V nedeljo, 26. maja 1974, je bilo blagoslovljeno, v našem osrednjem domu v Buenos Airesu naše narodno svetišče, slovenska cerkev Marije Pomagaj. Končno se je uresničila dolgoletna želja duhovnikov in slovenskega naroda v Argentini.
Načrt se je pričel snovati nekaj let prej.
Ob Božiču leta 1971 je msgr. Anton Orehar blagoslovil temeljni kamen nove gradnje, ki je bila v dobrih dveh letih uresničena.
Msgr. je naročil arh. Marjanu Eiletzu naj naredi načrte za slovensko cerkev, dvorano in šolske prostore.
Arhitekt je zasnoval projekt cerkve v obliki pahljače in tako dosegel dogovorjeni prostor primeren za manjše in srednje bogoslužne obrede. Za večje skupinske maše je arhitekt predvidel zložljiva vrata, da se lahko po potrebi cerkev podaljša v dvorišče in tako podvoji število vernikov.
Msgr. Orehar je posebno želel, da čim več slovenskih umetnikov sodeluje pri notranji opremi cerkve.
O tem je arhitekt takole napisal:
“Vsi člani ekipe, globoko slovensko čuteči, a življensko zasidrani v južno-ameriški realnosti smo v popolnoma svobodni kreaciji vdihnili v to cerkev vsak svoje doživljanje slovenstva in religioznosti…”
Oltar je center cerkve. Želežobetonski stebri, se stekajo v centralni točki nad oltarjem in se stapljajo v mogočen steber na katerem visi podoba križanega, mojstrsko delo Ivana Bukovca.
Ko so snovali cerkev je bila ena najpomembnejših točk spominska stena. Arhitekt si je zamislil steno kot prikaz viharja, vojne vihre in drugih strahot. Prikazan je vihar v obliki razbesnelih oblakov. Nad tem viharjem plavajo angeli, narejeni iz zvitega železa, ki kot duše padlih žrtev prosto plavajo proti Križanemu. Slikarki Bari Remec je povedal to idejo in ona si je zamislila te angele. Napravila je risbo, ki jo je arh. Jure Vombergar projiciral na steno in nato v naravni velikosti narisal angele, ki jih je potem kovač (Viktor Hribar) izdelal v železu. Angeli imajo na svojih oblekah vsak drugačen motiv, ki ima tudi svoj pomen: prvi križe (ki prestavljajo smrt), drugi srca (ljubezen do domovine), tretji rože (milosti) in četrti lovorjeve lističe (ki pomenijo zmago in glorijo).
Manjkala je še globoka versko spravna misel. In za to so se obrnili na dr. Tineta Debeljaka.
Njegova misel, strnjena v kratki frazi, nas vsakokrat, ko stopimo v to cerkev, globoko presune in vabi k molitvi:
Glejte jih, duše slovenskih žrtev vojne,
revolucije, prisilnih vrnitev, izgnanstva!
»Spominjaj se nas!« vpijó iz onstranstva.
Za mrtve ne bodi mrtev! Moli za pokojne!
Na isto spominsko steno so postavili 14 postaj križevega pota (tudi delo Ivana Bukovca) kar pomeni zvezo Kristusovega križevega pota in vseh izseljencev, kot sad prestanega trpljenja.
Na steni proti desni strani visi podoba Brezjanske Matere božje, ki je zavetnica cerkve. Podobo je naredil Marjan Koritnik.
Za izdelavo tabernaklja se je arhitekt spet obrnil na slikarko Baro Remec, ki si je zamislila skupino desetih rožnih cvetov, (ki naj bi predstavljale 10 božjih zapovedi in milosti, ki nam jih Bog daje) iz lesa izrezanih (delo Ivana Bukovca) in enako kot vrata prevlečena z zlatimi lističi. V sredino teh cvetov je Bara dala vdelati temne koščke izklesanih kamnov, ki jih je prinesla iz indijanskih naselij v okolici Tilcare, na severu Argentine. Ta značilnost predstavlja neko integracijo evropske kulture z avtohtonim indijanskim izročilom.
V brošuri izdani ob priložnosti blagoslovitve je arhitekt še dodal:
“V ekipi gradbenega odbora, s katero sem se tedensko sestajal, sta poleg msgr. Oreharja sodelovala zlasti Jernej Štefe in France Bidovec.
Moja ožja sodelavca, katerima sem dolžan iskreno zahvalo, sta bila: ing. Milan Ecker in arh. Jure Vombergar. Prvi je izdelal statični račun, drugi pa je sodeloval pri različnih etapah cerkvene notranje opreme. Tako sva skupno zamislila spominsko steno, oltar, ambon, krstni kamen in tabernakelj. Vsem tem elementom je nato Jure Vombergar kot likovni arhitekt dal dokončno obliko. Prav tako je izdelal po svoji zamisli vse vitraže in okvir Marije Pomagaj.”
Delo je potekalo nepretrgoma dve leti in pol in končno je prišel dan predviden za svečan praznik.
Msgr. Anton Orehar je med sveto mašo, pri kateri je somaševalo 12 duhovnikov, in pri polni cerkvi vernikov, zmolil blagoslovljeno molitev, po kateri je bila naša slovenska cerkev v Argentini posvečena Bogu, da v njej posebej slavimo Boga in Njegovo Mater in v njej kot udje slovenskega naroda razvijamo svoje cerkveno življenje.
Med svojim nagovorom je tako dejal zbranemu ljudstvu:
»Naj bo ta cerkev naše slovensko narodno svetišče, v katero je dostop vsakemu prost, katera je zgrajena za vse, ki imajo vero in ki imajo upanje in ljubezen do Boga, ter zaupanje do Matere Božje.«
Dve kitici posvečeni zavetnici Cerkve, Mariji Pomagaj, je Dr. Tine Debeljak dodal k svoji pesmi Brezjanski Romar in sta bili zloženi prav za to priložnost:
Mi smo k srebrni reki
rešili se v valovja oseki
dober veter tu piše.
Zložili smo Marijo v svetišču,
zgrnili se k njej k ognjišču
v cerkvi Slovenske hiše.
Kraljica Slovenske skupnosti!
Ob Tebi, polna zaupnosti,
nam odpre naj se nova zgodovina:
za rajne – nenehna molitev,
za žive – odločitev in posvetitev:
BODI NAM TI – DOMOVINA!
AV
Viri:
Brošura: Slovenska hiša in cerkev Marije Pomagaj, Bs.As ob blagoslovitvi 26.maja 1974
M.Eiletz, Moje domobranstvo in pregnanstvo. (Celje 2000)
Svobodna Slovenija št.22 30.05.1974
