OTROK JE ZAKLAD
“Ali že veš?”
“Kaj?”
“Pri Janezu so spet kupili.”
“Spet? Kaj pa misli, Janez! Kako bo pa vzdrževal družino? Bedak, ali ne zna stvar urediti, da bi ostal pri dveh. No ja, kaj hočemo, Slovenci smo res še vedno iz tistih starih časov …”
Tak je bil pogovor dveh slovenskih mladeničev oni dan na vogalu ulice, kjer sta stala v vrsti za kolektiv. Tisti, ki je začel pogovor, je pred nekaj meseci stopil pred oltar, drugi, ki se je zadevi čudil, pa se pravkar pripravlja na zakon. Pripravlja?
……………………
Otrok se danes boji svet, ki hoče biti moderen. Moda je, imeti dva malčka pri hiši, še bolje pa samo enega, takole za vzorec. Materi — če jo smemo tako imenovati — povzroča preveč skrbi in neprespanih noči, očetu pa stroški praznijo žep, da potem ni dovolj za kino, nogomet ali konjske dirke. Če morda smrt poseže vmes in odpelje fantka ali punčko med nebeške krilatce, se nekaj tednov objokuje tragedija, sledijo ji tedni “svobode” in — poti obeh zakoncev, ki “sta se ljubila kot Romeo in Julija”, se razideta vsaksebi. Svoboda se je spremenila v tiranijo osamljenosti. Strohnela je vez, ki naj bi pomagala družini ustvarjati družino.
Ko je bilo že prepozno, sta nesrečna zakonca ugotovila, da je bil otrok njim edini zaklad.
……………………
Eden namenov zakona, ki je skupnost ljubezni, je nekaj dati iz sebe. Ljubezen je prevelika, da bi mogla ostati oklenjena. Prekipi v otroka, ki prijoka na svet in tako simbolično prikazuje večno kontinuiteto Boga. S prihodom otroka nastane družina. Hiša brez otrok je hiša, hiša z otroki je dom. V hiši žive posamezniki, v domu družina. Čim več je otrok, tem večja je družina, tem lepši je dom. Ljubezen zakoncev je popolna, kadar jo povezujejo otroci. Ljubezen zakoncev, ki nočeta otrok, je kakor električni tok, prekinjen zaradi kratkega stika. Luč ugasne. Otrok je poosebljenje staršev, je živa priča njih bivanja na zemlji, ko jih že dolgo ni več. Otrok je izliv prekipevajoče ljubezni staršev in vsak nov otrok dopolnilo prvemu, drugemu, tretjemu bratcu ali sestrici. Družina z enim otrokom je družina, z več otroki je popolnejši odsev nazareške družine: pod golgotskim križem je Mati božjega Sina postala Mati vseh “božjih otrok, Mati številne družine. Otroci so tisti, ki ustvarjajo družino popolno. Oče je res oče in mati je res mati. Otroci so trdnost družine.
Družina je celica naroda. Narod brez družin je izumirajoč narod. Narod brez številnih družin je že zapisan smrti. Zlasti majhen narod. Živeči oče in mati naj si ne nakopljeta krivde za hiter konec naroda, ki mu pripadata. Narodu brez otrok je tak konec zagotovljen. Vsak novi otrok, ki se rodi v narodu, je njegova projekcija v bodočnost. Vsak novi otrok je dokaz, da je narod življenjsko močan. Z vsakim novim otrokom si je narod svest pravice bivanja na zemlji. Vsak nov otrok ohranja narodu pravico do zemlje, ki jo poseduje. Vsak novi otrok je znamenje in obljuba svobode, ker je sad svobodnega dejanja, podarjen narodu. Meje svobode niso na političnem in gospodarskem polju, pač pa v družini. Ne tisti, ki govoričijo o svobodi, pač pa tisti, ki ustvarjajo novo svobodo s tem, da dajejo otroke narodu, so pravi branilci resnične svobode naroda. Otrok je poroštvo demokratičnosti naroda preko številnih družin, ki so zibelke svobode. Narod z mnogimi otroki je blagoslovljen narod. Otroci so ogledalo naroda, kateremu pripadajo in človeštvo si ogleduje v njih svoj obraz, številni otroci so v slavo narodu in Bogu.
Narodna skupnost, ki se je prostovoljno ali pa je bila nasilno odtrgana od narodnega telesa, prav tako kot narod, sloni na otrocih. Nekaj deset let in odtrgana narodna skupnost bi izginila, če ne bi imela otrok. Takšnih otrok, ki se zavedajo narodne pripadnosti svojih staršev. Čim več takih otrok ima skupnost, tem večja je njena bodočnost v tujem okolju in v tem večjo korist je narodu, ki je ostal doma. Skupnost z mnogimi otroki je kapital, s katerim narod doma, kadar more in sme, razpolaga v velikem svetu. Skupnost z mnogimi otroki dokazuje svetu, v katerem živi, da je zdrava in življenjsko močna. Obogatuje sebe in tujino. Skupnost z mnogimi otroki posreduje svojemu narodu doma široko razgledanost sadov njegove krvi in presaja v narod, v katerega se je razlila, duha svoje narodne osebnosti.
…………………….
Otroci so blagoslov družine.
Otroci so bodočnost naroda.
Otroci so sreča skupnosti.
Svobodna Slovenija, Leto XV – Številka 41 (11. 10. 1956)
