Med starimi papirji, ki so se desetletja skrivali po raznih prostorih našega doma, se mi je prikazalo marsikaj zanimivega.
Pred seboj imam porumenelo mapo z naslovom Nogomet v Slovenski fantovski zvezi 52-1953. V njej je nepodpisani pisec – z duhovito pisateljsko žilico – na pisalni stroj brez šumnikov (strešice so ročno pripisane) napisal uvod, kroniko in končni članek, pa še blagajniško poročilo o darovalcih prispevkov in izdatkov. Zanimivosti, ki bodo morda koga spomnile na minule čase, druge pa seznanile z njimi.
______________________________________________________
… mordá bomo še v zgodovino prišli. Vsi, ki smo v teh pasjih dneh tolkli žogo po buenosaireških vaseh: Morón, Liniers, Lanús, San Justo in Ramos Mejía.
Otročarija! – Nekdo je pred vojno v Ljubljani pisal zgodbe o preprostih stvareh. Potem je žalost prišla in veliko gorjá in je zamrl smeh. Od preprostih reči, na katere so bile navajene naše oči – hišni prag in kos neba nad streho, krajec kruha in kozarec vode za dušno in telesno uteho – smo po pravilih Revolucije prišli v prekucij »velike« dni in živeli lačni vsegá vsak svojo življenjsko pot.
Postavljeni v kot – v plačilo, za kazen? – smo nova obzorja iskali in obstali na robu Mesta in Pampe. Za lučaj kamna ne, za uro vožnje v kolektivu je bil Ludve od Lovreta ločen. Otroke taborišč in naše zgodovine je zamikala zelena trava igrišč in družba slovenskih src.
Kdo nam zameril bi, če smo v Veliki Igri Življenja tudi te male, naivno preproste igre igrali …
______________________________________________________
NAŠI NAVIJAČI
Brez navijačev ne gre.
Ne verjamete? Vprašajte Šturmovega Frenka, ki je privlekel tradicijo še iz Ljubljane. Kakor pravijo, ali pa sam pove, je bil eden najbolj nevarnih strelcev pri Jadranu (ali pri Žabjeku; ne vem zanesljivo), in sicer levičar. Kadar je France štartal in udaril, takrat … se govori … so z nosilnico prišli na igrišče. Zdaj pa so leta prišla in druge skrbi. Frenka pa še vedno noga srbi. In mislim, da ga ni med navijači za zeleno-bele bolj vztrajnega kot je Šturmov Francé.
Ali pa ne! Da ne bom na Urbanča iz Lanusa pozabil. Ne vem, ali je že kdaj v življenju žogo s čevlji pobožal, ne vem, če je že kdaj na igrišču bližnjemu življenje z nogami ogrožal. Da pa je med igro s pestmi žugal in grozil, se pridušal in morda celo grešil, ko je za Fantovsko Zvezo vpil, navijal in se potil, in kar priznajmo, tudi trpel, pa je že vsakomur znano. Pa to prav gotovo ni najboljša njegova dobra stran. Lojz fusbal do duše pozna in mu ni všeč, da se na igrišču nabija vsevprek. Izredno zahteven, tako da imajo igralci kar strah pred njim, je trenutno med Slovenci v emigraciji največji fusbalski estet. In če Ludve škarije ne naredi, ali pa če se Černakov Jože med nasprotnike elegantno ne zapraši, se Lojzu čelo zmrači, se razjezi in odide domov izredno pobit in duševno strt.
Brez navijačev in navijalk ne gre! Mi ne verjamete še?
Vprašajte Prijatlja, zakaj in čemu na žogo igra in se po krilu podi, Janeza vprašajte Osterca, ki je kot lev v obrambi našega gola, če se ga od zunaj vzpodbuja; če ne, pa vertikalno pade in se mu za žogo ne zljubi.
Le Franceta mendá žene njegova lastna strast, da do konca ne popusti in ne odneha, čeprav navijačev med publiko ni. – Drugače pa »Lóvre, Lóvree …« in »Márjan, Márjaan …«, vse to samo od navijačev in njihovih ust zavisi.
In če Fantovska Zveza klaverno igro zgubi … kar tako nekako mi pravi srcé:
Brez navijačev na žogo igrati ne gre. Pa če mi verjamete ali pa ne!
__________________________________________________
ODKOD ZELENO-BELI?
Z nakupom novih dresov smo istočasno sprejeli tudi njih barve za svoje:
srajca, ki je travnato-zelena, bele hlačke in črne nogavice.
Barve, ki smo jih povzeli iz grba mesta Ljubljane, slovenske prestolnice. Simbol naše tradicije in našega upanja, da gotovo pride tisti čas, ko bo Ljubljana spet enkrat svobodna in bela.
__________________________________________________
V kroniki so popisane igre z rezultati in zasedbami ter kratek komentar vsake igre. Končni povzetek pa pravi:
»V tem času smo igrali 18 tekem, od teh 3 med člani SFZ-e samimi. Dobili smo 4 tekme, izenačili 4 in izgubili 7 tekem. Od 15 medklubskih smo samo eno igrali na svojem igrišču v Lanusu.
Golov smo zabili 18, dali so nam jih pa 25.
Edina igralca, ki sta igrala vseh 18 tekem, sta bil Gerkman France, čigar najboljša tekma je bila proti moštvu iz San Justa v nedeljo 20. decembra 1953, mendá prav na njegov rojstni dan, in Šmalc Ludve, ki se je izkazal kot centrehalf proti istemu moštvu v nedeljo 31. maja 1953, prav tako v San Justo.
Tema sledi Skvarča Marjan, s 17 odigranimi partijami.
Kar se točnosti tiče, je Masič Janko prav gotovo na prvem mestu.«
GB
