Vsakič, ko potujem na obisk v Slovenijo, so izkušnje in doživetja drugačni. To se verjetno dogaja vsakemu od nas, kadar potuje tja. A zakaj bi pisal o tem letošnjem potovanju? Seveda se ponavljajo srečanja in ogledi, lepo se je dobiti z žlahtniki, s pevci in glasbeniki, tistimi, ki so nas obiskali tu v Argentini ali ne, s pisatelji, igralci itd.

A tokrat sem po zaslugi tržaških prijateljev Maurizia Marchesicha, urednice pri založbi Mladika Nadie Roncelli in pesnika, pisatelja, dramatika in novinarja Marija Čuka, bivšega direktorja slovenskega informativnega sporeda vsedržavne italijanske radiotelevizijske ustanove RAI, imel priložnost, da sem doživel Slovenski Trst. Vsi ti so nas obiskali tu v Buenos Airesu. Maurizio s skupino Triestango kar nekajkrat na tango festivalih, Nadia in Marij pa pred kratkim tu med nami.

In začudil sem se, kako je na tržaškem območju prisotna Slovenija, skoraj bi rekel, da nisem mogel verjeti glede na nasilno italijanizacijo, ki so jo Slovenci trpeli od konca prve svetovne vojne naprej. Ni čudno, da se je celo razmišljalo o Trstu kot morebitni slovenski prestolnici v projektu Zedinjena Slovenija iz leta 1848. 

Maurizio me je popeljal naokrog, kjer sem imel priložnost videti slovenske šole, v katerih je pouk v slovenščini. Veliko otrok sem videl na igrišču med odmorom.  Videl sem dvojezične plakate in napise, slovenske zastave. Ker je Maurizio pač moral na delo, nisem bil dolgo z njim.

Nato sem prišel v roke Marija (proti koncu dneva, v jedru mesta, še v Nadiene). Na Repentabru smo se srečali s predsednikom Mladike in Društva slovenskih izobražencev Sergijem Pahorjem ter z vikarjem za slovenske vernike v Tržaški škofiji, salezijancem Tonetom  Bedenčičem. Občini Zgonik in Repentabor imata slovensko županjo. Po raznih barih, kavarnah in kmečkem turizmu sem imel priložnost slišati klepet v slovenščini, videti slovenske časopise na pultih, in to v Briščikih, Zgoniku, prav v mestu Trst. Prav tam, na ulici Donizetti 3, ima v prvem nadstropju sedež Slovenska prosveta, katere predsednik je Marij Maver. Kulturna krovna ustanova združuje in usklajuje katoliško usmerjena društva na Tržaškem. Vsi prostori so lepo urejeni, bleščeče čisti in prijazni. Slovenska prosveta razpisuje natečaj in podeljuje priznanja Mladi oder amaterskim dramskim skupinam. V prvem nadstropju je tudi Peterlinova dvorana (poimenovana po Jožetu Peterlinu, enem izmed ustanoviteljev Slovenske prosvete, revije Mladika, Društva slovenskih izobražencev in predvsem Radijskega odra). V tej dvorani se vsak ponedeljek zvečer od septembra do junija dobiva DSI (Društvo slovenskih izobražencev), ki prireja kulturna srečanja, debatne večere, predstavitve knjig, recitale, koncerte, projekcije filmov itn. Vodi ga predsednik Sergij Pahor. DSI prireja tudi študijske dneve Draga, ki potekajo na Opčinah pri Trstu v prvem septembrskem vikendu že 53 let.

V drugem nadstropju ima svoj sedež Radijski oder, radijska gledališka skupina, ki ji trenutno predseduje Maja Lapornik. RO pripravlja radijske igre za tržaško radijsko postajo Radio Trst A (ki sem jo tudi obiskal), sinhronizacije risank za televizijski spored in občasno tudi druge prireditve, npr. prireja natečaj za radijsko igro, pripravlja pesniške recitale itn.

V drugem nadstropju ima tudi sedež Knjižnica Dušana Černeta, predseduje ji Ivo Jevnikar, ki zbira zamejsko in zdomsko gradivo, ima zelo popolno zbirko zdomskega tiska. Knjižničarka je Lučka Kremžar.

V tretjem nadstropju ima sedež založba Mladika, njen predsednik je Sergij Pahor. Nastala je leta 1957, ko je začela izhajati istoimenska revija, štiri leta kasneje pa je začela izdajati knjižni program. Mladika izdaja dela zamejskih in zdomskih avtorjev (Alojz Rebula, Boris Pahor, Miroslav Košuta, Marij Čuk, Evelina Umek, Boris Pangerc, Vilma Purič, Marija Pirjevec, Branko Rebozov, Alojzij Geržinič, Jože Mihevc), otroško literaturo, priročnike, zbornike. Izdaja predvsem leposlovje, veliko pa je pričevanjske in spominske literature. Izdaja dela v slovenščini, tudi prevode v italijanščino oz. v italijanščini tudi dela zgodovinskega in literarnega pomena, ki osvetljujejo slovensko prisotnost v Italiji (npr. antologija L’altra anima di Trieste). Mladika se vsako leto novembra udeleži slovenskega knjižnega sejma v Ljubljani. Revija Mladika izdaja članke s kulturno vsebino (literarne in zgodovinske eseje, ocene knjig, intervjuje, spominske zapise). Že 48 let razpisuje literarni natečaj za prozo in poezijo, prispevke dobiva iz zamejstva, matice in zdomstva.

V četrtem nadstropju, tam nisem bil, imajo svoj sedež še tržaška redakcija tednika Novi glas (glavno uredništvo je v Gorici), Slovenska Vincencijeva konferenca in Zveza cerkvenih pevskih zborov.

Na ulici svetega Frančiška je bivša Tržaška knjigarna, žal sedaj kitajska trgovina. Čisto zraven, na številki 20, pa je sedež Slovenske kulturno-gospodarske zveze in Zveze slovenskih kulturnih društev v Italiji. V prvem nadstropju te stavbe je Narodna in študijska knjižnica v Trstu, tam sem spoznal obiskovalca Sama Pahorja z ženo, glavnega borca za slovenske pravice v Italiji.

Nova knjigarna, Tržaško knjižno središče, je na Oberdankovem trgu 7. V knjižnem središču se prodajajo v glavnem slovenske knjige, v njej pa tudi potekajo številni kulturni dogodki. Lep, velik in lepo urejen prostor z bogato knjižno izbiro.

In videl sem tudi Narodni dom.  Načrtoval ga je Maks Fabiani v secesijskem slogu. V pritličju ima sedež Oddelek za mlade bralce Narodne in študijske knjižnice. Narodni dom so italijanski fašisti zažgali 13. julija 1920. Takrat so v njem imele sedež slovenske in druge slovanske organizacije, npr. gledališka dvorana, banka itn.

Končno sem spoznal tudi sedež RAI (Radio televisione italiana), kjer domuje slovenski oddelek za radio in televizijo. Spoznal sem Marka Tavčarja, odgovornega za slovenski novinarski program.

Kot sem že na začetku omenil, je presenetljiva slovenska prisotnost in urejenost vseh njihovih ustanov, seveda tudi njihovo število, še posebno prijetno pa je slišati toliko slovenščine. Celo v kavarni San Marco je bila prisotna slovenska beseda.

Naj se še javno zahvalim vsem tržaškim prijateljem za tako lep sprejem in čas, ki so si ga vzeli, da so mi vse razkazali (verjetno je še marsikaj, kar mi je ušlo iz spomina), kar sem tu opisal.

Obiskal sem tudi Gorico. Ta obisk je bil bolj turistične in ne toliko slovenske narave. Nisem bil prvikrat tam. V Rodni grudi sem opisal, kako me je presenetil mladenič, ki je po cesti pel italijansko canzonetto, a se na javnem telefonu pogovarjal z mamo v slovenščini. Takrat sem bil na predstavi v slovenskem gledališču, kamor sem pospremil igralko Urško Hlebec (film Moj ata, socialistični kulak, in seveda drugi). Je pa mesto povsem prazno. Urejeno, a brez življenja, vsaj kolikor sem opazil. Nekaj slovenskih napisov je bilo videti. Morda pa drugič kaj več o stari Gorici …

Rok Fink

.

.