!
o, rane krvavo prebitih
nog! –
o, zaprto oko!…

Zbiram v sebi vse moči,
da dvignem Mrtvo Telo,
da Ga povzdignem nad glavó,
visoko nad množico glav,
više – Sloveniji nad Triglav,
o, pod samo nebo,
v žar sonca, ki kriči,
da izgubljam zavest in um:

HOC EST CORPUS MEUM!…

(Strežnik zvončkljá)

Pokleknem pred bremenom Svete Teže.

Nekdo Mu prebode zdaj Stran Srca –
o, poln je moj kelih
Rešnje Krvi!!

Moja roka Ga tesnó objame,
trepeta mi v prstih belih,
nagnem se Nanj v strahotni dušni žeji:

HOC EST CALIX SANGUINIS MEI!…

Povzdigujem Kri Nove Zaveze
prelito
za Slehernega Človeka,
za grehe našega veka,
za smrti naših mučencev,
za našo vojsko pobito,
za muke vseh živih Slovencev,
zate in zame,
grešnika…

(Strežnik zvončkljá)

Cerkev živih se trka na prsi:

O Bog, če so potrebne še žrtve k naši žrtvi,
naj bomo mi tisti zreli trsi,
da iztisneš iz nas vso kri
za odrešitev teh apokaliptičnih dni!
O, rešil Si nas prve groze –
Zate gremo tudi v nove voze,
samo – prištej nas, ko bomo mrtvi,
v družbo Svojih apostolov in mučenikov
in vseh Svojih svetnikov
in pobitih slovenskih vojnikov,
ne po našem pridobitju,
temveč po Svoje Krvi Prelitju,
po Usmiljenosti Svojega Srca!
Amen.

(Strežnik odzvončkljá)

Snemam Kristusa z rámen,.

Vsa množica je na kolenih.
Glave še sklanja.

Živi Bog je na oltarju in ne bo šel imo.

Čez hip se obrnem preko množic, v zamaknjenje spreminjénih,
da jih zbudim z globokega molčanja:

OREMUS! – MOLIMO!!