GOVOR INŽ. JOŽETA ŽAKLJA NA PROSLAVI V NAŠEM DOMU SAN JUSTO

Kot vsako leto v tem času, se tudi letos spominjamo vaških stražarjev in domobrancev.

Za pravilno razumevanje vaških straž in domobranstva, se moramo postaviti v takratne politične razmere v Sloveniji. Slovenija je bila zasedena od Nemcev, Italijanov in Madžarov. Vsak je imel zaseden svoj kos Slovenije. Nemci so zasedli Gorenjsko in Štajersko, Italijani Notranjsko in Dolenjsko, Madžari pa Prekmurje. Razmere v teh delih Slovenije so bile različne. V nemški okupirani coni se je začelo preseljevanje vplivnih ljudi, kot so duhovščina, intelektualci, nekateri politiki, itd. Selili so jih v južne dele tedanje Jugoslavije. Vedeti je treba, da so komunisti po navodilih Stalina sodelovali z Nemci pri preseljevanju. Sestavili so imenik ljudi, ki naj bi jih Nemci preselili. Kot primer naj navedem strica Jakoba Žaklja, ki so ga Nemci z vso družino iz Suhega Dola, v Šentjoštu, preselili v Srbijo. Italijani so pripeljali v Ljubljansko pokrajino veliko vojaško silo, razdeljeno v dve diviziji. Pozneje so dodali še skupino graničarjev in druge manjše enote. Razdelili so jih po vseh večjih krajih in kmetijah svojega zasedenega ozemlja, ki so ga priključili kraljevini Italiji, kot njen sestavni del. S tem so hoteli poudariti, da je zasedeno ozemlje nerazdružljivi del Italije. 

Danes bi se rad omejil na dogodke v Šentjoštu, mojem rojstnem kraju. Hitler je že v prvih dneh okupacije postavil mejo med nemško in italijansko cono. Občina Šentjošt je pripadala italijanski coni, čisto na meji z nemško. 

Ta politična situacija je zlasti koristila komunistom za organizacijo in izpeljavo revolucije. Saj je že Lenin učil, da je treba revolucijo izpeljati v vojnem času, ker so tedaj ljudje pretreseni, prestrašeni in ne stavijo pravega odpora revolucionarnemu rovarjenju. V tistih kritičnih dneh so partizani povzročali teror v okolici Šentjošta. V Horjulu, sosednji vasi, so ubili župana Bastiča in njegovo ženo, ne s strelom ampak s kolom, da ne bi klicali pozornosti italijanske postojanke. 

In tako so v Sloveniji, pred začetkom vaških straž, ubili okrog 1000 nedolžnih ljudi. S pretvezo, da se borijo proti Italijanom, so pobijali naše ljudi. Zaradi tega nasilja, so se naši možje in fantje zbrali in se organizirali v stražarje in ustanovili prvo Vaško Stražo v Sloveniji, 17. julija 1942. Bilo jih je okrog 30 do 40 domačinov, kmetov in fantov. Za oborožitev so porabili orožje, ki so ga imeli skritega od propadle jugoslovanske vojske. Na zapadni strani Šentjoške fare je Jugoslovanska armada gradila obrambne naprave Rupnikova Linija. Ob propadu Jugoslavije in razpustu jugoslovanske armade, so vojaki pustili orožje kar tam na mestu. To orožje so potem pobrali partizani in nekaj tudi naši domači ljudje. Nekaj starega orožja so jim pa tudi dali Italijani, kot okupacijska sila. Nihče od njih ni bil vojak, bili so preprosti kmetje, kmečki sinovi, a so se hoteli braniti. Bastičev sin je rekel, potem ko so mu ubili očeta: »Jaz se bom branil«. Njihov namen je bil upreti se partizanskemu nasilju in ubraniti življenje domačih ljudi, kakor tudi njihovo imetje. Slovenska legija jim je poslala poveljnika Igorja – Franc Kompare. Nastanili so se v šoli in župnišču – farovžu –, ki je bil prazen, ker je župnik par dni prej umrl, in se za silo utrdili. Farovž je stara stavba z debelimi zidovi in majhnimi okni, prav 

primerna za obrambo. Na okna so postavili zaboje z mivko in pustili odprtino, po kateri so lahko ven videli in tudi streljali. Municije so imeli relativno malo, zato jim je komandir dal ukaz, naj streljajo le po potrebi. Edino večje orožje je bil en mitraljez, ki ga je uporabljal Krvinetov Stanko, bivši jugoslovanski oficir. Komaj so se dobro utrdili, so partizani že izvedeli zanje in sklenili posadko izbrisati iz obličja zemlje. Partizanski Dolomitski odred je dobil ukaz naj jih napade in uniči. In res so se po enem tednu partizani pripravili in napadli postojanko. V zvezi s tem napadom pa se je zgodilo nekaj zanimivih dogodkov. 23. julija zvečer, dan pred napadom, so stražari dobili iz Rovt, vas oddaljena približno 10 kilometrov od nas, sporočilo, da bodo napadeni. To pa je bilo tako: domnevno je Rovtarski kaplan ali neki bogoslovec poslal v Šentjošt sporočilo po dveh malih otrokih, da naj bodo pripravljeni za možni napad. Rajni Tone Petkovšek, iz Rovt, je pripovedoval, da je izvedel od nekega partizana, da bo Šentjost napaden in to vest sporočil naprej. Rovtarski kaplan je poslal v Šentjošt dva otroka, 13 letno deklico in 9 letnega fantka, naj neseta na listek napisano sporočilo za komandirja Igorja. Ta dva otroka sta šla po poti proti Šentjoštu in sta zašla. Ker nista znala naprej, sta se vrnila nazaj v Rovte, kjer so jima bolj točno povedali za pravo pot. Pred tem pa je Igor dobil poziv, oziroma ukaz od poveljnika jugoslovanske vojske Lesjaka, naj pripelje v Rovte močno skupino stražarjev, za skupni nastop. In tako je res Igor odbral močno posadko in se z njo napotil v Rovte. Ko so prišli dober kilometer od Šentjošta so na poti srečali dva mala otroka, ki sta rekla, da morata iti v Šentjošt za oddati važno sporočilo za poveljnika posadke. Ko so jima stražarji povedali, da je ta poveljnik tukaj med njimi, sta mu oddala zgoraj omenjeni listič o napadu. Ko je poveljnik Igor to vest prebral, je takoj ukazal povratek na postojanko. Vrnili so se in hitro utrdili postojanko, v kolikor se je v tem kratkem času dalo. In v napetosti čakali, kaj bo. In res, nekaj pred polnočjo, so zalajali psi okoliških hiš in kmalu je zaropotal napad. Partizani so iz vseh strani jurišali na postojanko. Vpili in obstreljevali farovž in šolo. Branitelji so jih z redkimi streli odganjali, da niso mogli priti do župnišča ali šole. V zvoniku sta bila dva starejša možakarja brez orožja, da sta sporočila o stanju v okolici, kakor se je lahko v temi videlo. Ko sta splezala v zvonik, sta zaklenila cerkvena vrata od znotraj. Po prvih strelih, ko so krogle švigale na vse konce in kraje, sta se pa umaknila na kor za orgle, in tam pričakovala kaj bo. Partizani so med napadom zažgali mežnarijo. Mežnar (moj stric Tine Malavašič) je bil v posadki, v farovžu. Doma pa so bili žena Jelka in nekateri otroci sorodnikov in, ko so videli, da hiša gori, so pohiteli v cerkev. Ker so bila vrata zaklenjena, so se skrili v en kot v lopi in se tresli od groze. K sreči noben partizan ni pogledal v lopo, ker če bi, bi bilo po njih. 

Ta bitka je trajala do petih zjutraj. Ko se je začelo daniti so partizani prenehali z napadom in se umaknili. Z vozovi so odpeljali ranjene in mrtve, po nekaterih virih, okrog 40; medtem ko med stražarji ni bil niti eden ranjen. Čudno se zdi, da ko je napadalo 200 borcev in se branilo le 35 stražarjev, da je bil možen tak izid. V vsem razvoju dogodka se čuti Božja roka, tako pri oddaji sporočila kot v izidu napada. Med napadom, so partizani izropali Kmetijsko Zadrugo in poslopje zažgali. Ko so se partizani vračali so spotoma izropali in požgali več hiš. Janko Maček, doma v Šentjoštu, veliko piše o teh dogodkih, kot tudi Janez Zdešar. 

V naslednjih dneh so iz maščevanja zaradi neuspelega napada, požgali več hiš in pobili njihove prebivalce, tako pri Štefancu kot Cveku na Koglu, in prav tako pri Možinetu v Potoku, kjer so pobrali 8 ljudi, ki so delali na polju, jih odpeljali v svojo bazo in tam ustrelili. Povsod so ubili očeta in mater in pustili več kot 10 otrok sirot. Po nekaj letih pa so bili nekateri od teh sirot, moji sošolci v šoli v Šentjoštu. 

Kakih 14 dni po napadu, je prišla partizanska posadka v sosednjo vas Butajnova. Tam so tisto noč ubili naša soseda Janeza Demšarja – po domače Jurija in mežnarja Janeza Trčka. Obadva so ubili v trenutku, ko sta jim odprla vrata hiše. Podobno so se tudi pojavili pri nas, pri Birtovcu. Obkolili hišo in z vso silo butali na vrata, da se je cela hiša tresla. Moj stari oče, Janez Malavašič je počasi odprl vrata in s petrolejko posvetil ven, da vidi kdo buta. Takoj, ko se je pojavil v vratih se je od zadaj, iz teme, slišal ukaz: »Ne streljat«. Nato so zahtevali, naj pride Pepi Žakelj, moj ata. Stari oče je rekel, da ga ni doma. Ker niso dobili Pepeta, ki bi ga prav gotovo postrelili, kot ona dva soseda, so pa vdrli v hišo in jo izropali. Pobrali so živila: kruh, moko, slanino, zabelo, mast, suho meso, itd. V gornji hiši je bila moja mama z menoj v naročju. Takrat sem imel okrog 15 mesecev. Ko je potem komandir vprašal vojaka, zakaj je ni ustrelil, mu je rekel, ker je imela enega malega otroka. Tako sem jaz, kot otrok, rešil življenje svoje mame. Ko so partizani odšli in je postalo vse tiho, je mama počasi prilezla iz gornje hiše dol in ko jo je njen oče videl, je rekel: »sem mislil, da te bodo zaklali, ker so s sabo nesli več nožev«. K sreči so te nože uporabili, da so pobrali posušeno meso, ki je viselo pod stropom. Tako tisto noč, pri nas, ni bilo nobene žrtve. Hvala Bogu! 

To so nekateri primeri tistega partizanskega nasilja, zaradi katerega so se naši ljudje organizirali v vaške straže in se jim uprli. Po zgledu vaške straže v Šentjoštu so se začele organizirati tudi vaške straže po drugih krajih. Čez čas pa so ti stražarji bili vključeni v domobransko vojsko, ki je bila leta 1943 ustanovljena v Ljubljani. 

Domobranci so bili prava narodna vojska, ki se je zoperstavila komunistični revoluciji, branila krščansko kulturo in narodna izročila.

Ob koncu in po vrnitvi domobrancev iz Koroške v Slovenijo v roke komunistov – partizanov, ki so jih pobijali, izstopajo nekateri primeri domobrancev, ki so se rešili teh pobojev, da bi pričali o njih. Bog si je preskrbel priče, da ne bi dogodki ostali zakriti, ker veliko ljudi, ki so izvedeli za poboje, tega niso mogli verjet. Na Koroškem se je govorilo, da domobrance pošiljajo v Slovenijo, kjer jih partizani pobijajo, in ne v Italijo, kot so jim obljubili Angleži. A ljudje tem novicam niso verjeli, ker so mislili da so le govorice, dokler se ni vrnil dr. Janez Janež, ki je ušel izročitvi v Podrožci.

Osebno sem poznal štiri rešence: Lojzeta Opeka, Toneta Petkovška, Milana Zajca in  Pavla Žaklja.

Milana Zajca sem videl samo enkrat. Ko smo septembra 1956 prišli iz Slovenije in šli, tukaj v San Justo, obiskat šentjoščana Štefana Kavčiča, je on povabil k sebi tudi Milana Zajca, ki je živel v tem kraju. Ko je Milan izvedel, da smo pravkar prišli iz Slovenije in da o njem najbrž nič ne vemo, je dejal, da bo zaradi tega le povedal svojo zgodbo, ki je navadno ne pripoveduje, ker mu to pripovedovanje povzroča isto trpljenje, kot ga je v resnici prestal. On je ušel iz jame v Kočevskem Rogu. Po streljanju in padcu v jamo, na trupla mrtvih in napol živih soborcev, je ostal živ in se čez pet dni prikopal iz nje in se rešil.

Lojze Opeka. Živeli smo blizu skupaj, v Ramos Mejíi. On, žena in otroci so hodili mimo naše hiše k nedeljski maši v Don Bosco, v zavod. Ko smo jih videli, smo se pozdravili in kaj govorili. Takrat nismo še nič vedeli o njegovi zgodbi: da je bil vrnjen, prišel v Teharje, od tam prepeljan na Hrastniški hrib, kjer so partizani streljali domobrance. Predno bi ga ustrelili, je skočil v stran, odrinil stražnika in se plazil po tleh, tako da so streli leteli čez njega. Priplazil se je do grmovja in ušel.

Toneta Petkovška sem večkrat videl, ker je bil prijatelj mojega očeta in večkrat prišel k njemu na obisk. Ata mi je včasih pripovedoval njegovo težko zgodbo, da se je rešil pobojev iz Starega Hrastnika. Hrastniški hrib je postal blagoslovljena zemlja zaradi potoka krvi, ki je bila tam prelita in zaradi tisočev mučenvec, ki jih skriva v svojem osrčju. 

Stric Pavel Žakelj je bil vrnjen, prišel na Škofjeloški grad skupaj s svojim bratom Stankom. Stankota so takoj iz gradu potegnili ven in odpeljali neznano kam in se ni nikdar več vrnil. Pavel pa je prišel do Škofovih zavodov v Šentvidu, kjer so tudi imeli zaprte domobrance. Ko je bil med drugimi trpini natrpan v sobi, je prišel mimo partizan in ga spoznal: »A ti si pa Krvinetov! Malo počakaj, že pridem nazaj«. Stric Pavel je nosil brado in ga je partizan po njej spoznal, zato, ko je partizan odšel, se je Pavel takoj obril. Od tedaj naprej, je samo to premišljeval, kako bi ušel. Ponudila se mu je prilika, ko se je prerinil do okna in skozenj skočil na bližnje drevo in se po njem spustil do tal in se rešil. Po tem se je skrival po gozdovih in po nekih dneh prišel do doma v Šentjošt. Bil je skoraj neprepoznaven: shujšan, umazan in raztrgan. Domači so ga nahranili in ga spravili v stik s skrivači. To so bili nekateri domobranci, ki niso šli z ostalimi na Koroško, temveč so ostali v domačem kraju, v pričakovanju zaveznikov in v upanju, da se bo srečno izteklo. Med njimi Pavletova brata Jokel in moj ata Pepi, Albert Malovrh, Stanko Guzelj in drugi. Tam so se skrivali do konca septembra 1945, ko jim narava ni več nudila kritja, listje je porumenelo in odpadlo in je bilo na tem, da zapade sneg. Odločili so se, da gredo čez mejo v Italijo. Šli so skozi Trnovski Gozd, prišli v Gorico in od tam naprej v begunska taborišča. In se pridružili beguncem, ki so že prej prišli iz Slovenije.

Še enkrat poudarjam, da so bili domobranci prava narodna vojska, ki je branila vero, narodna izročila, krščansko kulturo, domačijo in pa, seveda, predvsem golo življenje. Vsi smo potomci teh junakov in jim dolgujemo čast in hvaležen spomin! 

Na spominski proslavi ob jami v Kočevskem Rogu leta 1993 je rešenec France Dejak spregovoril mrtvim soborcem, domobrancem: »Molim za vas, v težavah in stiskah pa se zatekam k Vam in sem vselej uslišan«. 

Posnemajmo ga in se jim priporočajmo tudi mi! 

Slava jim!