Vsako leto meseca junija pohitijo naše misli v domovino Slovenijo. Duh blodi po skritih globelih, v temnih gozdovih, zapuščenih rudnikih. Spominjamo se naših junakov -domobrancev, ki so padli za svobodo slovenskega naroda, ki so bili pobiti od bratomorne roke. Sedaj prepadeni strmimo v njihove posmrtne ostanke; še vedno niso bili deležni krščanskega pogreba.

V Buenos Airesu imamo Slovenci spominske proslave v Slovenski hiši in po Domovih. Zedinjena Slovenija se je letos poklonila našim žrtvam v nedeljo, 1. junija 2025 pod geslom: »Jaz sem srečen, da sem smel biti vsejano zrno.« (Zorko Simčič).

V slovenski cerkvi Marije Pomagaj je za vse žrtve vojne in revolucije daroval sveto mašo nadškof msgr. Andrej Stanovnik; somaševala sta delegat g. Franci Cukjati in g. Robert Brest. Posamezne dele sv. maše je napovedoval Štefan Godec. Berili sta brala Bine Magister ter inž. Jure Komar, psalme pa ga. Truden Regina. Prošnje je prebrala Marjana Lazar. Darove sta prinesla Janez Kržišnik in Ani Kržišnik. Oltar je okrasila Paula Petek. Vsi sodelujoči pri  sveti maši so potomci domobrancev. Pri maši je prekrasno prepeval Mešani pevski zbor San Justo; vodi ga Diego Pérez, ki je petje tudi spremljal na harmoniju.

Gospod nadškof msgr. Andrej Stanovnik je ob prazniku Gospodovega vnebohoda podal tele misli: »Zakaj gledate v nebesa? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas, bo prišel tako, kot ste ga videli oditi«. Jezus jih je učil o semenu, ki pade v zemljo in umre ter da življenje v izobilju. To nas spominja na naše žrtve, ki so dali svoja življenja za obrambo najsvetejših vrednot ljudstva: resnica, svoboda, pravičnost in ljubezen. Blaženi Lojze Grozde izraža svoje zaupanje v Boga: »O srce, mirno bodi! Kajti Bog živi večno.« Ob drugi priložnosti je zapisal: »Če pa zvezd ne bo, luč prižgem si sam. Moram jo in znam z Božjo pomočjo«.

»Sveto Jubilejno Leto nam odpira vrata upanja. To so vrata Božjega odpuščanja in odrešenja, moči, sprave in ljubezni. Ne pustimo se premagati zlu, ampak premagajmo zlo z dobrim«. »Naj nam bo na tej poti ob strani naša ljuba Mati Marija Pomagaj!«

Iz cerkve smo se pomaknili na dvorišče pred spomenik padlim. Venec rdečih nageljnov povezan s slovenskim trakom sta položila predsednik Zedinjene Slovenije inž. Jure Komar in predsednik Mladinskih organizacij Niko Oblak. Za častno stražo pri polaganju sta bila še preživeta domobranca Slavko Truden in Dušan Pipp. Molitve za rajne sta opravila škof msgr. Andrej Stanovnik in delegat g. Franci Cukjati. Potem so blagoslovili spominsko ploščo ob osemdesetletnici izseljenstva in nato še zemljo iz Kočevskega Roga. V sončno jesensko jutro se je zaslišal glas trobente, ki je pozivala k molku. Pretreslo nas je kot klic na zadnji marš, kot misel pred napadom, pred smrtjo? Nato smo vsi skupaj zapeli pesem, »Mi legionarji, mi domobranci, mi se borimo za svojo zemljo …«

V dvorani škofa Rožmana smo najprej poslušali spominski govor Toneta Mizerita, ki ga objavljamo posebej.

Sledila je akademija v izvedbi članov Slovenskega doma Carapachay. Prizor se dogaja v preprosti hiši slovenskih potomcev v Argentini. Nastopajo tri generacije: mlada sestra in brat, oče in stari oče. Sestra Mikaela in brat Boštjan se pogovarjata o težkih časih, ki jih doživlja svet, o vojni med Rusijo in Ukrajino, o žrtvah vojakov in civilnih prebivalcev in o milijonih ljudi, ki so zaradi vojne zapustili rodno zemljo. Takrat pride oče Lojze in vpraša zakaj sta tako resna. Mikaela pove o čem sta govorilo in oče jima svetuje naj prebere pesem Franceta Papeža »Novi svet«. Pesnik se spominja, da ga je vihar odnesel na novo zemljo, na drugo stran Atlantika. Spominja se večerov v domovini in sanja o svoji vasi, o poljski poti, o drevesih in ljudeh, o materi. Izgubil je celo njeno sliko, sedaj jo nosi samo še v srcu. 

V hišo pride stari oče Janez. Povejo mu, da se pogovarjajo o težkih časih. Stari oče pripoveduje, kako je bilo pred osemdesetimi leti. Pripluli so v pristanišče, niso znali jezika, vendar niso nikoli zatajili svojega rodu, niti svoje domovine. Potem Boštjan prebere pesem Ivana Korošca »Naš – vseh mrtvih dan«, kjer poje o pobitih, ki ležijo brez groba, brez imena. »Vse je zasuto, vse trohni, pod osamljenim križem trohnijo kosti«.

Nato prebere še pesem Branka Rebozova – »Vrnitev«. Domača hiša je zapuščena in razbita. Išče sosede, mu umrla mati, kot bi mu umrl oče.

Naslednjo pesem Zorka Simčiča prebere Mikaela »Vrnjeni v maju govori Bogu,« Kdo je sejalec, kdo je žanjec, kdo gospodar, kdo reže kruh, deli ga svojim in konča: »Jaz srečen sem, da smel sem biti vsejano zrno«.

Oglasi se stari oče Janez, ki pravi, da se moramo spomniti vseh Slovencev, žrtev revolucije in za spravo prosimo Gospoda in posebej še za nedolžne. Pove, da on vsak mesec junij prižge svečko.

Zadnja pesem Toneta Rodeta govori o kesanju, da potoki krvi niso bili zaman, vse je šlo v večnost, ki v šepetu Očetu plapola.

Slišali smo domobransko godbo: Vsi so prihajali …

Avtor in režiser prizora je bil Damijan Ahlin. Nastopili so Mikaela Hanjže, Boštjan Hanjže, Frido Klemen in Martin Jeretina.

Besedilo poezij: France Papež, Ivan Korošec, Branko Rebozov, Zorko Simčič in Tone Rode.

Ozvočenje in luči: Aleksander Šuc.

Ganjeni smo na koncu zapeli pesem Moja domovina. »… zadnja kaplja mojega srca, to je moja domovina.«

Metka Mizerit

SPOMINSKA PLOŠČA OB 80-LETNICI

Zedinjena Slovenija in slovenski domovi v Buenos Airesu bodo 80-letnico umora domobrancev ter izseljenstva obeležili tudi s postavitvijo spominske plošče.
V Slovenski hiši je bila umeščena v nedeljo, 1. junija, skupaj s prgiščem zemlje iz Kočevskega Roga, dar družine Korošec.