Spoštovane gospe in gospodje, dragi prijatelji, dragi Slovenci v Argentini!

Daleč od Slovenije, vendar z bližino duha in skupnih vrednot, smo se zbrali, da se spomnimo pokojnih rojakov, naših sorodnikov, vseh tistih, ki so jih slovenski komunistični revolucionarji ob koncu druge svetovne vojne, med vojno in po njej izvensodno umorili, ki so bili izbrisani z javnega spomina in desetletja zamolčani ter jim je še danes vzeto dobro ime. K njim se vsako leto vrača naša misel, v trdni veri, da so mnogi, mučenci pri Bogu.

V tej dvorani smo danes zbrani potomci slovenskih povojnih političnih beguncev, teh, ki so bili prisiljeni v izseljenstvo, da bi sebi in svojim ohranili življenje, svobodo in vero. Naši predniki so se podali čez ocean brez materialnih sredstev, vendar z globoko vtisnjenimi vrednotami in izkušnjami v srcu. Izgubili so imetje, domove, grobove svojih dragih. In zavezali so se, da bodo iz svojih življenj, v času, ki jim je na voljo, naredili čim več za večnost. 

Judovski mislec Abraham Joshua Heschel je v svoji knjigi o soboti, Gospodovemu dnevu, zapisal nekaj, kar globoko zadeva tudi nas. Ko so Rimljani porušili tempelj v Jeruzalemu leta 70 po Kristusu, so Judje izgubili svoj sveti prostor, kraj, ki je bil njihovo duhovno središče. A vera ni izumrla, življenje je ohranilo smisel. Zakaj? Ker so imeli nekaj, česar nihče ne more porušiti. Po izgubi prostora, jim je ostal čas. Ostal jim je Gospodov dan. Razumeli so, da je čas pred prostorom in da je njihova posebna vloga posvečevanje časa. »Sobote so naše velike katedrale,« je zapisal Heschel. Tempelj v prostoru so podrli. Katedrale v času pa ni mogel podreti nihče.

Tako je tudi ta spominska proslava danes velika katedrala v času. Katedrala spomina. Ozaveščanja zakaj in čemu smo sploh na svetu, zakaj tiktaka ura, zakaj sploh bije naše srce tukaj in zdaj.

Naši predniki so tudi izgubili prostor — domovino, premoženje, svoje lastne domove, ob tem pa tudi mnoge domače, sorodnike, prijatelje. A niso zapravljali časa. Niso izgubili nedelje, ki so jo spoštovali. Niso izgubili vrednot, ne spomina, še bolj so se jih oklenili. Ohranili so to, kar so v samem bistvu. Ohranili so vse, kar jim je sveto in zgradili katedralo delovanja in posvečevanja v teh mnogih rodovitnih desetletjih življenja v Argentini— katedralo iz vere, vrednot, zvestobe in spomina, ki se prenaša iz roda v rod.

Zakaj je to pomembno danes? Gospodov dan, kot ozaveščanje naloge posvečevanja časa, nujno potrebujemo, če hočemo preživeti našo civilizacijo. Heschel pravi: »Pogumno, nenehno in tiho se mora človek bojevati za notranjo svobodo, da bi ostal neodvisen od suženjstva materialnega sveta. S svojimi telesi pripadamo prostoru; naš duh, naše duše pa letijo proti večnosti, hrepenijo po svetem. Sobota je torej vzpon na vrh. Daje nam priložnost, da posvečujemo čas, da dobro povzdignemo na raven svetega, da se vzdržimo posvetnosti in tako zremo v sveto.«

To je naša dragocena izkušnja. To je naša zgodba, naša zgodovina, ki se je redno spominjamo. In iz teh dragocenih naukov in spominov lahko smiselno živimo tudi danes in v prihodnosti.

Kajti spomin nam daje smer. V teh zmedenih časih nam vedno preti skušnjava, da bi prelomili s preteklostjo in živeli iz dneva v dan. A le spomin nas ukoreninja, nam daje smisel. Filozof dr. Milan Komar, naš izseljenski prerok, je dejal, da sedanjost vsebuje in ohranja preteklost ter pripravlja prihodnost — in da polno živeti pomeni živeti čas v vsej njegovi trirazsežnosti.

Zvestoba spominu pa nas nujno sooča tudi z neizogibnostjo resnice. Moj dragi pokojni tast, dr. Marko Kremžar, je to jasno videl. Neutrudno je pisal o tem, da resnica, če ni izrečena, ne izgine s časom le iz javnega življenja, marveč tudi iz človekovega srca. Dejstva sama so premalo, je rekel — resnica mora biti izgovorjena, glasno in jasno, da prežene laž. To je dolžnost, ki je ni možno izbrisati, naj smo še tako daleč od grobišč v Kočevskem rogu in Hudi jami. In zato moramo resnico redno izrekati tudi v obliki javnih nastopov in manifestacij.

Marko Kremžar pa nas je spominjal še na eno ključno nalogo, nalogo zadoščevanja. Zapisal je tole, in naj nam ostane v srcu: »Odpuščanje, ki je izraz ljubezni, nas vabi, naj vzamemo nase, na pot do sprave v našem narodu, tudi križ zadoščevanja. Mi smo prizadete krivice davno odpustili, a odpuščanje samo ostane za kristjana nepopolno, če ga ne spremlja želja, da bi se tudi tisti, ki so krivico povzročili, spravili z Bogom. Tega ni mogoče izsiliti. Lahko pa izprosimo. Ker tisti, ki bi se moral pokesati, ne moli, smo dolžni moliti mi namesto njega.« To je tiho a neodložljivo poslanstvo, ki so ga naši predniki s seboj prinesli čez ocean pred desetletji — in je naše še danes.

Na koncu pa bi rad še posebej poudaril, da mučenci, ki so v brezna padali z rožnimi venci v rokah, niso le žrtve, do katerih imamo vsekakor moralno dolžnost spominjanja, zahtevanja dostojnega pokopa in poprave krivic, temveč so predvsem naši živi, mogočni priprošnjiki. V Maši za vstajenje Slovencev jih imenujem »duhovno razkošje prihodnjih rodov«. Oni so resnična duhovna velesila slovenskega naroda. Če verjamemo v občestvo svetnikov, potem smo lahko tudi prepričani, da so naši mučenci priprošnjiki pri Bogu, čudovita duhovna moč, ki učinkuje danes in lahko sooblikuje zgodovino, naše osebne in skupnostne zgodbe in usode.  Naravno je, da jih najprej mi resnično vzamemo za svoje.  Priporočajmo se jim, naj oni prosijo Boga za nas, našo skupnost, naš narod, za  Cerkev, za slovensko in argentinsko družbo, za slovensko in argentinsko državo.

Naj zaključim z verzi iz Maše za vstajenje Slovencev, ki je nastala kot odmev, kot dialoški odziv, 77 let kasneje, na pesnitev Velika črna maša za pobite Slovence, dr. Tineta Debeljaka. V njej sem tako napisal:

Zato Slovenec
vstani in hodi

z vsemi s katerimi
si skupaj na poti

z oporo tistih
ki so že srečno na cilju

zaradi onih ki še
prihajajo v zgodovino

vstani z duhovno
močjo mučencev

ki prosijo za Cerkev
in domovino

ki so neizčrpna sila
na strani teh ki gradijo
   

Dragi prijatelji, dragi sopotniki v času: ohranjamo to, kar nam nihče ne more vzeti. V Božjo čast in slavo, v vreden spomin na naše mučence, posvečujmo čas, radodarno ga delimo z drugimi, tako da bomo na tem svetu naredili čim več dobrega. Spodbujajmo k temu tudi svoje otroke in vnuke, kajti spoštovanje naših mučencev je v bistvu tudi zvestoba do nas samih.

In postavimo Boga na prvo mesto — kajti le tako bo vse na pravem mestu.