Biti človek, čimbolj! 

To misel je izrekel protagonist najbolj znanega romana Alojza Rebule “V Sibilinem vetru”, in ta koncept je bil izbran za vodilno temo 59. študijskih dni Draga, ki so konec avgusta in v začetku septembra potekali na Opčinah pri Trstu. Na teh srečanjih, ki so bila posvečena 100. obletnici rojstva Alojza Rebule, so bile obravnavane številne ključne teme, ki so bile Rebulovemu srcu najbližje – starodavna modrost v kontekstu sodobne tehnologije, dileme evropske demokracije, vloga krščanstva in umetnosti ter, kar je najbolj relevantno, vezi, ki povezujejo Slovence na različnih koncih sveta.

Med drugimi dogodki lahko izpostavimo podelitev 13. Peterlinove nagrade dr. Valentinu Inzku, uglednemu koroškemu Slovencu in diplomatu. Kot predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS), ki ima dolgoletno kariero kot visoki predstavnik EU za Bosno in Hercegovino, utelesi transnacionalno naravo slovenske identitete, o kateri se je na Dragi razpravljalo. Dr. Inzko je v zahvali poudaril, da sprejme nagrado ne zase, ampak v imenu vseh “neznanih kulturnih delavcev”, ki neutrudno ohranjajo slovensko besedo, pesem, običaje in narodno identiteto.

Pojem slovenske narodne identitete v različnih prostorih: Slovenija, slovenske manjšine v sosednjih državah in slovenska diaspora v oddaljenih deželah je bil osrednji del razprave. Z vprašanjem: “Tri Slovenije – ena domovina?” je okrogla miza združila panel strokovnjakov, od katerih je vsak predstavljal različen vidik slovenske izkušnje. Dr. Ignacija Fridl Jarc, nekdanja državna sekretarka na slovenskem Ministrstvu za kulturo in trenutna programska direktorica Slovenske matice, je prinesla vpoglede iz srca slovenskih kulturnih institucij. Dr. Devan Jagodic, tržaški Slovenec in direktor Slovenskega raziskovalnega inštituta (SLORI), je ponudil perspektive slovenske manjšine v Italiji. Mariana Poznič, odvetnica iz Buenos Airesa, aktivna v slovenskih organizacijah v Argentini, urednica tednika Svobodna Slovenija in članica Sveta Vlade Republike Slovenije za Slovence po svetu, je prispevala glas izseljenstva. Razpravo je strokovno vodila Erika Jazbar, novinarka in kulturna komentatorka.

Dr. Fridl Jarc je odprla razpravo s poudarkom na ključni vlogi Slovenske matice pri povezovanju vseh akterjev slovenske kulture, vključno s tistimi zunaj meja Slovenije. Poudarila je, da “matica” ne pomeni le domovine, temveč tudi žarišče in stičišče. Na podlagi svojih izkušenj z dogodki na Slovenski matici je trdila, da potrebujemo Slovence v zamejstvu in po svetu, da nam pričujejo o slovenstvu. “Te nadvse pomembne teme, slovenstva, ne smemo prepustiti zakonodaji in predpisom,” je izjavila. Razširila svojo točko s poetično vizijo slovenske identitete, prebrana iz odlomka iz nove knjige, ki jo pripravljajo pri Slovenski matici, iz dnevniških zapisov Alojza Rebule, kjer pisatelj govori o slovenstvu. “Slovenstvo je temelj, ki ga nosi Slovenec v svojem srcu,” je dejala. “Slovenstvo bomo ohranjali, če bomo nosili v srcu krščanski etos, eros, to je ljubezen in vitalizem, ter etos, ki je narodna zavest.” Še posebej je opozorila na primanjkljaj erosa oziroma ljubezni do slovenstva v sami Sloveniji in vzpona tako imenovanega prebujenstva (woke ideologije). “Zakaj smo ljubezen do slovenstva izgubili?” je vprašala in izzvala občinstvo k razmisleku o tem ključnem vprašanju. Nato se je obrnila k sodobnim vprašanjem in opozorila na nevarnosti izključevalnih ideologij in na to, kar je poimenovala “teror besede” določenih ideoloških skupin v Sloveniji. Pozvala je k ponosu na slovensko identiteto, čeprav je priznala trenutne delitve med Slovenci glede tega vprašanja.

Dr. Devan Jagodic je nadaljeval s sociološkim pogledom na slovensko skupnost v italijanskem zamejstvu. Naslikal je sliko skupnosti v spremembah, ki obstaja v tem, kar je poimenoval “tekoča družba”, kjer tradicionalne meje izgubljajo svoj pomen. Jagodic je predstavil fascinantne raziskovalne ugotovitve, ki so razkrile kompleksen mozaik identitet in jezikovnih položajev med Slovenci v Italiji. Po raziskavah SLORI-ja slovenska skupnost v Furlaniji – Julijski krajini šteje približno 64.000 ljudi, razdeljenih v tri glavne skupine. Osrednjo manjšino okoli 20.000 sestavljajo narodno zavedni Slovenci. Drugih 17.000 obstaja na obrobju, s šibkejšim občutkom narodne identitete. Največja skupina, ki šteje okoli 27.000, obstaja zunaj manjšinske skupnosti in nima močnega občutka narodne zavesti. Jagodičeva predstavitev je poudarila pomen slovenskih vrtcev in šol na Tržaškem, pri čemer je opozoril, da danes polovica njihovih diplomantov nadaljuje izobraževanje na slovenskih univerzah. To dejstvo je podčrtalo trajno vitalnost slovenske kulture v regiji, čeprav se sooča z izzivi asimilacije in spreminjajočih se identitet.

Perspektiva se je nato preselila na drugo stran zemeljske oble, ko je Mariana Poznič delila vpoglede iz slovenske politične emigracije v Argentini. Spomnila je občinstvo na edinstven značaj tega izseljenskega vala, ki je zapustil Slovenijo leta 1945 in je v veliki meri sestavljala izobražena elita, premožni posamezniki in politične osebnosti. To jih razlikuje od zgodnejših in poznejših migracij, ki so bile predvsem posledica ekonomskih dejavnikov. Pozničeva je govorila o  predanosti za ohranjanje slovenske kulture. Opisala je, kako je veliko ljudi delalo za slovenstvo, z mladimi, ki so ob sobotah obiskovali dodatne slovenske šole. Goreča želja političnih izseljencev po demokratični in samostojni Sloveniji je bila osrednja tema njene predstavitve. “V ospredju je bila seveda demokratična,” je pojasnila Pozničeva, “saj so morali zapustiti domovino zaradi (komunističnega) nasilja, ko so morali reševati svoja življenja.” Ta zgodovinski kontekst, je trdila, še naprej oblikuje identiteto in prioritete Slovencev v Argentini do današnjega dne.

Ko je razprava napredovala, je postalo jasno, da se tri Slovenije – matična domovina, obmejne regije in izseljenstvo – soočajo z edinstvenimi izzivi, a si delijo skupno nit skrbi za ohranjanje in razvoj slovenske identitete. Dr. Fridl Jarc je poudarila potrebo po načrtih in smernicah iz prestolnice o tem, kako razvijati slovenstvo na vseh koordinatah sveta. Poudarila je, da potrebujemo Slovence po svetu, da nam prinesejo temeljno sporočilo o slovenstvu.

Dr. Jagodic se je poglobil v spreminjajoče se pokrajine slovenske identitete v Italiji. Govoril je o pozitivnih spremembah, ki so jih prinesli evropski integracijski procesi, demokratizacija Slovenije in njen vstop v Evropsko unijo. Ti dogodki so izboljšali odnose z italijansko večino in povečali zanimanje za slovensko kulturo, kar dokazuje stalen vpis v slovenske šole in vrtce. Vendar je Jagodic opozoril tudi na izzive, ki jih prinašajo te spremembe. Krepitev odnosov z italijansko večino preoblikuje družbeno tkivo skupnosti. Globalizacija je zmanjšala razdaljo med manjšino in večino, pri čemer so mladi vedno bolj poenoteni s sodobnimi kulturnimi in potrošniškimi modeli. Nekoč narodno homogena okolja se spreminjajo, z rahljanjem in kontaminiranjem nastajajo hibridne in večplastne identitete.

Mariana Poznič je odmevala te občutke iz argentinske perspektive. Poudarila je vitalni pomen ohranjanja povezav s Slovenijo za Slovence, ki živijo v tujini. “Izseljenec ne živi v slovenskem okolju,” je pojasnila. “Slovenščino lahko uporablja le doma in v Slovenskem domu.” Poudarila je, da Slovenci v izseljenstvu potrebujejo vse vrste stikov za ohranjanje svoje identitete in opozorila, da vsak slovenski obisk v Argentini poživi slovensko zavest in daje nov zagon skupnosti.

Ko se je razprava obrnila k načinom krepitve povezav med tremi Slovenijami, se je pojavilo več konkretnih predlogov. Dr. Jagodic je predlagal, da bi moral vsak dijak iz obmejnih regij preživeti del šolskega obdobja v Sloveniji. Zagovarjal je tudi spodbujanje obiskov slovenskih šol v obmejne regije in obogatitev učnih načrtov z več vsebinami o Slovencih v tujini.

Pozničeva je poudarila potrebo po stalnem razmisleku o identiteti znotraj slovenske skupnosti v Argentini. Opisala je, kako se argentinski Slovenci danes premikajo med dvema mejnikoma svoje identitete: iz dveh tujin in nobene domovine, kot je opisano v romanu Zorka Simčiča “Človek na obeh straneh stene”, do drugega, ki praznuje rojstvo novih domovin, kot je naslovljena monografija Helene Jaklitsch.

Dr. Fridl Jarc je zaključila razpravo s poudarkom na potrebi po spodbujanju zavedanja o Slovencih zunaj meja Republike Slovenije. Poudarila je pomen sporočanja, koliko truda je bilo vloženega v pridobitev suverene in samostojne države ter koliko generacij je moralo preživeti grenke izkušnje, da bi ohranili slovenstvo.

Ko se je okrogla miza v Dragi bližala koncu, so se udeleženci vrnili k osrednjemu vprašanju: Ali lahko tri Slovenije – lastna Slovenija, slovenska manjšina v sosednjih državah in slovenska diaspora po svetu – resnično stopijo skupaj v eno celoto? Zdi se da je odgovor tako da kot ne.

Da, v smislu, da imajo vsi Slovenci, ne glede na to, kje živijo, skupno dediščino in zgodovino. Vezi, ki Slovence povezujejo – jezik, kultura, občutek pripadnosti edinstvenemu narodu – so še vedno močne, tudi prek meja in generacij. Ponos na to, da smo Slovenci, je globok in se kaže na različne načine, bodisi s kulturnimi festivali, jezikovnimi šolami ali preprosto s prenašanjem slovenskih tradicij na naslednje generacije.

Toda odgovor je tudi ne, in sicer v smislu, da ima vsaka od teh skupnosti svoje edinstvene izzive in izkušnje. Slovenska manjšina v Italiji ni enaka slovenski diaspori v Argentini, prav tako ni enaka Slovencem, ki živijo v sami Sloveniji. Vsaka skupnost se sooča z različnimi pritiski, bodisi političnimi, družbenimi ali kulturnimi, in ti pritiski oblikujejo njihovo razumevanje slovenske identitete. Združuje jih skupna dediščina, ločujejo pa jih življenjske izkušnje, ki jih prinaša biti Slovenec v zelo različnih delih sveta.

Na koncu je prihodnost slovenske identitete v tem, da sprejme tako skupne značilnosti kot razlike med tremi Slovenci. Z globalizacijo, ki še naprej preoblikuje svet, postaja zamisel o fiksni, enkratni nacionalni identiteti vse manj relevantna. Za Slovence to pomeni iskanje novih načinov povezovanja, bodisi prek digitalnih platform, kulturnih izmenjav ali bolj tradicionalnih sredstev, kot sta jezik in izobraževanje.

Izziv za Slovenijo kot državo je, da podpre ta prizadevanja in spodbuja občutek pripadnosti, ki presega meje in generacije. To ne pomeni le priznavanja prispevka diaspore in manjšinskih skupnosti, temveč tudi aktivno sodelovanje z njimi ter ustvarjanje priložnosti za izmenjavo in sodelovanje.

Na koncu na vprašanje, ali zasnova “Tri Slovenije – ena domovina” lahko obstaja, morda ni preprostega odgovora. Jasno pa je, da se ideja o slovenski identiteti razvija, in da ta razvoj prinaša možnosti za bogatejši in bolj vključujoč občutek, kaj pomeni biti Slovenec v 21. stoletju. Kot nas opominjajo besede Alojza Rebule, biti človek, kolikor je le mogoče, pomeni sprejemati kompleksnost in si prizadevati za povezanost, tudi prek velikih razdalj, ki nas ločujejo. In prav ti študijski dnevi Draga omogočajo, da so Opčine pri Trstu za tri dni postale mikrokozmos slovenskega sveta, kjer so se srečale različne perspektive in izkušnje.

Marko Gaser

__________

Študijski dnevi »Draga« so vsakoletna kulturna in izobraževalna prireditev, ki jo na prvi konec tedna v septembru prireja Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta. To je krona celoletne sezone, ki obsega kakih 40 »ponedeljkovih večerov« na sedežu v mestu. Od leta 1966, ko se je pobuda začela, do leta 1976 so bili študijski dnevi v vasici Draga nedaleč od Bazovice. Potem so se preselili v park Finžgarjevega doma na Opčinah, prej na prosto, potem pod velik šotor. Ime omenjene vasice pa se je tako prijelo pri označevanju srečanja, da je kar ostalo oznaka študijskih dnevov. Letošnja »Draga« je bila 59. po vrsti in je po obliki ostala zvesta tradiciji: štiri predavanja ali okrogle mize (v petek in soboto popoldne ter v nedeljo dopoldne in popoldne), kulturni večer v soboto (koncert, film ali podobno), nedeljska maša pod šotorom, »Draga mladih«, ki jo v soboto dopoldne priredijo mladi po svojem okusu, izročitev, letos že trinajstič, Peterlinove nagrade zaslužnemu kulturnemu ali družbenemu delavcu v spomin na dolgoletno dušo študijskih dnevov, prof. Jožeta Peterlina (1911–1976). Predavanja in debate prireditelji v teku naslednjega leta natisnejo v posebnih zbornikih, zadnja leta pa jim je mogoče slediti tudi na spletu. Na začetku so bili študijski dnevi posvečeni zlasti dialogu med slovenskimi katoličani na Tržaškem, Goriškem in Koroškem ter želji po uveljavljanju pogledov II. vatikanskega koncila. Potem se je program raztegnil tudi na aktualna splošna kulturna, družbena in znanstvena vprašanja ter na drugače misleče iz zamejstva in matične Slovenije. Prireditelji pa so vedno pospeševali stike med vsemi »tremi Slovenijami«: zamejstvom, matico in zdomstvom. Rdeča nit vseh srečanj pa ostajajo vrednote slovenstva, krščanstva in demokracije. V času rahle politične odjuge v času Staneta Kavčiča je prišlo do dialoga tudi s krogi blizu oblasti v Sloveniji, a kmalu nato do hude zaostritve z odpovedmi predavanj, prepovedjo udeležbe predavateljev in občinstva iz Slovenije, zaničevalnimi kampanjami v matičnem in z njim povezanim zamejskem tisku. Kako je bila pri tem soudeležena Udba, je podrobno popisal Igor Omerza v knjigi Karla – Udba o Dragi. Še pred “slovensko pomladjo” so se v Dragi ob ostalih osebnostih iz zamejstva in zdomstva zvrstili kot predavatelji poznejši najvidnejši graditelji slovenske demokratične in neodvisne države. Tudi po tej »slavni dobi« pa ostajajo študijski dnevi dragoceni in koristni za ves slovenski prostor, saj problemov, o katerih moramo kot posamezniki in kot narod razmišljati, zlepa ne zmanjka … Ivo Jevnikar

__________

Program 59. študijskih dnevov Draga

PETEK, 30. AVGUSTA 2024

• Ob 16.30 Marko Marinčič, Tina Paljk in Ernest Ženko – Vergilij versus ChatGPT? Vloga klasične izobrazbe v dobi umetne inteligence

SOBOTA, 31. AVGUSTA 2024

• DRAGA MLADIH 2024 Ob 10. uri Ana Oberlintner, Matjaž Valant in Tomaž Žagar – E-Draga – Energetika prihodnosti
• Ob 16.30 Peter Jambrek Evropska unija in kriza demokracije
• Ob 19. uri dokumentarni film: Epifanija zemlje in duha Alojz Rebula v zanosu besede in šepetanju vere Scenarij: Igor Škamperle, režija: Marija Brecelj (2005)

NEDELJA, 1. SEPTEMBRA 2024

• Ob 9. uri sveta maša, mašuje p. Branko Cestnik
• Ob 10.30 Branko Cestnik – Umetnost in vera
• Ob 15.30 Slovesna izročitev 13. Peterlinove nagrade (Valentin Inzko)
• Ob 16. uri Ignacija Fridl Jarc, Devan Jagodic in Mariana Poznič – Tri Slovenije – ena domovina? Narodne povezave med matico, zamejstvom in zdomstvom