V članku Srce je ostalo v Suhi krajini želim obuditi spomin na znanega Suhokranjca Jožeta Kastelica, njegovo težko, a uspešno pot gospodarstvenika , dobrotnika in zavednega Slovenca, ki se je s svojim delom in plemenito osebnostjo uveljavil v Kanadi, pa tudi med rojaki po svetu. Njegova vsestranska podpora domovini ob osamosvojitvi Slovenije zasluži hvaležnost. Ob tem naj na kratko predstavimo njegovo rojstno vas Žvirče , ki je med drugo svetovno vojno doživela eno najbolj tragičnih usod. Prav ta kalvarija je povezana z usodo Jožeta Kastelica in njegove družine. Naj pričujoče besedilo prispeva korak na spravni poti med Suhokranjci.
Žvirče s podružno cerkvijo sv. Maksimiljana Kolbeja – drobci iz zgodovine
Žvirče so naselje v Občini Žužemberk, ki leži v dolini na kraškem svetu med Žužemberkom in Ribnico na nadmorski višini 437 metrov. Vas je razložena na pobočju Kokošjega hriba pretežno ob cesti Struge – Hinje. Od tod vodi odcep ceste v Ambrus. So največja vas v župniji Hinje. Ima 125 prebivalcev. Ime Žvirče prihaja najbrž od izvirkov vode, ki jih je največ ob vaškem kalu pod vasjo.
Žvirče se prvič omenjajo leta 1303 v listini, shranjeni v Državnem arhivu na Dunaju, kasneje pa leta 1323 v listini stiškega samostana. Takrat je le-ta dobil eno kmetijo na Žvirčah (Schwirz). Leta 1382 se vas omenja v zvezi s Turjaškimi grofi, ki so bili lastniki petih kmetij.
Cerkev sv. Janeza Krstnika se omenja l. 1429. Zidali so jo najbrž krški graščaki, ki so imeli v posesti desetino vasi. Marca 1945 so jo partizani skupaj z vasjo požgali in porušili. O prvotni cerkvi je le malo podatkov. Valvasor omenja, da je bila poleg nje kapela sv. Urha.
Ob zidanju nove cerkve l. 1971 so bili odkriti temelji prvotne romanske cerkve s polkrožno apsido. Imela je tri oltarje, dolga je bila 18 metrov in široka 7,5 m.
Leta 1969 je bila na mestu porušene cerkve postavljena lesena kapela, l.1971 pa sezidana nova cerkev, posvečena svetniku Maksimiljanu Kolbeju. Obdana je z zidcem. Ob cerkvi je zvonik. V njej se nahaja še nekaj kipov iz stare cerkve. Freske in križev pot so delo slikarja Moleta.
Na Žvirčah je bila že leta 1908 ustanovljena enorazredna šola. Do leta 1925 je potekal pouk v privatni hiši. Takrat je bilo postavljeno novo šolsko poslopje z eno učilnico. Tudi šolo so med vojno požgali partizani.
Kot zanimivost dodajmo še ohranjene podatke iz urbarjev iz 16. stoletja. Tu so zapisani priimki podložnih Žvirčanov : Jelen, Štrekalj, Kinčič, Boben, Dolžan, Sever, Pavlič, Dolšec , Skube, Škofica, Pugel, Mezga, Plut, Vidmar, Oberstar, Škofic, Turk in Schteinmetz. Kar 10 priimkov se na tem področju ne pojavlja več.- V krstni knjigi iz leta 1676 do 1706 je za župnijo Hinje vpisanih 429 krstov, od tega je bilo z Žvirč krščenih kar 151 otrok.
Žvirče v ognju – 15. marec 1945
O tragični usodi vasi Hinje in Žvirče je objavljenih več pričevanj vaščanov, ki so požig doživeli in kot pregnanci okusili trpljenje brezdomstva , lakote in žalosti.
Ker je namen članka predvsem predstavitev življenjske poti in okoliščin v času znanega Suhokranjca Jožeta Kastelica, se bomo omejili le na pomembna dejstva in jih dopolnili s še neobjavljenim pričevanjem Žvirčana g. Jožefa Vidica.
15. marca 1945 je 12. brigada partizanske vojske pregnala vaščane Žvirč, od dojenčkov do nemočnih starčkov, z domov v cerkev sv. Roka, vas pa zažgala in razstrelila. Pregnanci – goli in bosi, brez imetja, so se zatekli k sorodnikom in dobrim ljudem v Dobrem Polju, Vidmu in drugih vaseh.
Partizanska literatura piše o sovražnih obveščevalcih na Žvirčah in 42 bunkerjih, ki naj bi jih v tej akciji razstrelili. V resnici jih ni bilo, je pa držalo, da se je večina vaških fantov priključila domobrancem ali se skrivala. Po začetnem navdušenju nad partizansko vojsko so na to vplivale likvidacije poštenih in uglednih Suhokranjcev ( očeta Puglja, hinjskega kaplana Novaka, učiteljice Darinke Čebulj… )
Takole je svoje tragične spomine strnil g. Jožef Vidic, rojen 7.4. 1936 , na Žvirčah.
» Žvirče so bile bombardirane 1.marca 1944. Takrat je bilo požganih in podrtih 15 hiš. Umrlo je 6 ljudi : Jernejev France, Turk Ivana, Turk Micka ( deklica ), Frančiška Debeljak, Silvester Vidmar in njegov sin Ciril.
15. marca 1945 so partizani prebivalce Žvirč izgnali, vas pa požgali. Ostala je samo Šafarjeva domačija. Najprej so nas vse aretirali in nagnali v cerkev. Pobrali so vse : otroke , starce, ženske. Rekli so, da bodo razstrelili cerkev z ljudmi vred. Ves dan smo bili zaprti brez vode in hrane in s strahom čakali, kdaj bo konec vsega. K sreči je prišel nekdo na konju, ki je preklical ukaz o miniranju. Nato smo bili pregnani. Na poti v neznano smo gledali, kako so goreli naši domovi. Žalostni, s solzami v očeh smo zapuščali rodno vas. Prenočevali smo pod milim nebom. – Najprej smo prišli do Strug; nekateri vaščani so tam tudi ostali. Mi smo nadaljevali pot do Dobrega Polja. V Brezjah pred Kompoljami nam je prijazna ženska, Lavrihova Franca, ponudila kruh in mleko. Povedala je, da je v Podpeči hiša njenega brata, ki je v Kanadi. Tam smo preživeli približno pol leta. Preživljali smo se s prosjačenjem in delom na kmetijah. Domov smo se začeli vračati v avgustu.
Prišli smo na pogorišče. Počasi smo začeli obnavljati našo kmetijo. Najprej smo obnovili hlev in v njem zaživeli. Nato smo počasi obnavljali hišo. Tisti, ki so živino pred požigom odpeljali iz vasi, so po vrnitvi lažje začeli s kmetovanjem.
Spopadali smo se tudi z raznimi nevšečnostmi, kot so garje, uši, bolezni… Odpravljali smo jih z domačimi pripravki, saj denarja za zdravila iz lekarne ni bilo. Ko je začela delovati obnovitvena zadruga , je bilo malo lažje… Kljub temu smo večino del opravljali ročno in pomagali drug drugemu.«
Jože Kastelic (Žvirče, 1920 – Toronto, 2011)
Znani Suhokranjec Jože Kastelic , rodoljub, dobrotnik in gospodarstvenik, se je rodil 19. marca 1920 materi Ivani, roj. Plot, in očetu Janezu, na Žvirčah v župniji Hinje kot prvi v družini z enajstimi otroki. Imeli so precej zemlje in živino, a zaradi gospodarske krize pridelkov niso mogli prodati, zato so se le težko prebijali na skopi zemlji. Jože je hodil v osnovno šolo na Žvirčah. Zaradi očetove bolezni je moral kot najstarejši pomagati materi pri kmečkih delih, zato je pogosto manjkal v šoli. Hitro je odrastel ob težkih delih na njivah in v gozdu.
Zgodaj je pokazal iznajdljivost, pogum in žilico za trgovanje. Kupoval in preprodajal je gobe, robide in živino. Komaj sedemnajstleten je pomagal preživeti številni družini ; bil je odgovoren, velikodušen in nesebičen.
Velik mejnik v njegovem življenju je bila druga svetovna vojna, ki je prav v Suhi krajini zarezala globoke rane in pustila tragične sledi. Verna Kastelčeva družina ni sprejela komunizma pod krinko OF. Jožetu in bratom je grozila prisilna mobilizacija v partizane, zato so se priključili vaškim stražam.
V knjigi Marije Ahačič Pollak Jože Kastelic ( Družina, 2010 ) je zapis o teh težkih časih in Jožetovi usodi : » Z vaškimi stražami je šel Jože do Turjaka. Partizani so jih obkolili in po enem tednu zajeli. Ujetnike so zvezali po dva in dva ter jih odpeljali na železniško postajo v Velike Lašče. Že tam so pobili okrog petdeset domobrancev. Ostale so odpeljali v tako imenovane »Slepe zavode » v Kočevju. Ločili so starejše od mlajših, tistih, ki so bili pri vaških stražah krajši čas. Jože je bil s sotrpini zaprt v baraki štiri tedne.
Bližala se je nemška ofenziva. Partizani so mlade ujetnike odpeljali proti Rogu. Nastanili so jih v močno zastraženo dolino. Čutili so, da se pripravljajo, da jih bodo pobili. S pomočjo stražarja, prisilno mobiliziranega partizana, je Jože ušel skupaj s še dvema prijateljema. Mesec dni se je skrival v okolici domače vasi, ki pa so jo že zasedli partizani.
V Ljubljani se je pridružil domobrancem. Takrat je šele izvedel za tragedijo rojstne vasi, Žvirč, ki je bila 15. 3. 1945 požgana do tal ; tudi Kastelčevi so izgubili dom in kot vsi vaščani postali pregnanci. Partizani so se maščevali, ker je petdeset fantov z Žvirč odšlo k vaškim stražam, krutost dejanja pa so opravičevali z 42 bunkerji, ki jih v vasi nikoli ni bilo….«
Ob koncu vojne se je Jože skupaj z domobranci umaknil na Koroško in pristal v taborišču v Vetrinju. V njem je bilo veliko vojakov in civilnega prebivalstva. Kar kmalu so Angleži začeli vojake iz taborišča pošiljati s kamioni v Jugoslavijo pod pretvezo, da gredo v Italijo. Jože je prepoznal njihovo prevaro, skočil s kamiona in se vrnil v taborišče. Ušel je gotovi smrti. Dva njegova brata, vrnjena s Koroške, sta bila brez sodnega postopka zločinsko ubita , kakor vsi domobranci z Žvirč. Živi so ostali le trije : Jože in dva mladoletnika.
Jože je iz taborišča v Spittalu hodil delat na kmetije. Pri nekem kmetu v Ziljski dolini se je naučil voziti traktor. Čakal je na dovoljenje za odhod v Kanado. Le-ta je sprejemala samo zdrave mlajše priseljence, ki niso bili komunističnih nazorov.
Jože je prispel v Kanado leta 1948 z ladjo Saturnia , v pristanišče Halifax. Najprej je moral »odslužiti« eno leto na kmetiji -farmi v Tweedu. Čeprav ni znal jezika, se je izkazal kot zanesljiv in priden. Hoteli so ga za stalno zaposliti, a ga je vleklo v Toronto. Tu je dobil delo na železnici, kjer je bilo zaposlenih že nekaj Slovencev. Po poltretjem letu se mu je ponudila priložnost v gradbeništvu.
Kanadčan mu je ponudil gradbeno parcelo za 1500 $. Jože mu je dal vse svoje prihranke -500 $, zgradil hišo s pomočjo slovenskih obrtnikov, jo dobro prodal, plačal dolg in kupil novo zemljišče. Tako je začel graditi hišo za hišo. Kupoval je tudi stare hiše, jih podiral in zgradil nove. Na večjih zemljiščih so nastala cela naselja. Vedno je zaposloval slovenske delavce, ki so bili dobri in zanesljivi. Ustvaril si je dobro ime, tako da si je brez težav sposodil tudi večje vsote denarja. Načrte za stavbe je izdelal Fran Osredkar, gradnje pa je vodil Jožetov brat Ignac, njegova desna roka.
Kastelčevo podjetje je bilo vse bolj uspešno. Ob tem Jože ni pozabil na slovensko skupnost in Cerkev. Z ženo Tončko, rojeno Pogorelec, ki mu je pomagala v podjetju, sta postala velika dobrotnika.
Slovenci so Jožeta zelo spoštovali ; pomagal je vsem, ki so ga prosili za pomoč. Leta 1953 je prispeval h gradnji slovenske cerkve Marije Pomagaj v Torontu, še mnogo bolj pa pri zidavi drugega župnijskega središča s cerkvijo Marije čudodelne svetinje v Etobicoku. Leta 1957 sta z ženo Tončko kupila veliko kmetijo v Beltonu, kjer je nastalo slovensko letovišče, eno največjih počitniških središč v Severni Ameriki. V urejanju tega koščka »Slovenije » v Kanadi je bilo vloženih na tisoče ur prostovoljnega dela ; Jožetov delež je bil izjemen. Leta 1963 je lastništvo prenesel na misijonarje sv. Vincencija Pavelskega.
V naslednjem obdobju je gradil hiše v predmestju Toronta. Zaradi kvalitete so se z znamko Kastelic dobro prodajale.
Zadnje veliko delo Jožeta Kastelica je bil starostni dom Lipa, zgrajen za naše rojake v Kanadi. Vanj je vložil veliko lastnega dela in denarja. Dozidani del doma se iz hvaležnosti do nesebičnega graditelja imenuje KASTELIC WING.
Hkrati pa je podpiral tudi Slovence v domovini. Veliko je daroval za rojstne Žvirče : pomagal je obnoviti med vojno požgano cerkev, plačal spomenik pomorjenim vaščanom- na njem so tudi imena treh Jožetovih bratov domobrancev -kupil zvonove za cerkev sv. Maksimiljana Kolbeja in sofinanciral izgradnjo gasilskega doma na Žvirčah, pa cerkve in nakup zvonov v Hinjah.
Zavod Sv. Stanislava v Ljubljani je v spomin na velikega dobrotnika poimenoval eno od dvoran. Podprl je Slomškovo ustanovo, Katoliški inštitut in še mnogo drugih.
Jože Kastelic je bil dobrotnik slovenske skupnosti tudi na drugih področjih : ob demokratizaciji Slovenije je bil med ustanovnimi člani Slovenskega kongresa, Vseslovenskega kulturnega odbora in Kanadsko-slovenske gospodarske zbornice. Bil je eden od direktorjev Radia Glas kanadskih Slovencev. Še danes velja za enega vodilnih in najbolj spoštovanih Slovencev v Kanadi, ki je gostil nešteto politikov, glasbenih skupin, književnikov iz Slovenije, Argentine, Kanade in Amerike.
Jože Kastelic je umrl 18. 9. 2011 v Torontu. Pogrebno sv. mašo je vodil pokojni nadškof Alojz Uran. Pokopan je ob ženi Tončki na torontskem pokopališču.
Za svojo nesebično podporo slovenski skupnosti je prejel številna priznanja in odličja v Kanadi , Sloveniji in pri Svetem sedežu :
- Državno odlikovanje RS – Častni znak RS za pomoč domovini ; 2011
- Zlata jubilejna medalja kraljice Elizabete za zasluge za Kanado ; 2002
- Nagrada za zasluge skupnosti v Kanadi ; 1992
- Papeško odlikovanje Svetega Gregorija Velikega za doprinos Cerkvi in zgledno življenje v skupnosti ; 2003
- Odličje Svetega Jožefa mu je leta 2010 podelila Škofija Novo mesto za izredne zasluge, zgled krščanske vere, plemenitosti in kot dobrotniku rojstne župnije Hinje, drugih župnij in ustanov v Sloveniji.
O Jožetu Kastelicu so zapisali
»Jože Kastelic je bil človek, ki je iz neukega in revnega begunca postal ugleden gradbenik in je kot zaveden Slovenec v Torontu vedno na mnoge načine podpiral in spodbujal slovenstvo. S svojo pridnostjo in trdim delom ni postal le uspešen podjetnik, ampak si je prislužil tudi spoštovanje in hvaležnost slovenske skupnosti v Kanadi in Sloveniji, saj je svoje imetje vedno delil s Slovenci. Bil je naš največji dobrotnik in mecen…«
(Marija Ahačič Pollak, 2011)
»Stric Jože je bil človek, ki se ni rad hvalil. Še kot otrok se spominjam, da je po nedeljski sveti maši znancem pred cerkvijo stiskal roke in tistim revnim pustil kakšen dolar. Tudi mi, nečaki, smo bili ob vsakem njegovem obisku deležni kakšnega dolarja. Nekateri vaščani so ga prišli pozdravit na dom, ko so slišali, da je prišel iz Kanade na obisk. Nihče ni odšel praznih rok. Bil je res dober človek.«
(Jana Hočevar, nečakinja)
»Jožeta Kastelica sem dobro poznal. Skoraj vsako leto, celo večkrat, je prihajal domov. Posebno rad se je udeležil obletnih svetih maš v Kočevskem Rogu. Živo se je spominjal nedolžnih žrtev, sam pa se je čudežno rešil, ko je skočil s tovornjaka…. – Povabil me je na obisk v Kanado, nekaj let po osamosvojitvi. Čeprav je veliko dosegel, je naredil izreden vtis s svojo skromnostjo. Bil je prijeten sogovornik, ponižen in radodaren. Izredno vesel je bil, ko je postala Slovenija samostojna država. Zanjo je tudi sam veliko naredil. Do nasprotnikov, tistih, ki so naredili veliko škode slovenskemu narodu in Žvirčam, ni nikoli gojil sovraštva…«
(Ciril Murn, župnik)
»Gospod Jože je v svojem življenju izkusil marsikaj težkega in bridkega, zato pri njem še posebno cenim to, da v pogovorih z njim nikoli nisem zasledil nobenega sovraštva ali revanšizma, ampak le veliko ljubezen do Slovenije in veliko veselje do njenega napredka.«
(akademik prof. dr. Boštjan Žekš)
»Danes nas je Jože zbral v velikem številu k poslednjemu srečanju in zadnjemu slovesu. Prav je , da se mu zahvalimo za izredno velikodušnost, ki jo je v svojih 91 letih življenja pokazal do vseh ljudi ; to je bilo res znamenje Božje dobrote med nami. Jože Kastelic je bil ikona slovenskega človeka, ki raste iz zdravih korenin, črpa moč iz krščanske vere ter s poštenim in trdim delom plemeniti sebe in se daruje za druge…«
(msgr. Alojz Uran)
»Jože Kastelic je bil žlahtna osebnost, ki je dejansko uresničevala načela slovenske solidarnosti pri ohranjanju slovenske biti v Kanadi. Njegova dejavnost v slovenskem družbenem življenju je bila vedno usmerjena v skupna prizadevanja, zato lahko rečemo, da je danes Kastelčevo poslopje na 770 Browns Line pravi osrednji slovenski center, kjer imajo svoje prostore številne slovenske organizacije, je pa tudi kraj, kjer prihaja do pomembnih srečanj s političnimi osebnostmi iz Slovenije in predstavniki iz slovenske diaspore.«
(Iz utemeljitve kulturne nagrade J. Kastelicu, 2000)
Suha krajina v hvaležen spomin
Povojna zapostavljenost Suhe krajine, tragična izguba številnih fantov, mož, emigracija , izseljevanje, revščina in socialna izoliranost, na drugi strani obremenjenost prebivalcev z medvojno razdeljenostjo – vse to in še kaj je botrovalo dejstvu, da je gospodarstvenik, dobrotnik in zaveden Slovenec dobil priznanje Občine Žužemberk – zlati grb- komaj eno leto pred smrtjo, leta 2010.
Osnovna šola Žužemberk ga je razglasila za ZNANEGA SUHOKRANJCA leta 2015 in ga tako uvrstila med 40 pomembnih mož in žena, ki so dobili svoje mesto v Muzeju znanih Suhokranjcev.
V Osnovni šoli Prevole so o Jožetu Kastelicu izdelali raziskovalno nalogo, pripravili bogato prireditev in razstavo ter mu leta 2017 v preddverju šole odkrili spominsko ploščo. Kulturni dogodek je povezal Suhokranjce iz Krajevne skupnosti Hinje, šolo in Kastelčeve sorodnike.
V okviru projekta Park znanih Suhokranjcev, ki je potekal na nivoju Občine Žužemberk od leta 2014 do leta 2019, so bila v parku sredi trga postavljena spominska obeležja : granitni stebri z bronastimi reliefi 15 najpomembnejših znanih Suhokranjcev, med katerimi je tudi Jože Kastelic. Počastili smo ga s prireditvijo, razstavo in odkritjem reliefa v Parku.- Avtorica upodobitev je akademska kiparka Alenka Vidrgar.
S postavljanjem spominskih plošč znanim Suhokranjcem v krajih, ki so povezani z njimi , se Park znanih Suhokranjcev širi po vsej občini. Rojstna hiša Jožeta Kastelica na Žvirčah nanjo še čaka.
Kdor ne pozna svojih korenin, ne more graditi prihodnosti.
Jih bomo hoteli poznati, spoštovati in se po njih zgledovati? Bodo imeli naši predniki, kultura, naš jezik in izročila pomembno mesto v šoli, vrtcu, društvih, v smernicah za razvoj občine? Ali vemo, kolikšno moč ima pripadnost Suhi krajini in ljubezen do doma pri njenem napredku?
mag. Jelka Mrvar
Viri: Marija Ahačič Pollak, Jože Kastelic, 2010 ; Članki o Jožetu Kastelicu v izseljenskem in slovenskem tisku, Pričevanja
