V Buenos Airesu je umrla pisateljica, prevajalka in literarna kritičarka Vlady Kociancich, hči slovenskega očeta in argentinske matere. Velja za eno največjih imen sodobne latinsko ameriške literature.
Vlady Kociancich se je rodila leta 1941 v Buenos Airesu očetu Janezu Kociancichu, ki se je v 30 letih prejšnjega stoletja iz Gorice izselil v Argentino. Ni še dopolnila deset let, ko je že napisala svoj prvi roman, ki pa ni bil nikoli objavljen. Pri enajstih letih se je odločila, da bo postala poklicna pisateljica. »V tistih letih se pisatelji niso pojavljali v medijih kot zdaj. Nisem imela vzornika in to mi je na nek način pomagalo, saj sem vedela, kaj želim biti, a ne, kako bi to dosegla,« je pred leti izjavila pisateljica.
Njena prva knjiga zgodb, Pogum, je izšla leta 1971, njen prvi roman, Osmo čudo, je bil objavljen v Madridu leta 1982. Njen obsežni literarni opus sodi med največja imena sodobne latinsko ameriške literature.
Na Buenosaireški univerzi je študirala književnost. Tam je na seminarjih anglosaške književnosti spoznala Jorgeja Luisa Borgesa, ki jo je povabil k sodelovanju. Sodelovanje se je spremenilo v prijateljstvo, ki je trajalo tri desetletja, vse do Borgesove smrti.
»Borgesa sem spoznala, ker je bil moj učitelj angleške književnosti na fakulteti. Takrat še ni bil slaven pisatelj in ni imel občudovalcev. Nekega dne sem ostala po pouku, da bi ga nekaj vprašala in me je povabil na kavo ter predlagal, da bi skupaj ustanovila študijski krožek srednjeveške angleščine. Seveda sem bila navdušena. Tako sva se začela srečevati, dokler se odnos med učiteljem in študentom ni spremenil v prijateljstvo, ki je trajalo trideset let, dokler Borges ni umrl. Vsak teden smo se dobivali in se pogovarjali o knjigah in literaturi,« je razložila na intervjuju.
Literarni strokovnjaki menijo, da je Vlady Kociancich nadaljevalka tradicije Jorgeja Luisa Borgesa in Adolfa Bioya Casaresa. Njen literarni opus je tesno povezan z argentinsko fantastično literaturo, v njenih delih izstopajo predvsem talent za umetnost pripovedovanja, prečiščen slog ter izjemna fantastična domišljija.
Njena poglavitna dela so romani in zbirke zgodb: Coraje (Pogum), La octava maravilla (Osmo čudo), Últimos días de William Shakespeare (Zadnji dnevi Williama Shakespeareja), Todos los caminos (Vse poti), Los bajos del temor (Plitvine strahu), El templo de las mujeres (Tempelj žensk), Cuando leas esta carta (Ko boš bral to pismo), Amores sicilianos (Sicilijanske ljubezni), La ronda de los jinetes muertos (Krog mrtvih jezdecev), Abisinia in El secreto de Irina (Irinina skrivnost).
Pisala je v kastiljščini, v slovenščino je prevedenih le nekaj krajših sestavkov in roman Plitvine strahu. Čeprav je osrednji zaplet tega romana sicer postavljen v argentinsko okolje, se v njem prepletajo tri zgodbe o iskanju identitete in o zapletenih odnosih in čustvih med moškim in žensko. Kociancicheva v svoji prepoznavni poetiki nenehno pluje na meji med resnico in domišljijo, kar je sicer značilno za južnoameriško književnost in jo literarno nedvomno približuje njenima prijateljema, Borgesu in Casaresu. Plitvine strahu so v Španiji prejele nagrado Sigfrido Radaelli za najboljši roman leta 1992. Literarni kritiki menijo, da Plitvine strahu veljajo za najlepši roman o ljubezni in razhajanju.
Ko so ji nekoč omenili, da je zaradi svojega porekla tudi »slovenska pisateljica«, je odgovorila: »To, da me imajo za slovensko pisateljico, mi je v čast. Le kateremu pisatelju ni všeč, če njegove knjige dobijo še eno domovino več na svetu, ne glede na jezikovne, zgodovinske, osebne ali druge razlike?«
Vlady Kociancich je za svoje obširno delo prejela razna priznanja in nagrade, med drugimi nagrado Jorge Luis Borges (1988) Argentinske nacionalne fundacije za umetnost, nagrado Gonzalo Torrente Ballester (1990), nagrado Sigfrido Radaelli (1992) ter priznanja Konex za zaslužno petletno delo (1989-1993 in 2004-2013).
Piše: Jože Jan
