Mesec junij je za slovensko skupnost v Argentini mesec spomina na naše žrtve druge svetovne vojne in komunistične revolucije. Je tudi mesec pričevanja. Zato smo na pogovor povabili Slavka Trudna, enega redkih še živečih domobrancev. Z veseljem je pristal na pogovor.

→ Najprej vas prosimo, da se na kratko predstavite. Kje ste preživeli otroštvo? Česa se najbolj spominjate od otroških in mladoletnih let? 

Sem Slavko Truden. Rodil sem se 18. junija 1929 v Starem trgu pri Ložu, v srcu Notranjske. Moje otroštvo je bilo trdo in povezano z zemljo. Starši so bili strogi; vedno so želeli le najboljše za nas in so nas s to disciplino želeli pripraviti na življenje. Naučili so nas spoštovanja do kruha in družine. Imel sem tri brate – starejša Ivana in Toneta ter mlajšega Emila –, ki so žal vsi že pokojni.

Ko pomislim na otroštvo, se spomnim neprestanega dela. Imeli smo dvanajst krav, kar je bila velika skrb. Iz mleka smo delali maslo, ki smo ga vozili prodajat v Ljubljano. Medtem ko so imeli drugi otroci čas za igro, smo mi pomagali na polju in pri živini. Prosti čas je bil takrat redkost.

Osnovno šolo sem obiskoval v domačem Starem trgu, za srednjo šolo pa so me poslali v Ljubljano. Tam sem živel pri mamini sestri. Ko danes gledam staro fotografijo naše hiše in družinsko sliko, se mi zdi, kot bi bilo včeraj. Čeprav je bilo življenje trdo, smo bili zelo povezani.

→ Izbruh druge svetovne vojne je prinesel zelo težka leta vsem Slovencem. Kako se spominjate začetka vojne in okupacije v svojem kraju? 

Kot skoraj otrok nisem natančno razumel politike, niti je nisem spremljal, nisem vedel kaj se pripravlja. Živeli smo svoj vsakdan, dokler se ni vse spremenilo. Najbolj živ spomin na začetek vojne je zvok na nebu nad Ljubljano. Nenadoma so začela preletavati letala in dobili smo strog ukaz, da moramo v zaklonišča. Ko sem gledal tista letala in čutil strah odraslih, sem vedel, da je brezskrbnosti konec.

V naših krajih je bilo med sosedi veliko takih, ki so šli k partizanom. Skupnost se je začela deliti, med ljudi sta se naselila strah in negotovost. Nastopili so hudi časi za vse nas.

→ Koliko ste bili stari, ko ste se pridružili domobrancem? Katere razmere so vplivale na vas, da ste se pridružili domobrancem? Zakaj ste se pridružili domobrancem in ne partizanom? 

Star sem bil komaj šestnajst let, še skoraj otrok. Moja odločitev ni bila politična, izšla je iz strahu za družino. V Ljubljano je namreč prišla strašna novica, da so partizani odvedli mojo mamo. Začutil sem, da moram nekaj storiti in braniti svoj dom. Zato sem šel k domobrancem.

Iz Ljubljane so me napotili v 17. četo, ki ji je poveljeval kapetan Ludve Hren. Moje misli pa so bile ves čas doma. Po določenem času so mi dovolili iti na obisk v Stari trg. Domov sem prišel v uniformi in domači me sprva sploh niso prepoznali. Na moje veliko veselje pa me je čakalo presenečenje: mamo so že izpustili. Za to je posredoval moj starejši brat Tone, ki je bil prav tako domobranec in je imel višji čin. Pomirjen sem se nato vrnil na dolžnost v Ljubljano.

→ Kakšno je bilo življenje med domobranci? Česa vas je bilo najbolj strah? Se spomnite kakšnega dogodka, ki vas je posebno zaznamoval? 

Če sem iskren, nismo imeli časa za strah. Bil sem mlad in se sploh nisem polno zavedal nevarnosti. Mladost ne meri tveganja tako kot odrasli; preprosto živiš in opravljaš dolžnost.

En dogodek pa me je močno zaznamoval. Med enim spopadom sem bil ranjen v prsi, tik ob srcu. Krogla je namreč zadela pločevinasto škatlico za tobak, ki sem jo imel v žepu. Škatlica je kroglo preusmerila in ji vzela moč, tako da rana ni bila huda. Takrat sem si v šali mislil: »No, pa me je rešilo to, da kadim!« Brez tiste škatlice bi bil danes zagotovo mrtev.

→ Kako ste doživeli konec vojne? Ste bili med domobranci, ki so se umaknili na Koroško? Ste bili vrnjeni? Kako ste rešili življenje? 

Konec vojne je prinesel grozote. Umaknil sem se na Koroško v Vetrinj, a konec maja so nas Angleži izročili partizanom. V živinskih vagonih, kjer nas je bilo po 60 stlačenih v temi in slabem zraku, so nas odpeljali nazaj. V Celju smo morali korakati skozi mesto in pod stražo vpiti: “Mi smo belčki!”. Bili smo tepeni. Od tam so nas odvedli v taborišče Teharje.

V Teharjah so bili dnevi strašni, polni lakote, žeje in mučenja. Pobrali so nam vse. Sam sem imel veliko srečo, da sem rožni venec skril v žep in ga niso našli. Razdelili so nas v tri skupine: v skupini ‘A’ smo bili mladoletni, v ‘B’ tisti, ki so bili pri domobrancih manj kot štiri mesece, v ‘C’ pa vsi ostali. Tiste iz skupine ‘C’ so ponoči zvezane odpeljali, Bog ve, kam …

Neke noči smo slišali streljanje. Zjutraj smo izvedeli, da je pobegnilo 11 domobrancev, med njimi 6 oficirjev. Zatem so se začela najhujša mučenja. Primorali so nas pretepati drug drugega. Oficirje in podoficirje so močno pretepli, nekateri so umrli kar tam, druge so odpeljali v Kočevski rog.

7. avgusta 1945 je prišel komandant in oznanil amnestijo za nas mladoletne. Nam v skupini ‘A’ so rekli, da gremo domov. A čakali smo tako dolgo, da so nekateri vmes umrli od lakote. Naročil je, naj se umijemo in očistimo čevlje. Dali so nam pol štruce kruha. Bili smo srečni, a mnogi smo ta kruh raje dali tistim, ki so ostali zaprti. V roke so nam stisnili odpustnico in nas spustili.

Na poti proti postaji smo hlastno jedli ostanke jabolk in buč, ki smo jih pobrali s tal. Na postaji smo dolgo čakali. Vlak je odpeljal šele ob 17.30 in vozil celo noč. V Ljubljano smo prispeli ob 3.30 zjutraj. Počakati smo morali do četrte ure, da se je končala policijska ura. Bili smo v tako slabem stanju, da nas domači sploh niso prepoznali. Jaz sem šel k sorodnikom v Šiško, kjer sem imel svoja oblačila.

Nato sem šel z vlakom do Rakeka in iskal prevoz za Stari trg. Srečal sem sošolca, ki mi je rekel: “Nikakor ne hodi domov, ker te bodo ubili.” Zato sem se vrnil na vlak za Ljubljano. Tam me je ustavila policija. Pokazal sem odpustnico, a so mi rekli, da ta velja le za pot domov. Hitro sem se zlagal, da grem v Ljubljano zato, ker se bom učil za mehanika. Verjeli so mi in me izpustili. Pri teti v Šiški sem ostal 14 dni, dokler ni tja prišel tudi moj brat Ivan.

→ Kako danes gledate na tisti čas? 

Ko danes gledam nazaj, se zavedam, kako težka so bila tista leta. Takrat pa sem bil še tako mlad, da sploh nisem mogel dojeti vseh nevarnosti. Za nas, ki smo bili še otroci brez lastnih družin in velikih obveznosti, je vse to včasih delovalo kot nekakšna nevarna avantura. Zdelo se nam je, da smo celo bolj svobodni kot doma, kjer bi me čakalo strogo in trdo kmečko delo. Mladost ima to moč, da tudi sredi vojne najde prostor za upanje in ne misli samo na najhujše.

→ Kaj ste čutili, ko ste se zavedli, da bo treba zapustiti domovino? 

Odločitev je bila težka. Z bratom Ivanom sva vedela, da doma nisva varna. 30. avgusta 1945 sva se z vlakom odpeljala v Gorenjsko, kjer so naju za eno noč sprejeli dobri ljudje.

Naslednje jutro, ko je bila še tema, sva si nadela velike nahrbtnike in peš krenila čez visoke Julijske Alpe. Oba sva bila še zelo oslabela od prestanega gladu in noge so se nama tresle od utrujenosti. Prišla sva v neko vas in hotela v gostilni kaj pojesti, a ni bilo ničesar. Tudi v naslednji vasi ni bilo hrane. Nato naju je ustavila angleška patrulja in zahtevala dovoljenja. Ivan je znal angleško; naredil se je, da bo dovoljenje potegnil iz nahrbtnika – kjer seveda ni bilo nobenega papirja – in s svojim prepričljivim govorom dosegel, da so naju spustili naprej.

Prišla sva v kraj Warmbad. Neki trgovec nama je prijazno pazil na stvari, da sva se šla umit h kopališču, ki je bilo pet minut stran. Nato nama je povedal, kdaj pelje vlak za Beljak. Na postaji naju je neki gospod vprašal, kam greva. Ko sva rekla, da v Celovec, nama je svetoval, naj tja nikakor ne hodiva. Pomagal nama je najti prenočišče. Naslednji dan smo se skupaj odpeljali v begunsko taborišče Spittal, kjer sva našla veliko znancev.

→ Kakšno je bilo vaše življenje v begunskih taboriščih? 

Iz Avstrije sva kasneje šla v Italijo. Ivan je šel v Bologno, jaz pa sem prišel v taborišče Senigallia in nato v Barletto. Ker sem bil zelo mlad, povsem sam, so mi starejši včasih želeli ukazovati. A ker mi nihče ni dajal kruha in sem se moral preživljati sam, se preprosto nisem pustil komandirati. Imel sem močan značaj in hitro sem se naučil postaviti zase.

Hrane je bilo malo. Za zajtrk smo dobili kavo in kos kruha za ves dan. Za kosilo pogosto dehidriran krompir in juho, za večerjo pa včasih mesno konzervirano hrano (corned beef).

Kljub temu smo Slovenci hitro dokazali, da se znamo organizirati. Iz nič smo ustvarili šole, skavte in celo gledališče. Ta dobra organizacija nas je reševala. Sam sem najraje igral nogomet, v Barletti pa sem naredil celo vozniški izpit, da sem se lahko ponosno vozil po taborišču.

Tisto najlepše pa se je zgodilo v Senigallii, kjer sem spoznal Tonko Langus. Stara je bila 15 let, jaz pa 16. Kasneje, že v Argentini sva se poročila.

→ Odločili ste se za izseljenstvo v Argentino. Kakšni so bili prvi časi v Argentini? 

Na začetku leta 1948 sem v Neaplju dobil dokumente Rdečega križa in stopil na ladjo Santa Cruz za Južno Ameriko. Takrat sem res začutil, da grem v neznano in da za seboj puščam dom in mladost.

V Buenos Aires sem prišel brez vsega, mislil sem le na to, kako preživeti in najti delo. Kot mnogi drugi Slovenci sem začel delati kot zidarski pomočnik v kraju Ciudad Evita blizu Ezeize. Delo je bilo zelo težko. Špansko nisem znal, mi je pa zelo pomagalo, da sem se v taboriščih v Italiji naučil italijansko, zato sem se na gradbiščih lažje sporazumeval in se ubranil.

S trudom in poštenim delom sem si ustvaril življenje. S Tonko, ki je prišla na drugi ladji (General Stewart), sva se znova našla in se 22. avgusta 1953 poročila.

→ Ker ste živeli skozi vse življenje slovenske skupnosti v Argentini od njenih začetkov, kaj vam pomeni, da je po štirih generacijah še vedno živa? 

Ko vidim otroke, vnuke in pravnuke, kako delujejo v Slovenskih domovih in hodijo v slovensko šolo, sem zelo ponosen. Ena od vnukinj se je z argentinskim možem celo preselila v Slovenijo in tam rodila mojo četrto pravnukinjo. Zdi se mi, da se je krog čudežno sklenil.

Ko smo prišli v Argentino, smo bili brez denarja. A s trmo in odrekanjem smo zbirali sredstva in zgradili slovenske domove, še preden smo gradili lastne hiše. Ohranjali smo maše v slovenščini, zbore in kulturo. To je bilo skoraj nadčloveško delo in upam, da bodo sadovi tega truda živeli še mnoga desetletja.

→ Ste se kdaj vrnili v Slovenijo na obisk? Kako so vas sprejeli? 

Očeta po odhodu v begunstvo žal nisem nikoli več videl. Je pa na srečo moja mama dvakrat prišla na obisk v Argentino, preden sem jaz lahko šel v Slovenijo. To so bili presrečni trenutki, ko je spoznala naše žene in vnukinje.

Sam sem v Slovenijo prvič potoval šele leta 1990 preko službe. Kot direktor tekstilnega podjetja sem šel poslovno v Nemčijo, od tam pa z ženo Tonko v Slovenijo. Obisk je bil izjemno ganljiv. Mama je bila takrat stara skoraj 96 let. Domači so naju sprejeli z odprtimi rokami in veliko ljubeznijo. Mama je umrla kmalu zatem, februarja 1991. Zdi se mi, da me je v svojem dolgem življenju preprosto čakala, da me še zadnjič objame.

Prej si nisem upal domov, ker so mi sorodniki svetovali, naj ne hodim. Komunistični režim je namreč ob prihodu klical izseljence na zaslišanja, kar je vnašalo strah. Šele z osamosvojitvijo Slovenije sem začutil, da je vrnitev zame zares varna.

→ Kaj bi želeli, da prihodnje generacije razumejo o vojnem in povojnem obdobju? 

Želim, da mladi vedo, da to, kar so prestali njihovi dedje, ni bil film ali pravljica, ampak kruta resničnost. Vsi smo doživeli osebne izgube. Pogosto povemo še premalo, ker ne želimo obremenjevati s tistimi najbolj surovimi podrobnostmi vojne.

Bog nam je dal blagoslov odpuščanja in moč, da nismo ostali ujeti v preteklosti. Morali smo sprejeti usodo in začeti znova v neznani deželi. Takrat ni bilo telefonov ali interneta; z domačimi smo se slišali zelo redko in z veliko težavo.

Mladim pa polagam na srce: ohranjajte našo dediščino. Vi ste izjemna generacija, ki združuje slovensko kri in argentinsko dvokulturnost. Bodite ponosni na svoje korenine in bodite vedno globoko hvaležni Argentini, ki je spoštovala naš izvor in nam dovolila, da smo v svobodi ohranili našo vero, kulturo, običaje in jezik.

Hvala, gospod Truden, za ste z nami delili tako bogate spomine!

Pogovarjal se je Jože Jan