“Naši športniki”

Star je 22 let, je sin Ivija in Liyu Trejo Gendecher. Rodil se je v Argentini, kjer se je izpopolnil v hokeju. Živel je nekaj let v Sloveniji. Sedaj pa igra na Portugalskem. 

Letos so športniki, prav tako kot vsi ljudje na svetu, doživeli prav posebno – izredno leto zaradi pandemije koronavirusa. Tudi Tomasu se je športno življenje zaustavilo za nekaj časa, ravno nekaj mesecev po tem, ko je začel poklicno igrati hokej v mestu Marinha Grande, v centru Portugalske. 

Kdaj in kako si se odločil za hokej na kotalkah?

Ko sem bil star 3 leta (2001) smo se z družino preselili v Slovenijo. Tam živijo teta Pavlinka in stric Boštjan Kocmur in bratranci, takrat tudi še stari oče Ivan (Korošec). V Sloveniji se otroci veliko vozijo s kolesom in se kotalkajo kar po ulicah. Tudi jaz sem se izredno rad drsal z rolerji.

.

.

Po treh letih bivanja v Sloveniji so moji starši odločili, da se vrnejo v Buenos Aires, kjer sem pričel igrati nogomet, kakor večina fantov v Argentini. Ko sem nekoč spremljal sestro v klub, kjer je igrala odbojko, sem zagledal od daleč, da se neki mladi kotalkajo. Približal sem se in odkril zame novi šport, ki me je prav kmalu prevzel: hokej na kotalkah.  Poskusil sem igrati, in kar na lepem sem se počutil prav sigurnega pri tem športu, saj mi je kotalkanje bilo čisto domače, čeprav je bilo sedaj na štirih kolesih in ne na rolerjih. Nekaj časa sem treniral kar oboje istočasno, nogomet in hokej, dokler se končno nisem odločil za hokej. Če želim biti dober in nekoč poklicni igralec pri nekem športu, sem si mislil, moram izbrati enega in mu posvetiti čas.

Ali so tudi v tvoji družini športniki?

V moji družini so vsi zelo aktivni, še posebno pri muziki. Moja starejša sestra igra odbojko, mlajša pa vadi ples.Tudi ati je igral hokej na travi, ko je bil mlad, ter vadil lahkoatletiko.

.

.

Ali si sodeloval pri kakšni dejavnosti v slovenski skupnosti v Argentini?

Ne veliko.  Nekajkrat sem s sestro in atijem sodeloval pri glasbenem festivalu “Rock pod ombujem”. Nekaj časa sem tudi treniral nogomet pri skupini “Zedinjene Slovenije”. 

V katerih klubih si igral hokej?

Od 9. leta dalje sem stalno igral v klubu Huracán, čeprav sem bil kdaj pa kdaj poklican v klub Velez Sarsfield, kot ojačitev pri kakšnem posebnem turnirju. Z ekipo smo imeli mnogo zmag in osvojitev.

Proti koncu leta 2018 pa sem bil poklican h argentinski reprezentaci.

.

.

Kako potekajo tvoji redni treningi?

Ko sem bil v Argentini sem treniral štirikrat na teden, včasih tudi dvakrat na dan. Trening je vključeval vadbo z utežmi ter šport. Poleg tega sem pa tudi sam večkrat še kaj dodal: tek, vožnja s kolesom, drsanje. Vse to poleg tekem, ki smo jih igrali ob sobotah. Ni bilo lahko, saj sem istočasno delal v nekem podjetju in študiral Poslovno administracijo na buenosaireški univerzi (UBA).

Tukaj, na Portugalskem, so treningi prav tako intenzivni. Treniramo dvakrat na dan. Zaradi pandemije so bili ukinjeni vsi športni turnirji med marcem in julijem. Šele meseca avgusta smo uradni lahko pričeli z novim turnirjem, a igramo alternativno, ker je mnogo območij zaprtih zaradi novega izbruha koronavirusa in ni mogoče potovati daleč naokrog.  Še dobro, da mi je nov virtualni sistem na univerzah dovolil, da izkoristim čas in lahko študije na buenosaireški univerzi UBA nadaljujem od tukaj in tako počasi še naprej polagam izpite. 

Kako lahko opišeš svojo izkušnjo na Panameriškem prvenstvu v Kolumbiji leta 2018?

Na Panameriškem prvenstvu je bilo nepozabno. Nikoli si nisem predstavljal, da me bodo izbrali za reprezentanco. To je bila zame velika možnost, da me spoznajo in me vidijo igrati. Veliko sem se naučil  v tej skupini. Vsi so mi ogromno pomagali in tudi sam sem veliko dozorel pri tem. 

.

.

.

Ali lahko poveš kakšno zanimivo anekdoto v vseh teh letih kot športnik? 

Imam veliko nepozabnih doživetij, ko smo z ekipo potovali po provincah na Turnir Argentine. Ko potuješ in preživljaš več časa s soigralci se ustvarijo močne in dobre prijatelske vezi. Kot posebno anekdoto se pa spominjam zadnje tekme pred odhodom iz Argentine: Manjkali sta samo dve minuti do konca tekma in smo izgubljali 1-4, takrat smo se prebudili in obrnili rezultat: zmagali smo tekmo 5-4. Nekaj izrednega. Je morda tista neverjetna moč, ki izbruhne iz tebe v kritičnih trenutkih. Ko gledaš nazaj, ne moreš verjeti, da smo lahko sploh kaj takega z ekipo dosegli. 

Kako je prišlo do tega, da so te poklicali s portugalske ekipe?

Že nekaj časa sem poizvedoval o možnosti, da bi igral kje v Evropi. Udeležba na Panameriškem prvenstvu mi je omogočila, da so me videli igrati in tako me je res tehnik portugalske equipe Sporting Clube Marinhense, kjer igra že en Argentinec, poklical in mi ponudil, da bi igral za njihovo ekipo pri 2. ligi. 

.

.

Te hokej osrečuje? Ali si predstavljaš sebe v bodočnosti še naprej kot  poklicen igralec pri tem športu?

Resnično čutim, da ljubim hokej. Že v Argentini sem v ta šport polagal veliko časa in energije, kot, da bi bil poklicen, čeprav nisem prejemal plače. Sedaj se mi je pa to uresničilo in bom še veliko več dal od sebe, da bom lahko dosegel višje cilje. Vem pa, da se to doseže korak za korakom.

.

.

.

Katere so tvoje sanje?

Najprvo si želim priti v 1. ligo na Portugalskem, ki je najbolj kompetitivna na svetu. Moje sanje so priti čim višje, kar se da pri hokeju. Vem pa, da je za to omejena doba, morda do kakih 35 let. Zato vem, da moram nadaljevati s študijem, da bom lahko potem dobil delo in ustvaril družino.

Dati vedno “en korak več“ je lastnost, ki označuje uspešne ljudi, in to velja tudi za športnike. Skrivnost je v volji in v trudu. Tega ima Tomas Korošec na pretek, zato ne dvomimo, da bo v življenju prišel daleč. In to mu tudi iskreno želimo. Čestitke in še mnogo uspehov in uživanja. 

-sonia tomazin