+20. 3. 2019
.
Dragi in spoštovani sorodniki in prijatelji!
Dovolite, da izrečem nekaj besed v imenu razširjene družine.
Mama Valentina se je rodila leta 1925 v Novem mestu v družini Franca Kovača in Marije Konšek. Oče, pravnik, je bil najprej državni tožilec, potem pa kmalu sodnik in apelacijski sodnik. Leta 1935 je bil premeščen v Ljubljano. Tako je družina postala ljubljanska, živeli so v starem Vodmatu, danes Moste. Značaj je družini dajal oče, strog in dober, pa globoko veren. V družini se je rodilo osem otrok. Zahajali so v cerkev Sv. Petra. Mama Valentina je bila članica Marijine kongregacije. Kasneje je velikokrat omenjala mladinskega duhovnega voditelja Filipa Terčelja, poznejšega mučenca in današnjega svetniškega kandidata.
Vojna in revolucija sta jo prizadeli tako kot vse Slovence. Lahko je še končala Trgovsko akademijo. Starejši brat Janez, študent prava na Ljubljanski univerzi, je šel med domobrance. Kmalu za njim tudi mladoletni brat France, ki je po vojni postal jezuitski duhovnik. Janez je bil iz Vetrinja vrnjen v komunistično Jugoslavijo in ubit v splošnem slovenskem holokavstu. France, tudi vrnjen, je bil kot mladoleten izpuščen.
Mama se je v župniji Sv. Petra spoznala z Božidarjem Finkom, študentom prava, ki je kmalu diplomiral in prav tako šel k domobrancem. Maja leta 1945 je z dvema sestrama odšla, s tisočimi drugimi civilisti -takrat se je reklo, da začasno- proti avstrijski meji in se skozi Ljubelj znašla na Vetrinjskem polju, na avstrijskem Koroškem. Poslovila se je od očeta in matere in se nikoli več ni srečala z njima. Ko je odhajala od doma in v negotovosti pred prihodnostjo zbirala najpotrebnejše za pot, je neprestano ponavljala »pridi Sv. Duh, pridi Sv. Duh,…«.
Začasno življenje v begunskih taboriščih je postajalo vedno daljše. Kmalu so zavezniške sile, ki so pod OZN skrbele za begunce, več tisoč premestile iz južne Avstrije v Italijo. Z njimi so šle tudi Valentina in sestri. Tako se je začelo skoraj triletno življenje v begunskih taboriščih. Po nekaj mesecih je tja prišel tudi Božidar, ki se je kot domobranski častnik samo po božji Previdnosti rešil verolomnega vračanja v Jugoslavijo in sledečega genocidnega pomora. Tam sta se naša oče in mati poročila in leto kasneje se jima je rodil prvi otrok.
V taboriščih se je iz meseca v mesec kazalo, da je začasnost odhoda iz Slovenije nerealna. Nasprotno, še dlje je bilo treba iti, saj se je roka komunističnega režima stezala tudi do tam. Poti nazaj ni bilo. Treba je bilo čez ocean. Izseljenstvo in tujina sta se kazala kot edina možnost. Nekateri so šli v severno Ameriko, drugi v južno. Valentina je z drugimi tisočimi, z možem in otrokom odšla v Argentino, kamor je prispela junija leta 1948.
Leta 1952 smo izvedeli za usodo njenega mlajšega brata Pavla. Malo pred maturo je izrazil namen, da vstopi v semenišče. To pa ni bilo všeč nekaterim, ki so mu nastavili past, da so ga lahko zaprli kot oporečnika tedanji oblasti. Po nekaj mesecih je prišel iz zapora živčno popolnoma zlomljen in je tak ostal vse do smrti pred petimi leti. Celo s psihofarmaki so dolga leta eksperimentirali na njem. Tudi ta stričeva usoda spada v mamino in naše življenje.
Tako se je začelo sedemdesetletno življenje v Argentini. Pogoji v katerih je živela so bili isti kot za vse druge Slovence. Prišli so brez nič in si je bilo treba življenje v tujini ustvarjati na novo. To so delali vsi z življenjsko energijo, ki jim jo je dajala vera v Boga in ljubezen do slovenske domovine, ki so jo pred kratkim morali zapustiti, pa so se neizrečeno, a z dejanji zavezali, da ji bodo iz daljave še naprej zvesto služili.
Valentina je z možem Božidarjem vzgojila šest otrok. Bila je doma stalna in trdna opora možu, ki se je poleg službe ves posvetil delu za slovensko skupnost. Le ta se je tudi zaradi njunega prizadevanja razvijala, utrjevala in rasla. Kasneje je temu bilo dodano še prizadevanje za slovensko samostojnost in ob osamosvojitvi predstavništvo Republike Slovenije pred argentinskimi oblastmi. Mamino delo je pa bilo tiho, brez zunanjih nastopov, a je segalo v globine. Kljub neštetim težavam je življenje teklo naprej, se plodno razvijalo in dajalo sadove. Občutili smo jih najprej otroci v družini. Nenehno nam je govorila o svojih starših, ki jih je morala zapustiti. Ljubljana je bila pri nas neprestano navzoča. Mama in oče sta nam doma vsak na svoj način ustvarjala Slovenijo, ki nam je tako bila ne samo blizu, temveč je bila del nas. Hvaležni smo ji zato, za vse kar nam je v težkih pa tudi lepih trenutkih posredovala. Prav zaradi takih slovenskih mater, ki jih je v Argentini bilo na tisoč -in se tudi njih v tem trenutku spominjam in se jim zahvaljujem-, je slovenska skupnost v Argentini danes še živa in aktivna.
Njen življenjski krog se je na nek način nepričakovano a srečno zaključil pred petimi meseci, ko nam je uspelo, da smo jo preselili v rodno domovino, kjer je kljub visoki starosti na presenečenje mnogih na novo zaživela. Bila je srečna. Zahvaljujemo se predvsem Domu Sv. Janeza Krstnika v Trnovem za čudovito oskrbo in vsem, ki so ji izkazali dobroto. V tej sreči in obdana s širšo družino je dočakala Stvarnikov klic, naj se povrne k Njemu. To se je zgodilo spokojno in brez strahu, saj je večkrat rekla, da se ne boji smrti, ker že od prve Zdravemarije prosi za svojo zadnjo uro.
Ob vsem tem ne morem mimo pesnika, ki v Krstu pri Savici Bogomili pripisuje eno najlepših razlag krščanstva, ko pravi o Bogu: »Da ustvaril je ljudi vse za nebesa, /kjer glor´ja njega sije brez oblaka,/ oko ni vid´lo, slišale ušesa/ veselja, ki izvoljene tam čaka,// da sprostenim bo vseh težav telesa/ se srečnim izpolnila volja vsaka,/ da bodo tamkaj sklepi mili/ te, ki se tukaj ljubijo sklenili«.
V tem trdnem upanju se skoraj veseli poslavljamo od pokojne mame. Naj počiva v božjem miru, v domači zemlji.
Andrej Fink – besede ob pogrebu
