Pred 30 leti, 16. oktobra 1996 je v Argentini umrl pisatelj in kulturni delavec Tone Brulc. Čeprav je s pisanjem začel šele po upokojitvi, je prejel prvo nagrado Slovenske kulturne akcije, prvo nagrado na natečaju revije Mladika ter literarno nagrado Vstajenje.

Tone Brulc se je rodil 28. januarja 1927 v Hrušici v občini Šmihel Stopiče pri Novem mestu. Osnovno šolo je obiskoval v Stopičah in Gabrju. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu do srede let 1941, ko so komunisti šli po Nemce v štiri ure oddaljeno Krško in prestavili mejo nemške okupacije tik pred Hrušico in tako Tone ni mogel več v Novo mesto. 

Kot mladi fant je bil priča grozotam komunistične revolucije: komunisti so njegovega očeta štiri dni mučili in živega zakopali; mučili in ubili so tudi njegovega brata Jožeta. Tone je stopil v vaške straže in kasneje k domobrancem. Za las se je rešil vetrinjskega holokavsta, komunistom pa je bil vrnjen njegov brat Alojz, ki je bil potem ubit in zakopan pri Težki vodi, kjer je tudi morišče 900 Hrvatov.

Iz Vetrinja je Tone odšel najprej v Videm, nato pa v taborišča Monigo in Servigliano, kjer je maturiral. Po kratkem postanku v taborišču Bagnoli se je vkrcal na ladjo, ki ga je – dvajsetletnika – pripeljala v Argentino.

V Argentini se je Tone zaposlil v steklarni Papini in si postavil dom blizu Slovenske vasi v Lanusu v predmestju Buenos Airesa.

Tone je bil zelo razgledan. Poleg nemščine, ruščine, francoščine in španščine se je zanimal tudi za baskovščino in sanskrt, kar ga je zapeljalo tudi v študij zgodovine.

Leta 1982 se je na vabilo Andreja Rota in Ladislava Lenčka vključil v Slovensko kulturno akcijo, v kateri je bil tudi tajnik od leta 1988 do leta 1995.

Po upokojitvi – konec sedemdesetih prejšnjega stoletja – je Tone začel pisati črtice, eseje, članke, poročila, kritike, komentarje in krajše razprave, ki so bili objavljeni v časopisih in revijah slovenske skupnosti v Argentini (Meddobje, Glas, Svobodna Slovenija, Tabor, Vestnik), v zamejstvu (Celovški Zvon, Mladika, Katoliški glas) in po svetu (Ameriška domovina). Po začetku demokratizacije je objavljal tudi v Sloveniji (Borci, Dialogi, Zbornik Doma in Sveta in glasilo Slovenskega svetovnega kongresa Slovenski svet).

Za svoje literarno delo je prejel več nagrad: Prvo nagrado natečaja Slovenske kulturne Akcije za  razpravo “O vprašanju narodne sprave”, prvo nagrado  natečaja revije Mladika za črtico “Obup”, nagrada SKA leta 1986 za črtice “Ljudje na robu”, “ Smrt DP-jevca” in “Otroci Jurija Orwella” in leta 1989 za novelo “Sedem dni prahe Matica Pokljukarja v jarmičku. Poskus slovenske pikareske iz tujine”. Leta 1993 je prejel tržaško literarno nagrado Vstajenje za zbirko črtic “Vardevanje angelčka”.

Tone Brulc je umrl na svojem domu blizu Slovenske vasi 16. oktobra 1996. Od njega se je tedanji predsednik SKA Marjan Eiletz poslovil s temi besedami: “Bil je trdno in strastno povezan s pristnim slovenstvom, s slovenskim človekom, skromnim, neznanim kmečkim fantom, neznano kmečko materjo, katerih like je večkrat opisoval. Hrepenel je po zmagi resnice in pravice v daljni domovini, ki jo je samo slutil, a se mu je kot podoba iz sanj vedno bolj odmikala. Včasih ga nismo razumeli, pa nam je vedno na lep, miren način obrazložil svoje poglede na stvari, ki so ga težile.”

Literarno delo Toneta Brulca

Bivši predsednik Slovenske kulturne akcije, filozof, pesnik in publicist Andrej Rot je Brulčevo literarno delo tako opisal: “Tone Brulc se je pisanja, tako kot Ruda Jurčec, lotil sorazmerno pozno, po petdesetem letu. Pisal je veliko in je morda najbolj ploden slovenski pisatelj v Argentini. Njegove črtice so nedvomno najboljša proza slovenskega zdomca z lokalno, argentinsko  tematiko. Ukvarja se z indijanskimi motivi, indijanskim načinom življenja, s predmestno problematiko v Južni Ameriki. Ob uporabi argentinskega avtohtonega elementa pa ni pozabil slovenskih, zlasti kmečkih motivov. Odlikuje ga poglobljena obravnava socialne tematike in izpiljena zgradba, ki ima ponavadi presenetljiv konec.”

Literarno delo Toneta Brulca je objavljeno v štirih knjigah:

• Vardevanje Angelčka (Založba Mihelač, Slovenija – 1993)

Zbirka novel z motivi buenosaireškega predmestja, argentinskega delavskega sveta in indijanske folklore.

• Judeževi groši. (Samozaložba Andreja Rota, Slovenija 1996)

Brulc je knjigo posvetil “Prvi protikomunistični vojski najmanjšega evropskega naroda – Slovenskemu domobranstvu – v spomin in opomin ob petdeseti obletnici, pobitih brez kakršnegakoli sodnega procesa in poklanih v strašnih mukah, katerih grobovi o raztreseni po vsej slovenski zemlji. Naša doba bo mejnik s svojimi “simboličnimi pokoli in spominskimi znamenji”, zamolčanim domobranstvom in sedemkrat okleščeno lipico sprave, ki bodo pričali, kdaj je slovenski narod izločil moralo iz vere in začel na kosteh pravičnih graditi samostojno slovensko državo. Vseeno nam pomagajte s svojo priprošnjo pri Bogu, ko bo nastopil čas stiske, saj vsi vemo, da judeževi groši ne trajajo dolgo.”

V njej Brulc na široko opisuje razmere med drugo svetovno vojno v Sloveniji: italijanska oblast na Dolenjskem, nastanek in razvoj partizanskega gibanja, njihov način bojevanja in ravnanje z resničnimi in namišljenimi nasprotniki, vrnitev domobrancev v Jugoslavijo ter poboj v Teharjah in Kočevskem Rogu, življenje v izseljenskih taboriščih in selitev v Argentino.

• Argentina ( Založba Modrijan, Slovenija 1997)

Roman je izšel posthumno, zadnje poglavje je Brulc poslal v Slovenijo le nekaj dni pred smrtjo. V tej knjigi opisuje vsakdanjo stvarnost emigracije, njihove težave, nostalgijo in razočaranja.

• Šepetanje škratov ( Društvo 2000, Slovenija 2010)

Izbor do tedaj še neobjavljenih črtic Toneta Brulca, ki jih je uredil Andrej Rot. Literarno delo v knjigi sklene avtorjeva hči Alenka Nežka Brulc, ki očeta opisuje v zapisu “Smejmo se, sanjajmo in pripovedujmo pravljice”. Med drugim je o očetu zapisala: “To je bil moj oče! Oče, ki je pripovedoval povesti s strastjo besede, telesa in srca. Tako je tudi živel: brez svetlo-temne srednje poti. Bil je prepričan idealist! Ko je zapustil domovino, so bili ideali, sanje in koprnenje njegova edina posest. Globoka žalost ni izhajala iz njega, ampak mu je kot temna, težka senca sledila dva koraka zadaj. Nikdar ji ne bi dovolil, da bi ga objela. Toda senca, kot poslanka smrti, mu je lakomno ljubkovala srce in zdravniki so neuspešno skušali izbrisati njen pečat.”

Pripravil: Jože Jan

Viri: Svobodna Slovenija, Duhovno življenje, Meddobje, Glas SKA, Tone Brulc: Vardevanje angelčka, Judeževi groši, Argentina, Šepetanje škratov

Svobodna Slovenija, Leto LXXXV, št. 20, 4. 10. 2026