Navijači, prosim, ne pozabite jih prehitro

Avtor  Uroš Iskra | Siol.NET

Mala Slovenija je na poti v finalu sklatila tako Ruse kot Poljake, ki trenutno spadajo v sam vrh svetovne odbojke. Foto: CEV

Ni jih bilo veliko, tudi sam ne, ki so po žrebu skupin EuroVolleyja 2019 verjeli, da lahko slovenski odbojkarji kljub vsem optimističnim napovedim pridejo do zlatega odličja. A če kdo, so verjeli sami, in to jim je na nor, nepozaben in pravljičen način na koncu tudi uspelo. Boste rekli, saj niso zmagali, so. Veste, zakaj? Da ti v tem športu, bodimo pošteni, kje mu je v Sloveniji večina časa mesto, uspe na noge dvigniti celotno Slovenijo, je uspeh, s čimer se lahko primerja le malo kaj.

Tudi ljudje, ki do zdaj sploh niso vedeli, da ta prelepi in zanimivi šport obstaja, in tisti, ki ne vedo, zakaj ima en igralec v ekipi drugačen dres od drugega, so na koncu bili del te športne pravljice, kar je naravnost neverjetno. Upajmo, da bomo novo kolajno odbojkarjev znali ceniti v prihodnosti in se jim za teh norih 14 dni zahvaliti še s kakšnim obiskom njihovih tekem.

Tako je bilo še pred kratkim. Če se le spomnimo prve misije v tem poletju in odločilne tekme pokala Challenger proti Kubi, se je v Stožicah zbralo, reci in piši, le 1.600 gledalcev. Fantje so vseeno svoj posel opravili z odliko in se končno uvrstili v ligo narodov, kjer bi morali biti leto poprej.

Tudi pred začetkom EuroVolleyja prireditelji kljub vsemu trudu in promociji niso prodali toliko vstopnic, kot bi si jih ta dogodek zaslužil. Obračali so se na medije, da se obvesti javnost, kaj se bo septembra dogajalo v Stožicah, a kot sem že dejal, zaradi dejstva, da odbojka niso skoki in alpsko smučanje, športa, ki sta nam že vgravirana v kri, slovenskega gledalca odbojkarsko prvenstvo dolgo ni zanimalo.

.

.

A tako pač je pri nas. Takšni smo in najbrž se nikoli ne bomo spremenili. Potrebujemo brco v zadnjo plat, da se dvignemo s svojega kavča in pogledamo okoli sebe. Najbolj učinkovita brca pa je zagotovo pozitiven rezultat in zmage. To se je več kot izkazalo tudi na tem prvenstvu. Slovenski odbojkarji so v skupinskem delu zabeležili tri zmage in dva poraza. Če je bil tisti proti Rusom pričakovan, je vse malce šokiral tisti proti Severni Makedoniji.

Ne glede na to so se v izločilne boje podali s pričakovanega drugega položaja, slovenski selektor Alberto Giuliani pa je že komaj čakal, da se vse skupaj začne zares. Deloval je, kot da mu je bil skupinski del odveč. “Imamo nekaj poškodb, a glede na to, da se zdaj začenjajo tekme, kjer ni več poti nazaj, verjamem, da bodo fantje vse skupaj odmislili in zaigrali tako, kot znajo,” je pred tekmo z Bolgarijo govoril italijanski strokovnjak in njegove besede pa so se spremenila v dejanja dan kasneje.

Kljub izgubljenemu prvemu nizu so nato Slovenci padli v trans, iz katerega se niso prebudili, tako se je na koncu izkazalo, vse do Pariza. To so slovenski navijači tudi opazili in že proti Rusiji v četrtfinalu razgrabili vstopnice. Čeprav je Zbornaja komanda veljala za velikega favorita, svojo moč so ne nazadnje pokazali tudi v skupini, kjer Slovencem niso pustili dihati, je Giulianijeva četa senzacionalno premagala tudi ruski stroj, ki ni mogel verjeti svojim očem, v Sloveniji pa se je do maksimuma razvnela prava odbojkarska evforija.

.

.

Vsi dobro vemo, kaj je sledilo. V razprodanih Stožicah, ki so spet dihale skupaj z igralci, so padli tudi samozavestni Poljaki. Želeli so si le zlatega odličja, na njihovo žalost pa naleteli na slovenski zid in podobno kot Rusi nokavtirani zapustili Slovenijo.

Slovenija se je tako na neverjeten način uvrstila v veliki finale, žal pa je bila tekma s Poljsko zadnja v Stožicah, finale se je namreč igral v Parizu.

Slovenski odbojkarji so se malce ustrašili, da bodo v Parizu sami, a strah je bil odveč, saj od vseh uspehov omotični slovenski navijači bi jim ti v tistem trenutku sledili tudi na Kitajsko. V francoski prestolnici se jih je na koncu zbralo skoraj pet tisoč in poskrbeli so, da so slovenski borci tudi v finalu imeli fanatično podporo.

.

.

Čeprav so si slovenski odbojkarji, v prvi vrsti najbolj sami, želeli zlato odličje, so v finalu Srbi zaigrali izjemno in po prvem nizu, ki so ga suvereno dobili naši junaki, zavzeli vajeti poteka srečanja v svoje roke in niti za trenutek niso dopustili, da se Slovenci vrnejo v igro.

Od zlatega odličja ni bilo nič, a to niti za milimeter ne zmanjšuje podviga, ki ga je na 31. evropskem prvenstvu uspelo spisati slovenskim odbojkarjem. “Leta 2015 je srebro sijalo kot zlato, tole žal sije kot srebro,” je sicer po izgubljenem finalu povedal Dejan Vinčić, tudi večina, ki nas je le gledala obračun s Srbi, smo na koncu čutili, da gre za zamujeno priložnost, a le zato, ker so fantje do zadnje stopnice leteti in mleli tekmece.SPORTALSklonjenih glav v družbo nesmrtnih 5  19

Ko bomo vse skupaj malce prespali, da, tudi Vinko, bomo spoznali, da je srebrno odličje uspeh posebnih razsežnosti. Sploh v odbojki, kjer je konkurenca tako močna in izenačena. Že uvrstitev med osem bi bil dosežek, ki bi ga ob tem žrebu in odbojkarskem sistemu težko kdorkoli označil za neuspeh, naši fantje pa so šli do konca, v Pariz, kjer so si okoli vratu nadeli novo kolajno in kar je morda še najpomembneje, vsaj za 14 dni združili v zadnjem času tako razdvojeno Slovenijo.

Kot sem že rekel, sam v kaj takega nisem verjel, v uvrstitev v četrtfinale vsekakor, v kolajno pa nikakor, a ne morem povedati, kako sem vesel, da sem se motil in da so fantje skupaj z navijači vnovič pokazali, da so smetana evropske odbojke. Prepričan sem, da bo tako ostalo tudi v prihodnje, vam, navijačem, pa sporočam in polagam na dušo, da jih ne zapustite prehitro in nanje ne pozabite ter jim svojo hvaležnost za teh nekaj pravljičnih dni, ko sem nam je zdelo, da sanjamo, izkažete s podporo tudi na naslednjih tekmah, ki sledijo.

.