Prijatelja sta pravila, da ju je doletela naloga, da pospravita stanovanje tete, ki je pred kratkim umrla. Mislim, da ni preveč prijazna naloga táko pospravljanje. Reči, ki jih je pokojnik uporabljal in hranil, ker so mu bile ljube; ki jih je hranil, ker je menil, da bodo nekoč prišle prav. Žal je veliko tega, ki danes nima več nobene vrednosti, razen sentimentalne, pa še to bolj za pokojnika kot pa naslednjih rodov.
Kar je materialnega, kot so lahko oprema stanovanja, pohištvo, se lahko razdeli med sorodnike, prijatelje, ali se podari dobrodelni ustanovi. Če ne gre drugače, gre tudi na odpad, v smeti. Prav tako pokojnikove obleke, posteljnina, obuvala.
Težje je, ko gre za duhovno imovino, za knjige, zapiske, stara pisma, slike, na katerih so ljudje, ki jih danes ne poznamo več. Ali naj gre v smeti, v peč? Težka in boleča odločitev.
Omenjena prijatelja sta našla zapiske, ki jih ni spisala pokojna teta, ampak njen oče. Nihče v družini jih ni poznal, niti ni vedel, da obstajajo! Bila sta pa toliko prisebna, da sta jih dala na stran in jih potem prelistala. Ti stari papirji so bili dokumenti, ki so nastali med drugo svetovno vojno in jih je stari oče prinesel s seboj v Argentino. Ker bi takrat lahko ti dokumenti ne bili upoštevani (ali uničeni), jih ni mogel posredovati v Slovenijo.
Odkriti so bili šele pred kratkim. Kaj z njimi? Vsekakor ne v smeti! Kljub temu, da je takratna generacija večinoma že pokojna in si sami ne moremo dosti pomagati, obstajajo v Sloveniji organizacije, društva, zgodovinarji, ki bi znali analizirati in izjasniti sliko tiste dobe s konkretnimi, objektivnimi in originalnimi, dokumentiranimi podatki. Le v stik je treba priti z njimi in se pogovoriti. Možno je, da so uporabljivi; možno, da so zanimivi.
Prijatelja sta se posvetovala, vprašala tega in onega, napisala nekaj elektronskih vrstic – in našla nekoga, ki je razpoznal važnost teh starih, do sedaj neznanih zapisov. Takoj so jih objavili na spletu, zgodovinar pa se bo lotil preučevanja in z njimi podprl ali ovrgel trditve, kakršne so danes splošno priznane.
To, kar se je zgodilo prijateljema, ni novo, se ni prvič zgodilo. Tudi te vrstice niso zgodnje; za marsikaj prepozne. Vendar: če vas življenje postavi v takšno situacijo, pozanimajte se, koga bi lahko odkriti stari papirji, stare fotografije, stari dokumenti zanimali, da jih ovrednoti in jih tudi predstavi javnosti.
Pravijo, da zgodovino pišejo zmagovalci. Morda. Res pa je, da se prava zgodovina piše z originalnimi dokumenti. Torej zgodovino lahko tudi sami pišemo. Čeprav nam odrekajo zmago.
GB
