V nedeljskem dopoldnevu, 9. julija 2017 smo se številni župljani, sorodniki in prijatelji zbrali v obnovljeni župnijski cerkvi sv. Jurija v Ihanu pri Domžalah, da bi se skupaj s srebrnomašnikom Andrejem Markom Pozničem veselili in se zahvalili za petindvajset let duhovništva.
Andrej Marko Poznič, rojen slovenskim staršem v Argentini, je osnovno in srednjo šolo končal v Buenos Airesu, teologijo študiral in zaključil v Ljubljani ter bil tam tudi posvečen v duhovnika, bil tri leta kaplan v Novem mestu, študiral v Rimu in doktoriral iz moralne teologije, bil šest let voditelj Škofijskega odbora za mladino ljubljanske nadškofije in tajnik Medškofijskega odbora za mladino, leta 2006 pa prevzel mesto župnika v Ihanu, kasneje pa tudi mesto dekana domžalske dekanije.
Srebrnomašno slavje se je začelo z mogočnim pritrkavanjem. Srebrnomašnika s slovenskim šopkom, ki so mu ga poklonile narodne noše, je po slovesnem vstopu v cerkev nagovoril član župnijskega pastoralnega sveta. Dobrodošlico je zaželel tudi njegovi mami, ki je za to praznovanje prišla iz daljne Argentine. Iz mladih grl pa je kot darilo izzvenela pesem Res, velik si Bog.
Srebrnomašnika je v slovesni pridigi nagovoril duhovnik Jure Ferlež, župnik v Dobu pri Domžalah. Navezal se je na nedeljsko Božjo besedo in dejal: »Prerok Zaharija sicer ni prišel iz argentinskega izgnanstva, tudi se ob osvoboditvi ni vrnil v Slovenijo, ampak je prišel iz babilonske sužnosti naravnost v Kanaa v Jeruzalem. A kljub različnim zemljepisnim dejstvom se njegovo poslanstvo s srebrnomašnikovim precej ujema. Zaharija se vrne domov kot pomoč za Božjo stvar; za dvig vere in kulture, za formacijo vernikov in duhovnikov. Vrne se, da bi gorel.«
Pridigar Zaharija in srebrnomašnika označil kot človeka, ki v sebi združujeta tri pristope: sta vidca, sta duhovnika in sta preroka. »Trojna služba odgovarja na potrebe in nevarnosti, na vzpostavljanje civilne družbe, na okrnjeno zaupanje v Božjo milost, na očiščenje naroda duhovnih in kulturnih navlak ter na pomembno vlogo velikega duhovnika in z njim povezanega duhovništva pri normalizaciji življenja družbe.« Poudari še, da petindvajset let duhovništva ni zgodba o uspehu, ampak zgodba o zvestobi in zaključi: »Dragi Andrej, bodi ostrogleden videc; ne obotavljaj se imeti rad, kar ti je zaupano. Bodi neustrašen duhovnik; veruj vse in še več. In bodi osredotočen prerok, da bo upanje prekvasilo vse, kar boš delal.«
Somaševanje štirih duhovnikov, prepletanje zborovskega, ljudskega in otroškega petja je doseglo vrhunec v iskreni zahvali Bogu in srebrnomašniku, ko je mogočno zadonela Zahvalna pesem. Srebrnomašnikovo življenje smo s pesmijo izročili še v varstvo Božje matere Marije.
Ob izhodu iz cerkve smo v spomin prejeli podobico v barvah slovenske in argentinske zastave z upodobitvijo Brezjanske in Lujanske matere Božje. Slavje smo nadaljevali v veselem druženju in ob dobrotah pridnih župljank na župnijskem dvorišču.
Sorodniki in prijatelji smo na pobudo srebrnomašnikove sestre Lučke zbrali, upodobili in podarili bogat duhovni šopek. Za slavljenca smo darovali številne molitve, žrtve, odpovedi, romanja, svete maše in post.
Branka Jeretina Magister
foto: Miro Pivar
več na povezavi: Domžalec
