Novo kulturno gibanje, materializirano v publikaciji z naslovom »TV«, je bilo ustvarjeno med nami. TV namreč pomeni Tretja vrsta, po vzoru Druge vrste iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
Kaj torej je TV, komu je namenjena, kako je sestavljen uredniški odbor, kdo naj bi pri njej sodeloval? O tem smo povprašali Gregorja Papeža, dušo projekta.
GP: Tretja vrsta je kulturna revija, ki izhaja tako v digitalnem prostoru kot v omejenem številu tiskanih izvodov. Nastala je po vzoru Druge vrste, ki je v svojih časih imela določeno težo, danes pa se vse relativizira v spletni neskončnosti in morda nič ni tako pomembno kot preteklost oz. beseda, ki je povezana s fantazijo – a prihodnost nas vedno čaka. Ponavadi v obliki močvirja. V tem primeru pa v obliki dela tistih, ki pišejo, vendar nimajo kje objavljati.
Druga vrsta je bolj poudarjala jezik, njegov pomen ter ohranjevanje. Ta pomembnost jezika, ki je logos (tako razlaga Gadamer besedo “logos”, kot jezik), čeprav v današnjih časih vsi vemo, da nove generacije zelo malo poznajo slovenski jezik, zato pri Tretji vrsti poudarek ni na jeziku (naj se piše po špansko, slovensko ali angleško), temveč na spodbujanju in širjenju izražanja slovenske kulture in identitete. Nekaj, kar nas povezuje, je identiteta. Kdo lahko pozabi svoj prvi dom? Enako je z identiteto, čeprav se utaplja v svetu vsak dan.
Uredniški odbor sestavljajo mladi tretje generacije: Boris, Tomaž in Nadia. Sodelujejo še Amaranta, Cecilija, Magda, Marjan in Horacio, ter vsak, ki bo poslal prispevek od koderkoli na svetu.
RF: Po branju prve številke je očitno, da jezik ni ovira za objavljanje člankov oz. prispevkov nasploh. Gre torej za dela potomcev Slovencev iz Argentine in drugod po svetu?
GP: Vsak Slovenec po svetu lahko najde na naši spletni strani naslov oz. email in pošlje svoje delo v prozi, poeziji itd. v jeziku, v katerem piše. Seveda naj to ne bo v litovščini ali norveščini – jezikih, ki jih mogoče niti elektronski prevajalnik ne pozna. Saj kakšen pomen pa ima sploh jezik danes, ko lahko vsak uporabi prevajalnik, okrepljen z umetno inteligenco, skoraj do popolnosti?
V preteklosti se je človeštvo zbralo pod enim samim jezikom – babilonskim, danes pa telefon prepozna katerikoli jezik in ga na licu mesta prevede. Pravzaprav vsi govorimo en sam jezik – jezik telefonskega prevajalnika. No, govorijo ga oni, ne jaz, ker jaz telefona sploh nimam.
RF: A ima revija kakšno povezavo s tistimi štirimi knjižicami, ki si jih izdal pred nekaj leti?
GP: V enih od tistih knjižic so zbrani skoraj vsi sodelavci Druge vrste. Revija TV ni zgolj nekaj generacijskega, a poudarek je na tretji generaciji. Predvsem pa naj nekoliko razložim razliko med potentia in potestas, ki izhaja iz politične filozofije. Potestas se običajno prevaja kot moč, potentia pa kot potencial. Temelj institucij se pripisuje potestas, torej moči. Vendar ta potestas v sebi nima temelja, moč je vedno izposojena, kar pomeni, da izhaja iz prisvojitve moči. Ta prisvojitev potentia je potentia multitudinis. Potestas se torej legitimira z zajetjem moči množice. Revija TV, tako kot DV, nima nič opraviti s potestas, je nekakšen outsider, izraz moči skupnosti oz. njenega dela. Ta moč je lahko anarhična – moč množice je vedno anarhična, neinstitucionalizirana, neprestano se spreminja, to pomeni, da je nestabilna. Te revije niso institucionalizirane, so izraz moči množice (ne glede na njeno število) in temeljijo na skupnih čustvih, idejah in željah. So nekaj dinamičnega, potestas pa ni dinamična, je regulirana in vedno deluje na enak način.
RF: Druga vrsta je izhajala v času, ko se ti verjetno še nisi ukvarjal s kulturnem delovanjem. A si kljub temu bral njena besedila?
GP: Seveda sem jih bral in imam spravljene revije DV od 1977 do 1979. Še danes se spomnim prevoda Cankarjeve črtice v kastiljščino (M. Jereb) in tiste pretresljive ilustracije Marjana Adamiča. Leta 1989 sem v Meddobju napisal članek ob desetletnici izhajanja revije. Tako kot takrat danes pričakujemo, da bomo spoznali, kaj in kako pišejo tisti, ki jih še ne poznamo.
RF: Bi lahko povedal še kaj o DV, kako je nastala, kdo vse je sodeloval?
GP: Sodelovali so mladi tistega časa, in tudi »el poeta« Tine Debeljak ml., ki je bil sicer generacijsko oddaljen od ostalih in rojen v Sloveniji, a se jim je pridružil, kot piše v Dnevniku Pavla Fajdige, da bi jim dajal napotke, jih vodil in sodeloval z njimi. O nastanku revije priča odlomek iz ene od številk, ki ga tukaj navajam: »Ne želimo biti nekje na robu dogodkov. Verjamemo, da je pomembno, da človek ne razmišlja kot duhovni izseljenec, ker v grenkosti, pasivnosti in zameri ni mogoče ničesar zgraditi.«
RF: Kakšne so glavne razlike med tedanjim časom, takratnimi sodelavci, posebnostmi slovenske skupnosti in današnjimi okoliščinami pri TV?
GP: V sedemdesetih letih je bil klerikalizem v slovenski skupnosti na vrhuncu. Svoboda misli in kulturna produkcija sta bili omejeni. Med nepričakovanimi dogodki je bil na primer ta, da so v svoje vrste povabili T. Mizerita, ki pa se jim je uprl s člankom z naslovom Kam greš, druga vrsta?, kar pomeni, da mnogi starejši intelektualci reviji niso bili naklonjeni. Izjema so bili med drugimi Marko Kremžar, Boris Pahor in Rajko Lozar, ki so revijo podprli. Konec koncev niso bili outsiderji v strogem pomenu besede. Za ponazoritev naj navedem primer: ko je eden od članov DV svoje slike prinesel na razstavo v Slovensko hišo, ga je že na vhodu monsinjor vprašal in opozoril, da ne bo dopustil ničesar drznega. Šlo je za razstavo M. Adamiča (oljne risbe o delih Cankarja in Dostojevskega). Na eni od slik je bil Raskolnikov, ki je s sekiro udaril po oderuhinji. Monsinjor je bil jasen: nobenih svinjarij, sicer bo slike in avtorja vrgel ven. Takratni boem Marjan A. ni uspel vseh slik dokončati pravočasno, zato je prinesel nekaj še svežih. To je omogočilo monsinjorju, da je z roko preprosto prekril nekatere prizore, tako da je odstranil olje.
RF: Hvala lepa, veliko uspeha želimo Tretji vrsti!
Rok Fink
Lektorirala: Tjaša Lorbek
Tretja vrsta na Digitalni knjižnici Slovenije: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-QWJ5P1NA
