SPOMINSKA PROSLAVA V SLOVENSKI VASI

V nedeljo, 9. junija, smo se v nadpovprečnem številu najprej zbrali v vaški cerkvi Marije Kraljice za sv. mašo, ki jo je za vse žrtve vojne in  komunistične revolucije daroval naš krajevni dušebrižnik g. Toni Burja CM. Ta dan je bila tudi Binkoštna nedelja, praznik sv. Duha, katerega darovi so naše junake vodili in opogumljali na njihovi mučeniški poti v smrt.

Po maši smo ob spominski plošči zbrano molili za večni pokoj njihovih duš in jih počastili s slovenskim šopkom rož, ki ga je pristavil bivši domobranec Zdenko Rot. 

V dvorani Hladnikovega doma je sledila akademija z naslovom “Jaz sem vstajenje”, ki v skoraj obrednem slogu razmišlja o tragičnih dogodkih in o ljudeh, ki so bili vanje usodno vpleteni.

V prvem delu se sprašuje o smislu in pomenu trpljenja, ob katerem pa v upanju prosi: Gospod usmili se! Kristus usmili se! Gospod usmili se! Med drugim pravi:

Zakaj križ?

Zakaj streli in trupla

Padajo sem in tja?

Kam je sedaj odšla

Božja Previdnost,

Luč brezčasna, kam je odšla?

Drugi del predstavlja tragičnost nerazumljivega bratomora:

Brat brata mori.

Iz lobanje enega

priteče curek krvi.    

V očeh drugega,

praznina, laž

samemu sebi.

Kdor z njim ne drži,

“zasluži smrt” pravi.

Postal je gluh pred glasom vesti.

Tretji je prikazan v obliki blagrov. Predstavi nam nadnaravni pomen mučeništva:

Niti umreti ne smemo pošteno.

Tepejo dušo mi palice zla;

telo je v krvi potopljeno.

Blagor njim, ki so zaradi pravice preganjani, zakaj njih je nebeško kraljestvo. 

Zaključni četrti del pa začrtuje pot, ki naj nas vodi, da končno presežemo razdvojitve:

Naj budi nas vsak dan ista zapoved, isti zakon ljubezni do prijateljev in do sovražnikov.

Pomnimo, da nam bo oproščeno, v isti meri v kateri bomo mi odpuščali. Vendar, oprostiti ne pomeni pozabiti.

Kjer ni resnice

tam sprave ni.

Ne hodimo v temi, 

Božja luč nam sveti.

Z njo duševno objeti

-hrepeneče po poti-

gremo po stezi vsi

k Stvarniku naproti.

Dinamično zamišljena in brezhibno izvedena postavitev režiserja Danija Grbca je omogočila popolnoma nov dostop do že poznanega in pred dvajsetimi leti predstavljenega teksta Martina Sušnika, ki mu je potek časa samo potrdil trajno veljavnost. 

Danijeva zasluga je tudi odrska odličnost, ki so jo v parih letih dosegli nastopajoči – Karla Burja, Lourdes Kocjančič, Paula Kocjančič, Natasha Grbec, Valerija Urbanija, Martin Grbec, Aleš Koprivnikar, Tomaž Koprivnikar, Jeremias Žitnik, katerim se je pridružil sam Dani Grbec.

Pohvalno delo so tudi opravili odgovorni za scenski prostor, kostume, maskiranje, frizure in režiserjev asistent Boris Rot.

Zaključno skupno petje himne Moja Domovina je izzvenelo kot potrdilo našega vrednotenja visokih ciljev, ki so junake vodili v bojih in do njihove mučeniške smrti.

Franci Sušnik

.

.