Junij je za slovensko skupnost v Argentini mesec spomina.
Konec Druge svetovne vojne v prvih dneh maja 1945 Slovencem ni prinesel dolgo pričakovanega miru ampak prav nasprotno. Zaznamovale so ga je s tujo pomočjo pridobljena zmaga revolucije, odločitev številnih za begunstvo, izdajstvo zaveznikov in usmrtitev brez sodbe tisočev neoboroženih mož in žena.
V nedeljo, 14. junija 2026, se je v Slovenski hiši v Buenos Airesu odvila spominska proslava, ki jo vsako leto posvetimo spominu na žrtve vojne in povojnih pobojev. To je dogodek, v katerem molitev za pokoj njihovih duš postane tudi prošnja prav njim, da pri Bogu prosijo za nas, saj smo prepričani, da so že dolgo v Njegovem objemu.
Sveto mašo je daroval delegat č.g. Franci Cukjati, ob somaševanju č.g. Roberta Bresta in č.g. Janeza Cukjatija. Vsak trenutek te svete daritve je imel poseben pomen: berili sta brala Alenka Jenko in Jure Komar, nekdanja in sedanji predsednik Zedinjene Slovenije, psalm pa Regina Truden, hčerka prisotnega domobranca Slavka Trudna; darove so prinesli sinovi pokojnih domobrancev. Sveto mašo je s svojim petjem polepšal pevski zbor iz San Martina, ki ga vodi Ariana Žigart.
Po maši smo stopili pred spomenik žrtvam, ki že 61 let v tišini glasno priča na dvorišču Slovenske hiše. Pred njim se spoštljivo pokloni vsak obiskovalec, tako preprosti član skupnosti kot tudi najvišji državni mandatar.
Pred ta spomenik je predsednik Mladinske organizacije Ivan Urbančič položil venec rdečih nageljnov, ob njem sta stala Slavko Truden -eden zadnjih še živih domobrancev- in predsednik Zedinjene Slovenije Jure Komar. “Spomin, hvaležnost, slava” – je zapisano na spomeniku. To smo jim dolžni za njihova darovana življenja in to gojimo v naši skupnosti. Nič sovraštva, maščevalnosti, zagrenjenosti.
Zvok žalujoče trobente se je združil z molitvami za pokojne, nato smo vsi skupaj zapeli Mi legionarji.
V dvorani škofa Rožmana je nato potekala akademija.
Navzoče je nagovoril Tone Rode, nekdanji član te naše skupnosti, ki že skoraj 20 let živi v Sloveniji. Sledila je uprizoritev njegove pesnitve Maša za vstajenje Slovencev.
Maša je pesnitev, molitev, meditacija – tako jo je predstavil sam avtor. Poleg izvirnih verzov vsebuje tudi odlomke Brižinskih spomenikov, Prešernovega Krsta pri Savici, Knjige razodetja.
Maša je prošnja in slavljenje, je daritev in zahvala, občestvo in evharistija, kesanje in vstajenje.
Zamisel odrske predstave in režija je delo Jožeta Lenarčiča, s pomočjo Andrejke Vombergar. Meditacije so brali Štefi Bokalič, Daniela Selan in Maksi Žnidaršič, na odru je pa kot mašnik nastopil Jože Oblak, ob njem kot ministranta Nacho Mazieres in Ivan Petkovšek ter skupina vernikov.
Za tehnične zadeve so poskrbeli Aleks Kastelic, Aleks Šuc, Edi Cestnik, Matjaž Ribnikar, oblikovanje programa je prevzela Leila Erjavec.
Dolga desetletja se tu zbiramo v upanju, da bo spomin na žrtve še naprej živel. Zato nam veliko pomeni, da je med prisotnimi in nastopajočimi bilo tudi več mladih – to nam kaže, da bo spomin še naprej živel.
To upanje je letos dobilo tudi bolj konkretno obliko z novelo Zakona o prikritih grobiščih, s katero je bilo določen pieteten in trajen prenos ter pokop posmrtnih ostankov žrtev vojn in revolucije iz prikritih grobišč na ljubljansko pokopališče Žale. Predolgo so mrtvi čakali na to gesto osnovne človečnosti zato upamo, da se bo pokop čimpreje izvršil. Cenimo ta korak k spravi slovenskega naroda in se obenem zavedamo, da bo pot do razčiščenja resnice še strma.
Mariana Poznič
