Letos Zveza slovenskih mater in žena praznuje 60 let delovanja. ZSMŽ je ena najdražjih organizacij naše slovenske skupnosti, ki deluje v tišini in pomaga pomoči potrebnim rojakom. Na prijeten pogovor so se odzvale tri predstavnice Zveze: Metka Erjavec Tomazin, sedanja predsednica ZSMŽ, Alenka Prijatelj, prejšnja predsednica Zveze in Polona Makek, dolgoletna odbornica in Predsednica odseka Zveze v San Martinu.

Hvala za vaš čas in da ste se prijazno odzvali vabilu na ta pogovor. Najprej bi vas prosil, da se na kratko predstavite.

Metka Erjavec Tomazin: Sem Metka Erjavec Tomazin, sedanja predsednica ZSMŽ.

Alenka Prijatelj: Sem Alenka Prijatelj, rojena v Ljubljani l. 1941, v Argentino sem prišla l. 1948. Tukaj sem hodila v šolo in tudi na univerzo. Z Jožetom Pozničem sva si ustvarila dom v Ramos Mejíi in imela tri otroke. Že kot študentka sem se aktivno udeleževala dejavnosti študentskih in mladinskih organizacij v skupnosti, že leta 1972 sem pa začela poučevati v Slomškovi šoli. Z nekaterimi presledki sem poučevala skozi več kot 30 let, nekaj časa tudi vodila šolo in prevzela delo šolske referentke pri Zedinjeni Sloveniji.

Polona Makek: Sem Polona Marolt poročena Makek. Rodila sem se na Verdu pri Vrhniki in letos dopolnila 90 let. Leta 1953 sem spoznala Andreja Makek, s katerim sem se leta 1958 poročila. Imam tri otroke Andreja, Lučko in Cecilijo, tudi štiri vnuke in enega pravnuka.

Koliko let sta že članici Zveze mater in žena? Kako se je Zveza tekom desetletij in generacij spreminjala? Ali so se prvotni cilji kaj spremenili?

M. E. T. : Sem že 21 let v centralnem odboru. Kot vsaka ustanova se je po več desetletjih in generacijah tudi Zveza spremenila!

A. P. : Leta 2009 sem aktivno pristopila k Zvezi slovenskih mater in žena, vsa leta prej pa sem se udeleževala raznih sestankov in prireditev, ki jih je Zveza organizirala.

Seveda se je tekom desetletij vse zelo spremenilo. V naši skupnosti smo imeli zelo dosti neverjetnih osebnosti, ki so z veseljem sodelovale z Zvezo: gospe, ki so z nami delile svoje znanje, najsi bo v kuhinji ali pri ročnih delih, s predavanji, in še bi lahko naštevala. Imele smo mesečne sestanke in udeležba je bila res velika. Vse to je seveda potekalo v najboljši slovenščini.

A življenje teče naprej in sedaj je nastala velika vrzel. Naši mladi so rojeni in študirani v Argentini in težje obvladajo slovenščino.

Naše družabno življenje je sedaj bolj osredotočeno na lokalni dom, tu so pa potrebe drugačne. Vendar ni prireditve, kjer ne bi sodelovale naše žene, vedno so aktivne in to se tudi zelo pozna.

Glavni cilj: posredovati našim otrokom in vnukom slovenske narodne in verske vrednote, pa ostaja, saj je tudi v današnji dobi delo in učenje starih mam v družini neprecenljivo. Danes celo bolj kot prej, ko so mlade mame tudi v službah. In če želimo, da se naša slovenska skupnost v Argentini še naprej ohranja, moramo tudi stare mame biti prisotne pri vzgoji svojih vnukov.

To je velik zaklad naše skupnosti, posebej sedaj, ko so nove generacije prevzele vodilna mesta. Tudi v šoli vidimo s ponosom, kako naši vnuki radi prevzemajo učiteljska mesta, čeprav imajo mogoče čisto drugo univerzitetno izobrazbo. V njih še gori zavest pripadnosti slovenskemu narodu in po zgledu prednikov tudi oni darujejo svoj prosti čas v dobrobit skupnosti.

Polona, sogovornici sta mi zaupali, da ste najdaljša članica Zveze mater in žena. Koliko let ste že članica in kaj vas je spodbudilo, da ste se Zvezi pridružili?

Ker so bili moji otroci že samostojni in mož še v službi sem razpolagala s prostim časom in zato pristopila k Zvezi slovenskih Mater in Žena v San Martinu leta 2002. V tistem času je bila predsednica gospa Ančka Podržaj in me že na drugem sestanku naprosila, da bi zastopala San Martín pri Centrali. Ker nisem nobene gospe iz Centrale dobro poznala, me je ona spremila na prvi sestanek in me predstavila. Od tistega časa in vse do danes sem v odboru Centrale.

Katere osebe, ki so vodile Zvezo mater in žena v preteklosti, so na vas pustile najbolj pomembne vtise in vam podale nepozabne nauke in spomine?

P. M. : Najlepše vtise v Zvezi sta meni pustili gospa Linca Dobovšek in gospa Irena Fajdiga. Linca je bila z dušo in srcem pri Zvezi. Poleg tega, da je skrbela vedno, da je Zveza napredovala in dobivala dovolj dohodkov, se je zanimala za vsako od nas, ki smo bile na seji. Bila je v vseh detajlih za čisto vsako stvar, ki se je dogajala pri Zvezi, kadar so se tiskale kartice za praznike, kadar se je organizirala rifa, kadar se je dobil kakšen dar ali ko so se delile podpore, vedno je imela vse napisano in je potrjevala vse malenkosti. Njena ljubeznivost in odprtost do vsakega človeka mi je še danes za zgled pri Zvezi in izven nje, ker z dobro voljo in delom se veliko doseže.

Gospa Irena je na vsakem sestanku predstavila neko kulturno misel in vedno se je zelo trudila, da je bilo nekaj posebnega in drugačnega. Vsakič nas je presenetila s kakšno pozornostjo. Posebno važnost je polagala na junijske spominske sestanke. Ta predanost me je navdihnila za organizacijo sestankov v San Martinu.

Leta 2002, ko sem pristopila k Centralni Zvezi, so bile v odboru: gospa Pavlinka Dobovšek kot predsednica in gospe Tonča Rožanec, Irena Fajdiga, Mirjam Rant, Marta Jeločnik in zastopnice vseh krajevnih odsekov. Na vsakem sestanku je imel dr. Jure Rode duhovno misel in večkrat tudi predavanje.

V začetnih letih so se zelo trudile za ohranjanje kulturne in gastronomske dediščine Slovenije. Organizirale so večerje, posvečene slovenskim pokrajinam, in kuhale tipične jedi tistega dela Slovenije. Za Božič so postavljale jaslice in organizirale molitve in kajenje.

Važen dogodek pri Zvezi je bila izdaja kuharske knjige gospe Mire Ecker. Po njeni smrti so sinovi podarili vse njene recepte Zvezi s pogojem da se izda knjiga. Pri sestavi knjige je bilo ogromno dela. Iz ljubezni in spomina na lepa doživetja z gospo Miro, sva to delo prevzeli hčerka Lučka in jaz. Vse recepte je bilo treba razdeliti na vrste hrane in pretipkati na računalnik. Vse stroške izdaje je prevzela družina Zupan, knjiga je bila tiskana v dveh izdajah in ves dobiček prodaje je bil podarjen Zvezi.

Kaj vama osebno pomeni Zveza slovenskih mater in žena? Kaj vaju je navdihnilo, da sta najprej vstopila v Zvezo in potem prevzela odgovornost predsedstva Zveze?

A. P. : Kot sem že omenila, sestanki in dobrodelnost. Že v prvih letih v Argentini, ko številni niso imeli nobenega zdravstvenega zavarovanja, je Zveza organizirala spremljanje bolnikov v bolnišnicah, obisk osamelih rojakov v domovih za starejše in tudi denarno pomoč potrebnim. V odboru smo se trudile, da se vse to delo nadaljuje in zato sem tudi sama prevzela predsedniško mesto.

M. E. T. : Osebno sem čutila, da pomagamo starejšim in družinam s potrebami z denarjem in sredstvi, ki omogočajo tudi nekateri profesionalni ljudje! Sedaj se tudi to bolj spreminja. Če pogledam nazaj, ko sem bila še v mladih letih, sem z ljubeznijo in potrpljenjem navdušeno pomagala, kar so me naprosili. Imele pa smo tudi zanimiva predavanja!

Alenka: Prostovoljno delo je značilno za slovensko skupnost v Argentini. Praktično vse dejavnosti so prostovoljne in ne iščejo materialnega dobička. Vaša Zveza pa celo gmotno in z deljenjem paketov podpira rojake, ki so potrebni pomoči. Kje dobite sredstva za to pomoč?

Tako je, vse delo je prostovoljno, iz idealizma. Za podporo Zvezi oz. potrebnim rojakom pa sodeluje vsa skupnost. Vsi vedo, da so med nami osebe, predvsem starejši samski rojaki, večkrat tudi družine, potrebni denarne pomoči in v ta namen rojaki darujejo Zvezi, ki njihov dar posreduje naprej. Letno imamo dve večji denarni nabirki: 3. nedeljo v oktobru, ko se v Argentini praznuje materinski dan in še decembra, ki smo jo imenovali Miklavžev dar.

Kako bi v kratkem odstavku predstavile Zvezo mladi slovenski ženi ter jo povabile, da bi se vam pridružila?

A. P. : Danes je to težje, ker imajo mlade žene svoje službe. Vendar se vedno lahko najde čas, če vidiš da tvoj rojak potrebuje pomoč in ti lahko daruješ malo svojega časa v ta namen.

P. M. : Mladi slovenski ženi v Argentini se lahko predstavi Zvezo na veliko načinov, povabila sem jih na sestanke, na izlete in na zakuske. Na informativno desko v Domu San Martín sem obesila fotografije našega delovanja in lepo vabilo k sodelovanju, a jih enostavno ne zanima. Edino, kar dosežem – in to s pomočjo odbora Doma – je, da prinesejo pecivo, kadar imamo Misijonsko tombolo v San Martinu ali kadar je nabirka za podpore. Če razširimo na ostale odseke, po pogovorih na sestankih Centralne Zveze, se dogaja približno isto. V vseh domovih imajo kakšno akcijo za zbiranje denarja za Zvezo, vedno se predstavi kot socialna organizacija in vsi vedo, da delovna sila peša, ampak kadar se povabi k sodelovanju imajo vse mogoče izgovore. Danes na žalost hodimo na sestanke Centrale štiri osebe in hčerka Lučka, ki je prevzela blagajno Zveze za pomoč gospe Metki Tomazin.

Alenka: Koliko let ste bila predsednica Zveze? Kateri je bil največji izziv v času vašega predsedovanja in na kateri dosežek ali projekt ste najbolj ponosna?

Prevzela sem to odgovornost leta 2012, žal sem zaradi bolezni morala biti odsotna skozi celo leto 2016, a so takrat vse odbornice prevzele odgovornost vodstva in Zveza je normalno delovala naprej.

Potem je prišlo leto 2020. To je bila velika prelomnica, saj je bilo vsako druženje več kot leto dni uradno prepovedano. Do takrat smo se za seje in sestanke zbirale v Slovenski hiši, ta pa je v predelu mesta, ki je kar oddaljen od naših domov. Treba je bilo pomisliti, kako naj razdelimo zimske pakete, zato smo jih pripravile kar doma. Zbralo se nas je nekaj članic, ki smo živele v bližini in s pomočjo dobrih ljudi razdelile pakete po slovenskih domovih, tam pa so jih gospe raznesle njim, katerim so bili namenjeni. In tako je tudi ostalo.

Bližala se je naša vsakoletna prireditev, kaj naredimo? Ko je Zedinjena Slovenija pripravila lep video posnetek na YouTubu za Spominsko proslavo, smo se tudi me odločile za filmček, in tako je nastala PREHOJENA POT. Treba je bilo priti do naših arhivov, včasih sem vozila v strahu, da bi me ustavila policija, vendar k sreči se to no zgodilo in nastal je res lep pregled našega dela. Sledila sta mu še dva, HVALA MATI za materinski dan leta 2020 in SKRINJA SPOMINOV leta 2021.

Metka: Kako pa vidite Zvezo danes? Kateri so največji izzivi danes in mislite, da bodo v prihodnosti?

Pandemija je bil velik izziv za vse in tudi za Zvezo. Nehale smo hoditi v Slovensko Hišo na mesečne sestanke. Pozneje smo potem hodile malo časa k bivši predsednici, da smo zopet nadaljevale z našim delom, delile denar, zimske in božične pakete. Ko je predsednica zbolela, me je prosila, da prevzamem predsedniško mesto in sem sprejela, da je šlo po normalni poti naprej, in sicer pri meni na domu.

Kot največji izziv danes, mislim, da je pritegniti nove članice. Sicer pa to ni nikoli bilo lahko, sedaj še manj!

Polona, v Zvezi ste zelo aktivni in ste tudi že vrsto let predsednica okrajnega odseka Zveze mater in žena v San Martinu. Kje so še drugi krajevni odseki Zveze in kaj delate?

V San Martinu je predsedništvo Zveze po gospe Ančki Podržaj prevzela gospa Marjeta Smersu Boltežar. Na žalost je po letu in pol neozdravljivo zbolela in sem med njeno boleznijo začela voditi sestanke. Po njeni smrti smo imele občni zbor, kjer so me izvolili za predsednico leta 2007. Na žalost v vseh teh letih nisem mogla dobiti naslednice.

V tistih letih so bili krajevni odseki v vseh slovenskih domovih, danes so pa še v San Justu, Moronu in San Martinu.

V San Martinu smo imele do pandemije leta 2019 redne mesečne sestanke in zelo lep obisk. Zadnja leta so prihajali tudi možje, ker so spremljali svoje soproge. Na teh sestankih smo imele vedno najprej duhovno misel, različna predavanja, kuhanje ali igre in zaključile s čajem, prigrizkom in klepetom. Pri važnih proslavah v Domu San Martín smo sodelovale s pripravo kosila ali za kar smo bile naprošene. Po potrebi smo hodile pazit in obiskovat bolnike in osamljene. Večkrat na leto smo organizirali izlete, kateri so bili zelo obiskovani. Vsa ta leta smo dodajale nekaj denarja k podporam od Centrale in raznašale podpore in pakete potrebnim iz našega okraja. Glede dela v drugih odsekih ne morem točno poročati. Po pandemiji je vse to zamrlo, ker je veliko naših članic in njihovih soprogov odšlo v večnost. Danes pri zvezi opravljamo samo še socialno delo.

Alenka: Če bi ustanovnim članicam Zveze lahko poslali sporočilo ob tej visoki obletnici, kaj bi jim rekli?

Hvala za vse delo, ki ste ga začele pred 60 leti, čas, ki ste ga žrtvovale, ni bil zaman. Žene želimo v naših vnukih ohraniti zavest, da so potomci slovenskih junakov, ki so darovali svoja življenja za domovino Slovenijo in za vero. Ve ste nam v zgled, da še vedno nadaljujemo, kar ste ve začele in upamo, da bo tako še veliko let.

Polona, katera je vaša največja želja za prihodnost Zveze?

Moja največja želja je, da Zveze kot socialno delo ne bi bilo potrebno, ker ne bi imeli rojakov v potrebi, ampak, ker to ni mogoče, si iz srca želim, da bi se Zvezi pridružilo vsaj nekaj mlajših moči, da bi Zveza živela naprej.

Metka, kakšno sporočilo pa bi dali prihodnjim generacijam Slovencev v Argentini?

Vsem sodelavkam, najlepša hvala za ves trud in sodelovanje! Prihodnjim generacijam pa želim veliko ljubezni, ker brez truda, ne bo šlo to delo naprej! Ob 60. letnici ZSMŽ želim, da bi nam Brezjanska Marija izprosila še mnogo let delovanja!

Hvala vsem trem za vaš čas, predvsem pa hvala za vaše tiho, prostovoljno in neutrudljivo delo v Zvezi!

Pogovarjal se je Jože Jan

Svobodna Slovenija, Leto LXXXV, št. 20, 4. 10. 2026