Letos je veliko zgodovinskih razlogov, da bi razmišljali o stoletnicah, a so nekako na stranskem tiru. Preveč nenavadnih in izrednih stvari se dogaja in preveč nas zaposlujejo, zato nekako ne pride na vrsto, da bi gledali sto let nazaj. Le kdo bi si pred nekaj meseci mislil, da se bo svet nenadoma ustavil in da bo na preizkušnji toliko stvari: od medosebnih do meddržavnih odnosov. Več kot očitno je, da bo izmed mnogih letnic izstopalo tudi leto 2020. Pandemijo se da razumeti. Ni prva v zgodovini in, če ne pokonča človeštva, tudi zadnja ne. Zato je mogoče razumeti tudi ukrepe, ki so zaradi nje potrebni. Mnoge stvari niso več samo eksotične besede iz preteklosti, iz leposlovja ali celo iz vzklikov pri prošnjih procesijah. Postale so del novega vsakdana in čeprav ni vedno lahko, ljudje nove omejitve razumejo. Kar šokira in česar normalno razmišljujoč človek ne more razumeti, pa so skrajneži, ki stisko izkoriščajo za proteste, s katerimi grozijo uničiti z muko postavljen svet, kot ga poznamo. V mislih imamo seveda zahodno civilizacijo, ki je z osebno svobodo, demokratično ureditvijo in tržnim gospodarstvom daleč prehitela preostali svet. Ta ureditev res omogoča blaginjo, a ostaja krhka in ranljiva. Zaradi protestniškega terorizma, ki uničuje vse pred seboj (nekatera zahodna mesta) ali poziva k sovraštvu in ubijanju (Slovenija) nastopa nevarnost, da se zruši red v posameznih državah, prav tako pa tudi občutljivo razmerje gospodarskih in političnih velesil na svetovni ravni. Kakorkoli obračamo, ostaja ta sovražnost in zloraba stiske nerazumljiva. To pa ne pomeni, da nimamo zgodovinskih zgledov, zaradi katerih bi morali biti na te pojave bolj pozorni. Seveda najprej pomislimo, kako je bila Slovenija razkosana in spravljena na kolena zaradi okupacije, pa so jo izkoristili take vrste ljudje in slovenskega človeka napadli še sami. Vendar tudi leto 1941 ni začetek. Začelo se je pred sto leti. Aprila leta 1920 je bila v Sloveniji ustanovljena komunistična partija, ki je že isti mesec poskusila z revolucijo. Zaradi nemirov, ki so jih povzročili z železničarsko in splošno delavsko stavko, je takrat umrlo trinajst ljudi, skoraj 70 pa je bilo ranjenih. 13. julija so ljudje istega kova in istega sovraštva zažgali slovenski narodni dom v Trstu. Nemški nacionalizem in ekspanzionizem je na jesen tega leta s plebiscitom poskrbel za to, da je matični narod izgubil svoje ljudi in svojo zemljo na južnem Koroškem. Ozadja Rapalske pogodbe sicer niso bila totalitarna, novembrska izguba Primorske pa vseeno spada v isto tragično leto. Iz srca torej upamo, da smo sto let kasneje kaj pametnejši. Temni pol človeške družbe, ki se prepozna v totalitarnih idejah, je očitno preživel in rovari naprej. Od vseh nas, še posebej od dobronamernih in zbrihtanih voditeljev pa je odvisno, ali bo njihovo uničevanje urejenega sveta ostalo čim bolj omejeno.
Lenart Rihar
Naša Luč, julij 2020
