Pred 75 leti je v Argentini izšla prva leposlovna knjiga slovenske povojne emigracije: lirsko-epska pesnitev Tineta Debeljaka »Velika črna maša za pobite Slovence«. Knjiga je izšla v založbi Svobodne Slovenije leta 1949. V 3500 verzih pesniško opisuje grozo povojnih pobojev, hkrati pa izraža hrepenenje po spravi med brati. Opremljena je z lesorezi slikarke Bare Remec.
Tine Debeljak (pod psevdonimom Jeremija Kalin) je zamislil svojo Črno mašo že leta 1946 in je prve speve – Molitev v zakristiji – objavil v serviglianskem listu »Svet in dom«. V uvodu knjige založnik razloži, da se je v naslednjih letih pesnitev razrasla v veliko slavnostno črno mašo vsega slovenskega begunskega občestva za mrtve in žive. »Zamislil si je svojo daritev in prošnjo, ki jo opravlja v imenu vseh Slovencev v majhni taboriščni kapelici pred Brezjansko Marijo. V tem občutku leta 1946 je pesnik zapel svojo črno mašo: zdaj je mašnik pred oltarjem, zdaj zopet organist za orglami v cerkvi, ki v sveto opravilo za naše rajne in žive igra na vse registre svojo žalost, svoj chopinovski privid revolucije, muke živih doma in v svetu, in svojo vero v žrtve teh pobitih Slovencev za novo dobo slovenske zgodovine, ki bo grajena na njihovih kosteh. V tem občutku se je razvnel v kantate, oratorije in v himne ter je iz zgodopisca umorov, trpljenja živih doma in brezdomstva v begunstvu prešel naravnost v triumfalno simfonijo bodoče njihove slave v hvaležni Domovini, in v zvonjenje Aleluje!«
Pesnitev se ne drži v strogem pomenu besede liturgične črne maše. Po uvodu in pripravi v zakristiji se maša začne s psalmom Asperges me, vključuje Credo in se zaključuje s Tedeumom in Alelujo.
Ob izidu knjige je Svobodna Slovenija poročala: »Pesnitev Jeremije Kalina je največja slovenska pesnitev, kar jih poznamo, saj obsega sto in sto in tisoč verzov. Samo “Dies Irae” in “Requiescant” skupaj sta dokaj daljša kot Prešernov “Krst pri Savici”. Je morda to tisti mogočni ep, o katerem sanja že desetletja slovenska umetnost? Je svojevrstna leposlovna stvaritev, kakršne Slovenci do zdaj sploh nismo poznali. Je edinstvena, saj bi vsakršno nje posnemanje zdaj ali v bodočnosti predstavljalo le golo parafrazo brez zametka izvirnosti.
“Črna Maša” je hkrati tudi dramski misterij. Skrivnost dramskega čara ja v nji tako spontana, tako baročno bogata, da naravnost kriči po uprizoritvah na odru. Bralec dostikrat obstane pred vprašanjem: ali bere dramo, ali samo pesniško veledelo. Nje zgradba je podoba klasičnega grškega misterija. Več! V nekaterih delih (Vstop) je dramski značaj pesnitve celo določno nakazan z uvajanjem prvega, drugega in tretjega igralca, ki jih predstavljajo mašnik in oba strežnika. Ima točno začrtan dramski zametek, zaplet, višek, razsnovo in sklepni akord.
Pa je “Črna Maša” tudi simfonična pesnitev, saj jo je pesnik že v svoji zamisli zastavil kot organist, ki sedi pred mogočnimi orglami in s svojskimi, dostikrat naravnost fantastičnimi kompozicijami odgovarja strogemu, ubranemu liturgičnemu ritmu pravega cerkvenega “Requiema” pred oltarjem. Vse prepestre glasbene forme, vse dinamične ekspresije objame pesnitev: govori v andante, prehaja v largo, proži se v vivace, opisuje v adagio, povzame v maestoso, se sprevrže celo v polifoni koral, kjer pojeta instrument in človeški glas hkrati… Kot po svoji dramatski bogatiji kliče dramaturga in režiserja k uprizoritvi, tako po svoji glasbeni barvitosti vabi komponista, da jo uglasbi v naš narodni oratorij, kantato, morda celo — opero! Slovenskemu človeku naših in prihodnjih dni pa predstavlja pravi zgodovinski dokument. In morda je prav v tem nje največja, naravnost neprecenljiva vrednost.«
Knjigi dajejo posebno vrednost lesorezi in linorezi akademske slikarke Bare Remec (v knjigi pod psevdonimom K. Mirtič). Več kot 20 črno-belih mojstrovin dopolnjuje pesnikove besede.
12. junija 1949 se je na spominski proslavi vseh slovenskih žrtev druge svetovne vojne Društva Slovencev uprizorila Velika črna maša, ki je ta dan za to spominsko proslavo tudi knjižno izšla. Bara Remec je za scenografijo pripravila petmetrsko visoko cerkveno okno. Vsi nastopajoči lektorji so nastopili z novo knjigo v roki. Režiser Petrič je tekst priredil, da so vsi deli prišli do veljave. Vso predstavo je povezal z melodijo Verdijevega Requiema.
V začetku Velike črne maše za pobite Slovence je Tine Debeljak napisal:
»TO DARITEV IN PROŠNJO PRINAŠAM K TEBI, O GOSPOD. SPREJMI JO ZA DUŠE, KI SE JIH SPOMINJAM PRI TEM BRANJU IN KATERIH IMENA VPISUJEM NA TO STRAN KOT NA SPOMENIK, KI GA NIMAJO NA GROBU V DOMOVINI«.
Sledijo naslednja poglavja:
- Uvod: VELIKI TEDEN
- Priprava v zakristiji: DE PROFUNDIS – IZ GLOBOČINE
- Vetrinjski psalm pred katafalkom: ASPERGES ME HYSOPO – POŠKROPI ME S HISOPOM
- Črna Maša – Missa pro defunctis
- IN NOMINE PATRIS ET FILII ET SPIRITUS SANCTI. AMEN.
- DIES IRAE, DIES ILLA
- IN TEMPORE ILLO – SCRIPSIT SANCTUS JOANNES
- SEQUENTIA – SANCTI EVANGELII MATTHEI
- CREDO IN UNUM DEUM!
- SUSCIPIAT DOMINE HANC IMMACULATAM HOSTIAM
- SANCTUS, SANCTUS, SANCTUS, DEUS SABAOTH!
- TE IGITUR PATER CLEMENTISSIME
- PATER NOSTER
- AGNUS DEI QUI TOLLIS PECCATA – MISERERE MEI!
- REQUIESCANT IN PACE!
- Pomašna molitev v zakristiji: LAUDATE DOMINUM – HVALITE GOSPODA
Velika črna maša za pobite Slovence je poleg prve izdaje v založbi Svobodne Slovenije leta 1949 izšla tudi v Sloveniji leta 1990 v založbi SZS Karantanija in leta 2015 v založbi Družine.
V prihodnjih številkah bomo – kot skromno priznanje dr. Debeljaku in v spomin žrtvam vojne in komunistične revolucije – objavljali del Velike črne maše.
Pripravil: Jože Jan
Viri: Svobodna Slovenija, Koledar Svobodne Slovenije, Velika črna maša za pobite Slovence (Jeremija Kalin), Družina, Wikipedia
