Take ljudi smo potrebovali

TAKE LJUDI SMO POTREBOVALI

Zadnji čas je možnost, da bi bankovci za 5.000 pesov nosili podobo dr. Ramona Carrilla, dvignila nepričakovano veliko prahu. Omenjeni gospod je umrl leta 1956 in ga lahko štejemo med osebe, kot so bili nekdanji podpredsednik Argentine Elpidio González ali dr. Humberto Illia, nekdanji predsednik: ni se finančno okoristil s svojim vladanjem. Saj se razumemo, kajne?

Ne bom se spuščal v diskusijo, če je bil ali ni bil, kar mu zdaj očitajo. Rad bi spomnil le, da je tudi on eden izmed tistih, ki so omogočili, da so se naši predniki lahko izkrcali na argentinska tla in po približno treh letih zaživeli v polnosti svobodno življenje. On je omogočil, da so iz beguncev postali izseljenci. Msgr. Janez Hladnik je takole napisal v svoji knjigi Od Triglava do Andov:

Pri Peronu

Daleč doli na jugu sem hotel izrabiti priložnost, da pridem kar najbolj južno na zemeljsko oblo. Skozi čudovito polje cvetočih marjetic smo brzeli in se ustavili pri samotni kapelici, kjer je bil tudi svetilnik, ki je kazal pot v Magaljanov preliv. Prav tam sem skočil v morje in se okopal. Bilo pa je hladno.

Dosti mi je bilo turizma, čeprav sem imel namen, da grem po čilski strani proti severu in se vrnem čez Mendozo domov. Čas mi je bil predragocen. Ker sem vedel, da v Čilu nimam kaj najti za begunce, sem se po najkrajši poti vrnil v Buenos Aires. Tam so se moja pota znova začela.

Pol leta sem brez uspeha poskušal. Argentinsko gospodarstvo je bilo v takem zastoju, da je bilo vsako vseljevanje prepovedano. Saj ni bilo dela. Toda novi predsednik Perón je začel s svojimi velikopoteznimi načrti. Oktobra 1946 so njegovi načrti začeli dobivati obliko. Kot jaz, tako je bilo veliko naših dobrih ljudi, ki so preudarjali, kaj bi se dalo storiti v pomoč našim brezdomcem.

V tem zvem, da dela gospodična Vida Čebron (po rodu iz Batuj na Vipavskem) skupaj s sestro neke gospe ministrice. Ker je bilo nemogoče odpreti kaka visoka vrata z zvezami, ki sem jih do tedaj imel, sem poskusil po tej strani.

Res mi je uspelo in minister javnega zdravstva dr. Ramón Carrillo mi je odprl vrata do Peróna. On sam me je spremil v vladno palačo 20. novembra 1946 na praznik sv. Feliksa Valois, ustanovitelja Trinitarcev, reda ustanovljenega za reševanje jetnikov iz arabske sužnosti.

Kako pomembno, sem premišljal, ko sem čakal in molil brevir. Med tem je minister Carrillo razložil Perónu vso mojo zadevo. Nato me pozovejo in pred menoj stoji Perón ves uslužen in ljubezniv ter pravi: »Že vem, za kaj pridete in vam dam častno besedo: vsi, kateri imajo pogoje, ki jih določa ustava, naj pridejo, pa naj jih bo deset tisoč ali še več. Takih ljudi mi potrebujemo.«

Naslednji dan me je minister pospremil na vseljeniško direkcijo. Ravnatelj mi je naročil, naj kar prinesem imena in potrebne podatke. Takoj sem pisal na Via dei Colli 8 v Rim, naj mi pošljejo sezname, vsak dan nekaj. Prav tisti dan pa dobim tudi pismo od g. Jožeta Košička, ki mi piše: »Daj no, Janez, nikar se ne delaj več iz nas norca.« Čez teden sem že izročil  na ravnateljstvu za vseljevanje prvih tisoč imen. Tako se je končno odprla pot. Bil sem srečen, da sem res nekaj naredil in tudi zato, ker sem tedaj doumel, da je bilo to v načrtih božje Previdnosti, ko me je poslala v Argentino.

(Msgr Janez Hladnik: Od Triglava do Andov, Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1978, str. 190-191)

Uspešna veriga: msgr. Hladnik-gdč. Vida-sestra ministrove žene-ministrova žena-minister-predsednik … Nedoumljiva so Božja pota.

GB

Please follow and like us: