Na predvečer ukinjenega – a ne pozabljenega – Dneva spomina na žrtve komunizma, se nas je lepo število zbralo na Trgu republike v Ljubljani na spominski prireditvi. 

Po vsej Sloveniji so ta večer ob 20.58 za dve minuti peli zvonovi po vseh cerkvah in tako povabili slovenski narod, da se poveže v skupni molitvi za spravo ter za mir in pokoj vseh žrtev komunizma. 

Z zvonenjem in petjem slovenske himne se je začela tudi spominska proslava. Zbrane je najprej nagovorila dr. Helena Jaklitsch ter poudarila, da sta “Spomin in ljubezen močnejša od vsakega sovraštva. To so nas s svojim tihim zgledom naučile premnoge matere, žene, hčere in sinovi, ki so kljub zapovedanem molku žalovali in se spominjali svojih fantov in mož – žrtev revolucije, upajoč, da bodo nekoč pomorjeni končno našli počitek v posvečeni zemlji. Upajoč, da bo prišel čas, ko jim bo vrnjeno dobro ime in dostojanstvo, ki gre človeku.« Izrazila je tudi upanje, da bo slovenska družba končno uspela dostojno pokopati pomorjene ter omenila pred kratkim predloženi zakon o pokopu in spominu na žrtve prikritih  grobišč. “Sprejetje tega zakona tako ni politično dejanje, to je dejanje človečnosti, dejanje pietete. Ker smo ljudje,«”, je dejala dr. Jaklitsch. 

Sledil je preplet pesmi, poezij, molitev in ganljivih pričevanj. Prvi pričevalec je bil duhovnik Rok Pogačnik, ki se je spomnil dveh pradedkov: eden je žrtev komunističnega nasilja, drugi je bil med vojno pri partizanih. Oba pa ta molila k istemu nebeškemu Očetu. V tem duhu sprave je z vsemi navzočimi zmolil Oče naš. 

Naslednje pričevanje je bil pretresljiv posnetek duhovnika Jožka Kraglja o srečanju z materjo, ko je on bil v zaporu.

Govor Marcela Brule

Osrednji govor spominske proslave je imel Marcelo Brula. Govor objavimo v celoti:

 “Nocoj stojimo tukaj v tišini, ki ni prazna. To je tišina ki govori. Tišina zemlje, ki skriva zgodbe. Tišina srca, ki nosi spomin. To ni le spomin na zgodovino. To je spomin na ljudi. Na očete, matere, sinove in brate.

Na tiste, ki niso imeli dostojnega pokopa. Na tiste, ki niso imeli zadnje besede. Na tiste, ki niso imeli pravice, da bi bili žalovani.

Sam stojim tukaj kot sin. Sin očeta, ki je bil domobranec, po krivici preganjan. Sin matere, ki se je po krivici morala reševati z begom. A hkrati tudi kot sin staršev, ki so nas učili nekaj zelo preprostega in zelo zahtevnega: da ne živimo v sovraštvu, ampak v ljubezni.

Niso nas učili, da iščemo krivce. Učili so nas, da ostanemo ljudje. In prav to nosim s seboj nocoj. Morda nisem vsega tega živel tukaj. Velik del življenja sem preživel v daljni Argentini, ki je odprto sprejela vse: mlade, stare, zdrave in bolehne. Tam so si ustvarili nov dom, nastajale so nove slovenske družine daleč od svoje matične domovine.

Resnica, ki je bila in je včasih tukaj še neizgovorjena, gre z nami. V spominu. V jeziku. V tišini.

Slovenski narod ni izgubil samo ljudi. Izgubil je domove, družine in generacije, ki so morale zaradi nasilja in strahu do življenja oditi. A tisti, ki so odšli, niso nehali biti Slovenci. Gradili so skupnost na temeljih vere, šolstva in kulture. Ustanovili so šole, da bi otroci znali jezik svojih staršev. Peli so v zborih, da bi ohranili dušo svojega naroda. Plesali so slovensko folkloro in šivali slovenske narodne noše, da ne bi izgubili identitete. Tiskali so knjige, da slovenska beseda ne bi utihnila. Skratka, ostali so Slovenci zvesti Bogu in domovini.

In mi, ki smo bili rojeni daleč stran, smo rasli z zgodbo o Sloveniji. Z ljubeznijo do domovine, ki je nismo nikoli videli. Z občutkom pripadnosti, ki ni bil samoumeven, ampak podarjen.

Zato nocoj ne stojimo tukaj zato, da bi sodili. Stojimo tukaj zato ker si upamo pogledati resnici v obraz.

Ker ne molčimo ob umorih in krivicah. Ker ne pozabimo na ljudi, ki so bili ubiti brez sodbe, brez pravice, brez dostojanstva, brez pokopa.

Zavedamo se, da brez resnice ni miru. Sprava ni beseda. Sprava je pot.

Kot kristjan v tem vidim nekaj še globljega. Pasijon. Ne samo kot zgodbo, ki jo uprizarjamo, ampak kot prispodobo naroda. Slovenski narod je šel skozi svoj pasijon. Skozi trpljenje. Skozi razdeljenost. Skozi rane, ki še danes niso zaceljene. A v vsakem pasijonu obstaja nevarnost, da ostanemo samo pri križu. Da se navadimo na razdeljenost in molk. Toda pasijon se ne konča na križu. Če ni vstajenja, pasijon nima smisla. In vstajenje ni samoumevno. Ne pride samo od sebe.

Brez resnice, priznanja krivic in ljubezni ni vstajenja.

Narod, ki ne prizna svoje bolečine, ostane pribit na križ svoje preteklosti. Narod, ki ne zmore resnice, pa ostane ujet v razdeljenosti.

Zato nocoj ne govorimo samo o tem, kaj je bilo. Ko smo tukaj zbrani, govorimo tudi o tem, kaj želimo postati. Želim si, da bi si znali gledati v oči, si želeli dobro in se spoštovali. Da bi to, kar so nas učili naši predniki – ljubezen, ne sovraštvo – postalo tudi pot prihodnjih generacij. Če tega ne bomo zmogli, bo razkol ostal.

Dragi vsi,

lahko ukinejo dan. Ne morejo pa ukiniti spomina. Ne morejo ukiniti bolečine.

Me veseli, da se tudi na ravni države odpirajo poti, ki želijo žrtvam prikritih grobišč vrniti ime, dostojanstvo in mesto v našem skupnem spominu.

Ne zaradi politike. Ampak zato, ker smo ljudje.

Narod ne umira samo takrat, ko izgubi ljudi. Narod počasi umira tudi takrat, ko izgubi občutek za resnico. Ko ga trpljenje drugega ne gane več. Ko molk postane udobnejši od poguma.

Zato spomin ni obračanje nazaj. Spomin je odgovornost in ni pomemben samo zaradi mrtvih, ampak tudi zaradi živih.

Da ostanemo ljudje. Da ne pozabimo, kaj se zgodi, ko človek človeku preneha biti brat.

Če bomo zmogli ohraniti resnico in spoštovanje do vsakega življenja, potem ta spomin ne bo samo rana, ampak tudi temelj.

Temelj, na katerem lahko narod znova najde moč.

Dovolite mi, da zaključim z besedami dr. Tineta Debeljaka, zapisane v Cerkvi Marije Pomagaj v Buenos Airesu. Besede, ki sem vsakič prebiral in so se mi globoko vtisnile v srce:

Glejte jih, duše slovenskih žrtev vojne, revolucije.
Prisilnih vrnitev, izgnanstva!
Spominjaj se nas! Vpijo iz onstranstva.
Za mrtve ne bodi mrtev!
Moli za pokojne.”

Tudi letos so nekateri varuhi spomina stopili pred zbrano občestvo in se spomnili svojih prednikov, žrtve komunizma ter zanje prižgali svečko. In tudi letos so kot simbol sprave položili prižgano svečko in šopek na grobnico herojev – spomeniku, ki slavi povzročitelje nasilja. “Svečko bom nesel zato, ker smo dediči krščanske civilizacije, ki nam naroča ljubite svoje sovražnike; nesel sem jo zato, ker so tam pokopani naši bratje Slovenci; in zato, ker so ljudje in ker smo ljudje”, je povedal Jože Kurinčič.

Spominsko proslavo so glasbeno oblikovali Neli in Karmen Zidar Kos ter Moški pevski zbor TD Briše. Proslavo je zaključila dr. Helena Jaklitsch s tem pozivom: “Ker smo ljudje, kličemo k dostojnemu pokopu vseh žrtev povojnih pobojev ter njihovi vrnitvi v narodni spomin. Njihov pokop ne pomeni ‘kopanja jarkov za razdvajanje ljudstva’, temveč našo civilizacijsko obvezo, ki bi jo morali že zdavnaj izpolniti. Upamo, da je končno dozorel čas, da našo moralno dolžnost, neodtujljivo povezano s človekovim dostojanstvom, skupaj, kot narod in kot država, naredimo.”

Jože Jan

FOTO: Družina – Bogomir Štefanič