Vsak človek je navezan na svoje korenine: na svoje starše, rod, zemljo in narod. V ta okvir je postavljen od rojstva, tu živi in deluje, tu je njegov dom. In če se mora ločiti od vsega tega, mu ni lahko. Tudi če gre stran prostovoljno, gre nerad in se vedno povrača v svoje rodno okolje, vsaj v spominih in željah. Domovina ali očetnjava zanj nista prazni besedi. Še huje pa je, če je kdo prisiljen, da zapusti domači kraj, dom in ves kulturni krog, ki mu je dajal živeti v duhu in telesu.
Pred petdesetimi leti je zadela nas in naše neposredne prednike taka življenjska tragedija. Pred — ne vojaško, ampak politično zmago partizanov ali bolje komunistov v Sloveniji smo si morali reševati gola življenja z begunstvom.
Imeli smo prav: zgodovina kaže, kaj se je večinoma zgodilo s tistimi, ki so ostali doma: veliko jih je bilo pobitih, še več zaprtih leta in leta, največ šikaniranih desetletja. Niso imeli bodočnosti, niso imeli svobode. Na ugovor, da so domobrance pobili komunistični rablji, čeprav so bežali, vemo, da so pobili tudi veliko domobrancev, ki so ostali doma, ali pa so jih „amnestirali” in pozneje pobili ali zaprli, druge pa popolnoma zlomili. Vseeno so se rešili skoraj vsi civilni begunci in nekaj preostalih borcev. Vsi ti smo nadaljevali težko usodo begunstva, a vsaj svobodno, pokončno in s polnim upanjem na preživetje, pozneje na normalno življenje, sicer v tujini ter na neovirano ohranitev naših slovenskih vrednot. Končno smo dočakali tudi nekaj, za kar nismo verjeli, da se bo zgodilo tako kmalu, čeprav ni še tako, kot bi si želeli: to je zlom komunizma v Sloveniji.
Begunstvo je počasi preraslo v izseljenstvo, pognali smo korenine po širnem svetu v plodni zemlji svobode in dobrih ljudi, povezali smo se z raznimi narodi in njih kulturo ter značajem. Ostali smo zvesti slovenskemu duhu, a smo sprejeli primerno bogastvo novega sveta.
Danes se spominjamo prvih začetkov našega odhoda iz domovine — težke karavane družin in vojakov, ki so se pomikale na Koroško, da se izognejo divjanju komunistov, kakor smo prav slutili, da se bo dogodilo. Brez denarja, brez doma, vrženi v svet in gledani postrani, smo vseeno zmagali. Nismo se zlomili niti v najtežjih trenutkih, ko smo zvedeli za poboje naših dragih. Moč v pravilno delovanje med revolucijo nas je hrabrila in božja previdnost nas je odločila za seme, ki je bilo vrženo široko v veter, pa je našlo blaga tla in poganja zdaj že petdesetletni sad.
TD
Svobodna Slovenija, Leto LIV -Številka 16 (11. 5. 1995)
