Spominska slovesnost v Kočevskem Rogu v soboto, 6. junija, je letos prvič potekala ob breznu pri Macesnovi Gorici. Zadnja odkritja Vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih morišč, ki jo vodi Jože Dežman, so namreč pokazala, da je v resnici prav tam centralno povojno morišče.   “Skoraj  30 let smo prihajali žalovat in obujat spomin k napačnemu breznu. Oblastniki, ki so si slovesnost po maši leta 1990 prisvojili, so to vedeli, a so nas pustili v zmoti”, je v vabilu poudarilo društvo Nova slovenska zaveza. 

V celoti objavljamo besede, ki so jih na slovesnosti izrekli ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore, ki je daroval žalno sveto mašo, predsednik republike Borut Pahor in predsednik vlade Janez Janša ter predsednik društva Nova slovenska zaveza dr. Matija Ogrin.

________________

Pozdrav dr. Matije Ogrina

RAZUMETI URE NJIHOVIH ODLOČITEV

V nekem poetičnem stavku pravi Ivan Cankar o naših starejših pisateljih: Lepo teče beseda našim starim, kakor da bi mi od daleč šumeli notranjski gozdovi …

Ta lepa podoba, notranjski gozdovi, ki nam od daleč šumijo v vetru, ima po letu 1945 vse drugačen pomen. Usodno drugačen – zaradi strahot, ki so jih ti gozdovi morali gledati: oslabljene, dehidrirane, izmučene domobrance, ki jih še tik pred breznom okrutno pretepajo in ki nazadnje ustreljeni, mnogi še živi, padejo v globino.

V širnih notranjskih gozdovih pet kilometrov ne pomeni veliko. Toda pet kilometrov med breznom pod Krenom in breznom pri Macesnovi Gorici je velika razdalja. Je razdalja med napačnim in resničnim krajem spomina na pobite domobrance. Niti te prave lokacije nam predstavniki revolucionarne oblasti niso hoteli povedati; celo to so morali pogumni pričevalci in iskalci odkriti sami.

Resnica o pravem kraju njihovega trpljenja in smrti nam je roške žrtve približala. Najprej nam jih je približala v krščanskem pomenu spoštovanja pokojnih zaradi vere v vstajenje njihovih teles in večno življenje. Želimo si, da bi na tem kraju, kjer so tekle njihove poslednje ure, kjer so se vlekli njihovi zadnji, strašni trenutki, bolje razumeli tudi njihove poprejšnje ure: ure, ko so v letu 1942 nemočno gledali krvave umore v svojih vaseh; ure nočnega strahu, ko so v temi prisluškovali, kdaj bodo partizani obkolili njihovo hišo; ure, ko so mukoma spoznavali, da morajo zapustiti polja in kmetijo, prijeti za orožje ter reševati sebe in svoje; in ure, ko so se poslavljali od svoje žene, staršev, bratov. Vse to nam je ob robu brezna, v katerega so padali, bolj živo pred očmi, ker so se tu, na tem kraju, vse te ure resnično iztekle.

Šele, ko se zamislimo v te usodne ure njihovega življenja, lahko razumemo, kaj so hoteli in kaj so morali. Ne glede na to, kakšna je bila groza, v katero so se iztekle ure njihovega življenja, in kakšna je bila nesreča njihovih družin se onkraj vseh robov vseh brezen dviguje nekaj velikega: ko so vaški stražarji in domobranci branili svoje hiše in vasi, niso branili le svojih golih življenj, marveč tudi svoj način življenja, to je, svojo kulturo: branili so tradicijski slovenski svet, kot ga je poosebljala verna kmečka družina. Ali z besedami Justina Stanovnika: niso se slučajno zbrali in niso slučajno postali skupina, »ampak zato, ker so hoteli braniti sebe, svojo družino, svojo vas, svojo slovensko in krščansko tradicijo – svojo v zgodovini pridobljeno istovetnost, svojo identiteto – to, kar so bili, po slovensko povedano. Branili so to, kar so bili in kar so hoteli biti.« (Zaveza 75)

To je za nas bistveni del resnice. Brez nje ne vidimo možnosti za napredek v notranjem zedinjenju, ki ga imenujemo sprava. Naše mnenje konec koncev ni merodajno. Merodajno je, kar nam izpričuje zgodovina zadnjih 30 let od slovesnosti leta 1990 do danes: brez prodiranja v resnico o žrtvah ne moremo premagati razpora, ki so ga v nas zasekala roška brezna. Leta 1990 in že prej so zasnovali, kot vemo, koncept »sprave« brez resnice o tem, kaj so stražarji in domobranci bili in hoteli biti. Zadnjih 30 let izpričuje, da je ta koncept propadel, ker je protisloven; še več, izkazal se je kot mrtva teža, ki nas duši. Med tem časom so zmota in ignoranca zarezale tudi v nove rodove Slovencev razpor, ki se zdi nepremagljiv.

Toda ta razpor v resnici poteka v vsakem od nas: vsako človeško srce je prizorišče odločitve in prizadevanja za pristnost in resnico; vsak od nas more, če hoče, izvedeti več, razumeti več, si osvojiti večji izsek resnice; vsakdo more dalje in globlje prodirati v to, kar je res – in zato je veliki slovenski razpor moč premagati.

Verjamemo, da se ure bitja in smrti naših domobrancev niso iztekle v nič, ampak v novo razsežnost življenja. Krščanska omika, ki so jo skušali rešiti in ohraniti, ni v celoti izgubljena; zdelo se je, da je bila izgubljena v krvavem, barbarskem času, ki je sledil; ni pa izgubljena kot duhovna vrednota, vpisana v naše izročilo in z njihovo smrtjo povzdignjena tudi nad čas.

Ko nam od daleč šumijo notranjski gozdovi, njihov glas ne prinaša le spomina na bolečino. Ko nam od daleč šumijo notranjski gozdovi, njihovo sončno šumenje združuje naš čas z neminljivim časom naših pokojnih – in zato obuja v nas up in elan.

_________________

Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta

Spoštovani gospod škof Andrej Glavan, dragi bratje duhovniki, spoštovani predsednik Republike Slovenije gospod Borut Pahor, spoštovani predsednik vlade Republike Slovenije gospod Janez Janša, cenjeni vsi drugi predstavniki različnih ustanov življenja v naši državi in družbi, dragi bratje in sestre. 

Letos mineva trideset let od prve svete maše v Kočevskem Rogu, takrat pod Krenom, »na kraju smrti in molka, ki je trajal dolga leta v zamolčanosti dogodka in nedostopnosti kraja. Danes javno opravljamo simbolični krščanski pogreb domobrancev, ki so tu ali drugje našli svojo smrt. S tem simboličnim krščanskim pogrebom in mašo zadušnico stopajo v javnost in enakopravnost v slovenskem občestvu mrtvih in živih,« je svoj nagovor pri sveti maši začel takratni nadškof dr. Alojzij Šuštar. 

Približno v tistem času je nastala tudi pesem Pod Krenom. Pijano sovraštvo / nori / v žalostni rihti / krvi. // V dolgi procesiji / vodijo žrtve / v zakol / na oltarju / ideje. // Padajo, / v skalni goltanec / padajo / s prošnjo, / naj Bog odpusti. // Pod Krenom / morijo ljudi.

Pozneje smo po korakih prihajali do spoznanja, da je bil nadškof Šuštar skupaj z veliko večino slovenske demokratične javnosti zaveden. Maše pred tridesetimi leti ni daroval na kraju, kjer so domobranci našli svojo smrt. Kajti Pod Krenom ležijo v isti ihtavi krvavi rihti pomorjeni pripadniki drugih narodov. 

Slovenski domobranci pa so v »skalni goltanec« padali tukaj, pod Macesnovo gorico. Kako so prišli do te ugotovitve. »Rožni venci, jagode rožnih vencev, svetinjice s slovenskimi napisi pri Macesnovi gorici, novci tudi albanski, srbski, madžarski, hrvaški in reichspfennigi in lire pa v Breznu pod Krenom.« Tako je povedal geograf, ki je vodil odstranjevanje več kot 800 kubičnih metrov naminiranega skalovja. »Slovenci so tukaj,« je dejal dr. Mitja Ferenc. 

Danes torej prvič sveto mašo darujemo na kraju, kjer so v smrt množično omahovali Slovenci, slovenski domobranci. Pa ne samo ti. Tudi drugi. V uniformah in brez njih. Temno zelenje se je tiste pomladi napilo njihove krvi. Korenine rastejo iz src in prepletajo kosti.

Zakaj? Zakaj toliko morjenja? Zakaj toliko krvi? Zaradi ideje? – Morda kdo? Zaradi oblasti? – Marsikdo? Zaradi ubijanja, iz sle po krvi? – Žal, tudi teh je preveč? Ta zakaj konec koncev ne dobi pravega odgovora, kakor je pred tridesetimi leti rekel nadškof Šuštar: »Za nas ostaja vprašanje brez človeškega odgovora.« Hannah Arendt, ki se je ukvarjala z nacističnimi zločini, je ustvarila pojem banalnost zla. Pravi, da »večine zla na tem svetu ne povzročijo ljudje, ki bi izbrali zlo, pač pa mali ljudje, ki so se odtrgali od svoje človeške narave … navadni ljudje, ki so sprejeli premiso svoje države (lahko bi rekli tudi svoje ideologije), in sodelovali s predpostavko, da so njihova dejanja nekaj normalnega.« (Aleš Čerin, Časnik). Mar se tukaj ni dogajalo nekaj podobnega? Seveda to zločinu nikakor ne zmanjšuje njegove v nebo vpijoče zločinskosti, pač pa naše vprašanje in bolečina pred skrivnostjo odgovora, ki ga ni, postaneta še večja, še bolj skelita in režeta.

Ta banalnost zla se pokaže v vsej svoji protislovnosti, če pomislimo, kakšni ljudje so tukaj padali v »skalni goltanec«. Čigave krvi se je tiste pomladi napilo temno zelenje. 

V sredo smo v Velikih Laščah pokopali duhovnika Antona Masnika. Marca leta 1945 so ga poklicali k domobrancem. Prehodil je pot iz Velikega Gabra v Vetrinj, potem pa iz Vetrinja preko Kranja v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano. Tam je čakal na smrt. Njegov brat France je umrl nekje v Kočevskem Rogu, morda prav tukaj, pod Macesnovo gorico. Sam je bil med tistimi, ki še niso imeli osemnajst let in so še ostali živi. Vsak dan so ustrelili po dva. Pretresljiva je njegova pripoved, kako je premišljeval o svoji smrti: »Ali bom videl kroglo, ki me bo zadela? Ali se bom takoj zvrnil po tleh? Ali me bodo zagrebli kar za zidom poslopja? Pozabil sem že, koliko časa se me je oklepal smrtni strah. Vem pa, da smo se ves groze polni čas z gorečo molitvijo pripravljali na smrt … Veliko smo molili. Rožni venec je bil naš stalni spremljevalec; zmolili smo vse tri dele po dvakrat na dan. Tako smo se pripravljali na smrt.« Zato nas ne preseneča, da so ravno rožni venci razpoznavno znamenje, kje so umirali slovenski domobranci. V tistem »groze polnem času«, kakor je dejal gospod Masnik, sta se na tem kraju prepletali kletev tistih, ki so morili, in molitev tistih, ki so umirali – sedaj mora spregovoriti tišina. Srčno upam, da nas bo ta tišina nagovorila k molitvi.

Ob vseh vprašanjih, ki se porajajo na tem kraju zla in vere, se postavlja tudi vprašanje, ki je za nas življenjskega pomena. Kako bomo z dogodki in iz dogodkov, ki so to zemljo prepojili pred petinsedemdesetimi leti, živeli mi? Kakšne odgovore bosta v nas prebudili kletev in molitev, ki sta v tistih mračnih majskih dneh odmevali med stoletnimi drevesi? Kletev na vso moč glasna, molitev pa govorjena bolj v srcu kot z ustnicami.

Kako zapeljivo je, da bi odgovore oblikovali iz svoje pameti. Ne. Odgovore na ta vprašanja nam morajo dati ljudje, ki so zlo doživeli in preživeli. Ljudje, ki so se sprijaznili s smrtjo, pa je nazadnje le niso bili deležni. Njihovi odgovori namreč niso leporečje, ampak postanejo življenje, ki zajema iz Božjega in ga živi v človeškem. 

Dovolite mi, da vam predstavim zgodbo Ernesta Simonija, albanskega duhovnika, sedaj kardinala. V času režima Enverja Hoxhe in njegovega naslednika Ramiza Alie je bil v zaporu osemindvajset let: najprej na gradbiščih, potem v rudnikih in nazadnje v kanalizaciji mesta Skadar. Ves čas je, glede na okoliščine, z izrednim pogumom in mogočno vero ostajal duhovnik, čeprav je mogel duhovništvo zares zaživeti šele ob padcu režima. 

O njegovi mučeniški poti je Mimmo Muolo napisal knjigo Mučeniški duhovnik v komunistični Albaniji. V knjigi duhovnik pripoveduje o mučeniški smrti svojega naslednika v župniji, ki jo je upravljal in pravi: »Umrl je z vzklikom: ‘Naj živi Jezus, naj živi Devica Marija!’ Zadnje stavke je izgovoril s čustvenim nabojem, ki ga je nemogoče spregledati. Zdaj se zdi, da lovi sapo. Pustim, da med naju sede trenutek tišine, ki podčrtuje zaključne spomine njegove dolge pripovedi. Potem ga nenadoma vprašam: »Kaj pa danes čutite do tistih, ki so vam prizadejali toliko trpljenja?« Duhovnik se je po tem kratkem premoru, kot kaže, že opomogel. V njegove oči se je vrnila njihova naravna živost. Zazre se vame in takoj odgovori: »Vsak dan pri maši molim za svoje mučitelje in ves albanski narod. Nadnje kličem Božje usmiljenje. Prav oni ga gotovo najbolj potrebujejo. Kar se mene tiče, ne čutim zamere in sem jim iz srca odpustil. Tako upam, da bo nekega dne Gospod tudi meni odpustil moje grehe« (Mimmo Muolo, Ernest Simoni, 112).

S podobno mislijo je tudi nadškof Šuštar zaključil nagovor pred tridesetimi leti: »Kaj nam govorijo mrtvi, ki jim danes izkazujemo spoštovanje in molimo zanje? Prvo, kar nam pravijo, je: Odpuščamo vsem, ker smo sami pri Bogu našli odpuščanje. Odgovorimo jim: Tudi mi odpuščamo vsem in vsakomur, da bi tudi sami našli odpuščanje pri Bogu. Drugo, kar nam govorijo mrtvi, je: Rotimo vas, storite vse, kar je v vaši moči, da se nikdar več ne ponovi kaj takega, kot se je dogajalo v Kočevskem Rogu. In tretje: Izpolnite vrzeli, ki so nastale z našo prezgodnjo smrtjo, gradite boljšo prihodnost slovenskega naroda na trdnih temeljih resnice, svobode, pravičnosti, spoštovanja, prijateljstva in ljubezni.«

Dragi bratje in sestre. To je vse, kar potrebujemo. To so pogoji, da bo pšenično zrno, ki je tukaj padlo v zemljo, obrodilo svoje sadove. Naj Oče, ki je usmiljeni in milostljivi Bog, tudi po žrtvah naših mučencev poveliča svoje ime. Amen.