Fotografa Marka Vombergarja po vsej verjetnosti vsi argentinski Slovenci že poznamo, saj je viden in aktiven član naše skupnosti in reden sodelavec tega časopisa.
Dr. Matjaž Roter, duhovnik celjske škofije, je l. 2013 vstopil v diplomatsko službo Svetega sedeža in je trenutno tajnik apostolske nunciature v Bogoti. V Argentini nam je že znan, saj nas je obiskal v Buenos Airesu v času svojega službovanja v Montevideo, najbolj se ga spominjamo iz romanja v Lujanu l. 2015.
Ta dva Slovenca sta se srečala v Kolumbiji ob priliki obiska papeža Frančiška in ga doživela v neposredni bližini: dr. Matjaž Roter kot eden izmed gostiteljev svetega očeta, Marko se je pa tja odpravil, da krije potovanje kot uradni fotograf spletnega katoliškega medija Aleteia.
Tako sta nam opisala ta nepozabni dogodek:
Gospod Matjaž, zakaj je Sveti oče izbral prav Kolumbijo za ta pastirski obisk?
Papež je izbral Kolumbijo, ker se nahaja v posebnem zgodovinskem trenutku saj po polstoletnem konfliktu teče mirovni proces. Obenem pa tudi velja za eno izmed ključnih držav Latinske Amerike, kjer so prebivalci večinsko še katoliške vere. Kolumbija je trenutno zelo razdeljena, polarizirana na dva pola. In prav gotovo je papež zavesten, da je sedaj pravi čas, da Kolumbijci stopijo na pot vere in sprave. Naj se ne bojijo resnice, naj se ne bojijo pravičnosti. Naj se ne bojijo odpuščanja in odpustiti. Da skupaj gradijo novo in boljšo prihodnost.
Marko, kako je prišlo do tega, da si bil izbran za fotografa tega potovanja?
Delam že nekaj let kot urednik fotografije za katoliški medij Aleteia.org. Ko je pa kakšen večji dogodek pa delam tudi kot fotograf in krijem papeževa potovanja v Južno Ameriko. Tako sem že bil v Paragvaju in Boliviji, lani v Mehiki, zdaj pa še v Kolumbiji. Aleteia.org je eden najbolj branih katoliških medijev na spletu, izhaja v šestih jezikih, kmalu bo začel izhajati tudi v slovenščini.
Marko, kako se je odvijalo tvoje fotografsko delo? Si bil skozi celo potovanje v bližini papeža Frančiška?
Res ne bi mogel reči, da v bližini… papeževa potovanja so izredno zanimiva za medije in tako množično obiskana, da je sploh težko priti blizu. Čeprav dobim akreditacijo za določene sprejeme, je prostor za medije ponavadi oddaljen vsaj 70 metrov od dogajanj tako, da fotografi uporabljamo zelo dolge leče, da se približamo in kaj ujamemo v objektiv. Z iznajdljivostjo in pa malo sreče ti mora potem uspeti, da se pomešaš med ljudmi in se prebiješ kaj bližje dogajanjem. Drugače je pa seveda s tistimi fotografi, ki so del uradne delegacije in potujejo v papeževem avionu, ti so vedno zraven in jih povsod tudi zapeljejo.
Znano nam je že, kako je Marko v Kolumbijo potoval z domačo potico. Ali nam vi, Matjaž, lahko opišete, kako je potica prišla do mize svetega očeta?
Postregli smo mu potico pri zajtrku in privoščil si je nekaj koščkov. Želel sem jo naročiti mami, da mi pošlje iz Slovenije, ampak sem misel opustil, saj predno bi prispela po pošti, bi bila verjetno že »suha«. Potica pri zajtrku je bila povod, da sva s papežem rekla tudi nekaj besed o Sloveniji in o slovenski skupnosti v Argentini. Povedal sem mu, da prihajam iz Trbovelj, iz celjske škofije; presenečen sem bil, kako dober spomin ima in kako lepo izgovarja slovenske besede, ko je govoril o obisku Slovenije v mesecu januarju leta 1971.
Geslo potovanja “Naredimo prvi korak” / “Demos el primer paso”, zveni kot pravi izziv za pasivnost nas vernikov. Zakaj prav to geslo, v čem nas papež Frančišek poziva, naj storimo ta prvi korak?
Da bi vsak posameznik, ki je slišal papežev klic, naredil prvi korak naprej v svojem okolju, korak na bolje, k bolj verskemu življenju, korak bliže Kristusu. Predvsem pa so okoliščine obiska narekovale to geslo: stopiti na pot vere in sprave, hoditi skupaj kot bratje in sestre. Geslo ima zelo zgovorno sporočilo.
Kakšne sadove lahko Kolumbija in posredno tudi Latinska Amerika pričakuje od tega obiska?
O sadovih je še težko govoriti. Potrebno je uresničiti vse spodbude svetega očeta, kot posamezniki in skupnost. Prav gotovo pa se je veliko premaknilo v srcih ljudi. Koliko veselja in upanja, koliko pretočenih solza… V človekovi notranjosti mnogih so se dogajali mali čudeži.
Predvsem pa je papež Frančišek vabil Kolumbijce, da naj se ne upirajo spravi, ki po njegovem ni abstraktna beseda, udejanja pa se lahko le s prizadevanjem vseh, ki so vpleteni v spor. Naj se ne upirajo spravi, ki bo zbližala Kolumbijce in presegla sovraštva skoraj 50-letne vojne. Položil jim je na srce, naj ne odlašajo, ampak da je zdaj čas, da se pozdravijo rane, da se postavijo mostovi, da se spilijo razlike. Upajmo, da so te spodbude naletela na odprta srca.
Ali bi z bralci delila kako anekdoto, ki vama bo ostala v spominu?
M.R.: Glede anekdote pa tole: papež Frančišek je omenil pri omizju, da so v Argentini trenutno trije škofje slovenskega rodu. Vendar pa je ali bi naj bil še četrti: mons. Duh, katerega predniki so prišli z avstroogrskim potnim listom, pa niti ne ve pripadniki katerega naroda bi naj bili. Papež mi je rekel, da duh pomeni spirito (pri mizi smo govorili italijansko). Snov primerna za raziskovalce.
M.V. Lahko omenim, da sem v mestu Villavicencio čakal papeža za oltarjem, kjer ni bilo drugih medijev. Ko sem videl, da se bo papež peljal čisto blizu tega kraja, in da se bo tam moral skoraj ustaviti, ker so drugi avtomobili zapirali pot, sem se pomaknil na cesto. Ko je njegov avto prav počasi peljal mimo sem mu zavpil naj obišče Argentino. Seveda me je slišal in mi sledil z nasmehom in pozdravom.
Matjaž, Marko, hvala obema, da sta z bralci delila vajina doživetja!
Pogovarjala se je Mariana Poznič
fotografije: Marko Vombergar
