Zavod sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani je v soboto, 1. julija, gostil 24. tabor Slovencev po svetu, ki je izzvenel v znamenju 25-letnice prireditelja: izseljenskega društva Slovenija v svetu, ki je bilo na pobudo v tujini rojenih potomcev slovenskih izseljencev, ki so se ob osamosvojitvi preselili v Slovenijo, ter drugih Slovencev iz domovine ustanovljeno januarja 1992, registrirano pa aprila 1992.Sporočilnost programskih smernic

Srebrni jubilej društva je v nagovoru med mašo, s katero se je v zavodski kapeli začel tabor, tematiziral ljubljanski nadškof Stanislav Zore, ko je v izhodišče postavil njegove programske smernice.

Z veseljem se zavedati svojih korenin – to je po nadškofovih besedah bistvena življenjska drža, kajti le korenine omogočijo rast, razcvet in sadove. Res so korenine skrit del, a tudi takrat, ko na steblu rastline (ali naroda) ni listov, cvetov ali sadov, pripravljajo moči za naslednji življenjski ciklus. Skrb za globoke korenine je zato pomembna za narod in vsako občestvo znotraj njega.

Ceniti svoj jezik in navade – nadškof Zore je prepričan, da so slovenski jezik in navade čudež; nobene razumske razlage ni, da se je slovenski jezik ohranil v trdem objemu germanskega in romanskega sveta, ohranil tudi v takih posebnostih, kot je dvojina, ki lahko najbolj prvinsko izraža ljubezen. Msgr. Zore je poudaril, kako pomembno je, da se zavedamo »milostnosti našega jezika«, da ga negujemo, ljubimo in z veseljem uporabljamo.

Ponosno čutiti slovenstvo – prav ob nedavnem dnevu državnosti po nadškofovih besedah še posebej čutimo, kako pomembno je danes živeti slovenstvo ne samo kot narodnost, temveč tudi kot državljanstvo; da se Slovenci doma in po svetu začnemo še jasneje zavedeti, da smo končno lahko gospodarji na svojem, s čimer smo prevzeli tudi odgovornost za to, kako bomo gospodarili. Skrbni gospodarji bodo ne le poskrbeli za prejeto dediščino, temveč jo bodo oplemenitili za prihodnje rodove.

Kjer utripa slovensko čuteče srce, tam je »naš dom brez mej«, je zapisano v društveni himni izpod peresa dr. Marka Kremžarja (po njenem naslovu društvo tudi nosi ime) – nadškof Zore je zbrane opogumljal, naj pozitivno razumejo pojem meje, naj v meji vedno vidijo nekaj, kar na osebni in skupnostni ravni podarja: soseda, priložnost za srečevanje, vzajemno oplemenitenje. Vsakršno zapiranje v lastne meje, sploh če tako držo narekuje občutek strahu in ogroženosti, na dolgi rok pomeni hiranje in slednjič izumrtje, odprta vrata pa omogočajo, da iz vsakogar, ki pride mimo, naredimo gosta, sogovornika; vsako tako srečanje v odprtosti lahko postane nov milosten trenutek rodovitnosti za življenje posameznika in naroda.

»Spoznal sem Slovence po svetu«
Dosedanja rodovitnost društva Slovenija v svetu (v njegovem imenu je številne navzoče pozdravil sedanji predsednik Uroš Zorn, v imenu države pa diplomat Zvone Žigon) in ljudi, ki so z njim povezani, se je pokazala na okrogli mizi, ki jo je z vodilno mislijo »Spoznal sem Slovence po svetu« povezovala novinarka Radia Ognjišče Tanja Dominko.

Pobudnik in ustanovni član društva, njegov dolgoletni predsednik in sedanji generalni tajnik Boštjan Kocmur je predstavil nič kaj lahke začetke delovanja društva, ki je sprva povezovalo predvsem Slovence, rojene v Argentini. Pri ustanavljanju je bila pomembna pobuda duhovnika Janeza Riharja, ki je na ravni škofovske konference skrbel za Slovence po svetu (društvo se mu je ob srebrnem jubileju s posebnim priznanjem zahvalilo za vso pomoč, prav tako pravniku Stanetu Štrbenku, ki je pomagal pri sestavljanju statuta in bil dolgoletni predsednik društvenega častnega razsodišča). Ko so bile mimo težave z registracijo, se je pred društvom razprlo izredno široko področje dela, ki je teklo v obe smeri: informacije o izseljencih so posredovali matični domovini, izseljencem pa so pomagali pri iskanju ustreznih odgovorov v zapletenih zgodbah ugotavljanja državljanstva, denacionalizacije, poprave krivic, volilnem glasovanju v tujini, nostrifikacije spričeval in diplom, repatriacije. V prvem obdobju tranzicije so bili stiki med domovino in izseljenstvom omejeni le na kulturo in šolstvo, vendar se je področje povezovanja in sodelovanja vendarle vedno bolj širilo – tudi po zaslugi Slovenije v svetu.

Rektor katoliškega doma prosvete Sodalitas v Tinjah Jože Kopeing je predstavil lastno pot k Slovencem po svetu, posebno misijonarjem. Ta pot je v prvih korakih povezana z delom duhovnika Vinka Zaletela, s katerim je tesno sodeloval in s katerim je tudi prvič obiskal rojake v Argentini. Zavezanost slovenstvu, kjer koli domuje, ostaja stalnica Kopeinigovega delovanja – tudi tinjski dom vodi v tem duhu kot vseslovenski dom plodnega srečevanja.

Zamejskemu novinarju in javnemu delavcu Ivu Jevnikarju je bila odprtost za Slovence po svetu tako rekoč položena v zibelko. Njegov oče Martin, povojni begunec iz Slovenije, je vse življenje ohranjal stike s kolegi, ki so se po vojni razkropili po svetu; v njihov dom so iz emigracije redno prihajale knjige, recimo Slovenske kulturne akcije iz Argentine. Pa ne le knjige, tudi ljudje. Zamejstvo je bilo tako zlasti v času, ko je v matici vladalo eno­umje, nenadomestljiv most med Slovenijo in zdomstvom; tu so se (npr. v Dragi) porodile tudi zamisli, kot je bil Slovenski svetovni kongres.

Duhovnik Zvone Podvinski je sicer želel postati misijonar, a so se zadeve obrnile drugače in je leta 1993 postal izseljenski duhovnik na Švedskem, kjer skrbi za območje, veliko za pet Slovenij, in predvsem z osebnim stikom, kar seveda pomeni stalna potovanja k trinajstim večjim ali manjšim slovenskim skupnostim, ohranja in krepi pristno slovensko vernost in narodno zavednost.

Pogled iz političnega zornega kota pa so ponudili Franc Pukšič (SLS), nekdanji predsednik parlamentarne komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, Mojca Kucler Dolinar (NSi), nekdanja ministrica in poslanka državnega zbora, ter Alenka Jeraj, generalna tajnica SDS. Med drugim so poudarili pomen civilnodružbenih organizacij, kakršna je društvo Slovenija v svetu (pa tudi Svetovni slovenski kongres, Rafaelova družba), pri oblikovanju političnih odločitev, kot je bilo denimo sprejemanje zakona o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja, in odpiranju vrat v tujini. Znova pa je bilo opozorjeno na še vedno neuresničeno pobudo, da bi Slovenci v zamejstvu in po svetu imeli svoje predstavnike v državnem zboru.

Tabor Slovencev po svetu je ponudil pestro kulturno dogajanje, ki so ga oblikovali oktet Vrtnica iz Nove Gorice, mlade baletnice, pesnik Tone Kuntner, pevca Marcos Bajuk in Lucas Somoza Osterc (na klavirju ju je spremljal Ivan Vombergar) in slikarka Sonja Snoj, »češnjo na torti« ob 25-letnici Slovenije v svetu pa so, sodeč po aplavzu številnega občinstva, ponudili dijaki iz Argentine, RAST 46.

Bogomir Stefanic ml

vir: Druzina,  9. 7. 2017