Mesec junij je za našo slovensko skupnost mesec spomina. Vsako prvo nedeljo v juniju se spominjamo naših žrtev vojne in komunistične revolucije. Na žalost se že drugo leto zaradi pandemije  nismo smeli zbrati na spominski proslavi v slovenski hiši, a spominske proslave pa nismo ukinili. Slovenski dom San Martin je pripravil zelo lepo, bogato in ganljivo virtualno spominsko proslavo, kateri smo lahko sledili po spletu.

Spominsko proslavo vedno začnemo s sveto mašo. V cerkvi Marije Pomagaj sta jo darovala msgr. dr. Jure Rode ob somaševanju g. Francija Cukjatija. Dr. Rode ja pozdravil preživele domobrance, njihove sorodnike in vso slovensko skupnost. Med pridigo je – med drugimi – podal sledeče misli:

• Danes je praznik sv. Rešnjega Telesa . Na isti praznik, 31.maja 1945 je bila potrjena vest da so bili domobranci vrnjeni v domovino in izročeni komunistom. V  Vetrinjskem taborišču so tisti dan duhovniki  morali sporočiti to novico. Koliko nepopisne žalosti in solz je povzročilo to sporočilo!. Pa ni bilo obupavanja, ni bilo samomorov, ni bilo maščevanja, ni bilo panike. Žalost se je spremenila v tiho in vdano sprejemanje zasebnega in skupnega trpljenja. Vera je bilo tisto kar je v Vetrinju pomagalo ljudem, da niso obupali. Pa tudi vrnjenim domobrancem je vera pomagala, da so ostali Bogu zvesti do mučeniške smrti.

V spomin na to, kar je bila Vetrinjska tragedija, se vsako leto zbiramo k sveti maši in nato na domobranski proslavi.

• Po letu 1991 se tudi v Sloveniji zbirajo na množičnih grobiščih . Udeležujejo se domači pokojnih domobrancev, njihovi sorodniki in vsi ki imajo sočutje do mrtvih in preživelih. Tako se tudi slovenski izseljenci po svetu zbiramo na spominskih proslavah.

• Katoliška Cerkev je od vsega začetka obsodila komunizem »Komur ja mar krščanska kultura in katoliška vera ne bo sodeloval s komunizmom«. Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman je pridigal, pisal in opozarjal, da je komunizem največja nesreča za slovenski narod. Zakaj 100 milijonov mrtvih? Komunizem je organizirano moderno brezboštvo. Komunizem in krščanska vera sta nespravljiva nauka, ta dva nezdružljiva načina mišljenja in življenja. Zato je bilo toliko žrtev v času komunizma.

• Hvaležni smo našim domobrancem za njihovo žrtev življenja in jih prosimo za novo pokristjanjenje slovenskega naroda.

• Naj letošnja domobranska proslava in sveta maša pomagata, da bi v Sloveniji čimprej prišlo do spoznanja  in priznanja resnice, ter da bo domobrancem priznana pravica do groba v posvečeni zemlji.

Sveto mašo si lahko ogledate na tej povezavi

V popoldanskih urah smo – tudi preko spleta – prisostvovali spominski proslavi.

Kakor vsako leto, smo tudi letos položili venec pred spomenik padlim v slovenski hiši ter zmolili molitve za rajne.

Zamisel, organizacija in priprava proslave por geslom »Pravijo, da…« sta prevzela Regina Truden Leber in Victor Leber. Victor je bil tudi napovedovalec in je lepo povezoval različne recitacije, pričevanja domobrancev in lepe slovenske pesmi. Arh. Božidar Bajuk je podal svoje misli, ki v celoti objavljamo v tej številki.

Čestitamo Regini in Victorju za tako lepo proslavo, naša zahvala pa vsem, ki so pri njej na katerikoli način pomagali:

• Preživeli domobranci: Bine Magister, Slavko T>ruden, Jože Kržišnik, Dušan Pipp in Marko Kremžar

• Slavnostni govornik: Arh. Božidar Bajuk

• Napovedovalec: Victor Leber

• Recitatorji: Regina Truden Leber, Jože Skale in Toni Podržaj

• Zamisel in posredovanje besedila »Pravijo, da…« – Luka Debevec Mayer

• Fotografije: Marko Vombergar

• Lektoriranje: Mariana Poznič

• Sodelujoči pri polaganju venca: Niko Leber, Cecilija Jarc, Nadja Petkovšek, Matija Leber, Filip Komar, predsednik Zedinjene Slovenije inž. Jure Komar

• Dušna pastirja: č.g. msgr. Jure Rode in č.g. Franci Cukjati

• Posnetek govora arh. Božidarja Bajuka v Mendozi: Helena Hirschegger in Niki Štumberger

• Video in grafično oblikovanje: Regina Truden Leber.

Spominska proslava je na razpolago na tej povezavi

***

PRAVIJO, DA…

Vsako leto v mesecu juniju v nas oživijo tudi spomini na tiste pomladne dni leta 1945, ko se je tisoče Slovencev umikalo v tujino, da bi si ohranili vsaj golo življenje. Upravičenost njihove odločitve potrjujejo Teharje, Kočevski rog in druga množična morišča, raztresena po celi slovenski zemlji. 

Danes smo se zbrali, da s spoštovanjem in hvaležnostjo počastimo spomin vseh žrtev vojne in revolucije na Slovenskem … spomin žrtev komunistične surovosti.

Čeprav jih mi, ki smo bili rojeni že v Argentini, nismo poznali, smo o njih slišali, brali…

 Dolžni smo, da ohranimo živ spomin nanje, tako mi kot mlajše generacije. Ne pozabimo, zakaj smo se rodili v tujini, daleč od njihove ljubljene domovine.

Ko danes premišljujemo o teh dogodkih se pred nami pogosto pojavi ena misel: kako okrutno je vse to bilo, kako je vse to nerazumljivo … Domobranci, slovenski junaki, popolnoma poklani in uničeni … nad 12000 žrtev v skupinskih grobovih. 

A kot je nekdo rekel: “Nikoli ne pozabite, da je umorjeni človek močnejši od njegovega morilca in da moč navadnega človeka presega moč tistega, ki ga hoče pokoriti.”

Ohranimo njihov spomin v svojih srcih.

Bodimo ponosni, da smo njihovi potomci.

Obdržimo njihovo strast in prepričanje.

Ljubimo domovino, kot so jo oni ljubili, kot jo one ljubijo.

Morali so zapustiti vse … družine, prijatelje, domove … nekateri celo največje bogastvo: svoje življenje.

Ohraniti njihovih spominov ni lahko: to je vsakodnevna odločitev. 

Vsakdo od nas ima dolžnost, da ne pozabi vrednot, za katere so se borili: Bog, narod, domovina!

Kot je zapisal Justin Stanovnik;

“Preteklost: mera sedanjosti – temelj prihodnosti”.

Ne bodimo samo gledalci preteklosti. Dolžni smo pričati skozi celo svoje življenje, kaj se je zgodilo med kruto revolucijo na Slovenskem in ne pozabiti, zakaj so naši predniki morali postati begunci in zakaj so se morali njihovi sinovi, hčere, vnuki … roditi v tujih deželah in ne v njihovi ljubljeni domovini Sloveniji.

***

GOVOR ARH. BOŽIDARJA BAJUKA

Predragi rojaki, prijatelji! Predragi bratje in sestre!

Junijska spominska proslava nas danes globoko presune.

Grozovite zgodovinske dogodke doživljamo na nov, poglobljen način.

Osebno srečanje je nemogoče!

Predolga pandemija, prisiljena izolacija povečava naše razumevanje, nas poglablja v intimno notranjost, nas vsestransko spodbuja k iskanju odgovorov v novi življenjski bodočnosti!

Spomini nas spremljajo.

Veselje in žalost, vsa doživetja imajo novo, važnejšo prisotnost v nas in v družbi.

Spominjamo se krutih okupacij, nasilja in vojske, ustanovitve narodnih protiokupacijskih oboroženih vaških skupin.

Pred očmi imamo begunstvo, prevare in zgodovinske izdaje, predaje in povratke naših preljubih prednikov, naših junakov v roke rabljev!

Kako pozabiti njihovo trpljenje in smrt?

V globini naših src opazujemo njihovo neugasljivo zavest in stanovitnost v veri, prav do žalostnega konca.

Opazujemo njihovo mučeništvo prepojeno z ljubeznijo, vdanostjo in ponosom! 

Bogat šopek spominov je simbol žalostne preživete dobe!

Od staršev prejeta vzgoja nam oznanja in osvetljuje misel na SPRAVO.

Sprava je božji dar, je življenjska milost!

»OČE ODPUSTI JIM, SAJ NE VEDO, KAJ DELAJO!«

Sprava je bila navzoča med mnogimi, med nami in tudi med narodnimi voditelji.

8. julija leta 1990, po 45 letih, smo doživeli dolgo pričakovan prvi korak »žalne slovesnosti in simbolni pogreb 12.000 žrtev ob breznu v Kočevskem rogu.

Ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar nam je takrat pojasnil:

»SPRAVNA SLOVESNOST JE PLAMENČEK UPANJA NA SLOVENSKO SPRAVO«.

Ta narodni družbeni proces bo dolgo trajal.

Istočasno imamo v srcu odgovornost za svojo osebno spravo, željo in dolžnost  živeti v ljubezni do sobratov, brez sovraštva in brez misli na maščevanje!

Sprava vključuje priznanje krivde, kesanje in odpuščanje!

Prosimo svetega  Duha  in  našo  Brezjansko  Marijo  Pomagaj, naj nam osvetljujeta pot iskanja pristne Kristusove LJUBEZNI.

Danes se sprašujem: Kaj naj položim na srce svojim sinovom, hčeram, rojakom in prijateljem? Kako naj pomagamo našemu mlademu rodu v domovini in vsem, ki živijo po svetu, živeti v iskreni LJUBEZNI do vseh bratov in sestra?

Tone Kuntner, naš domoljubni pesnik nam takole svetuje: »DOM, DOMOVINA, ZVESTOBA, SRCE, RESNICA, UPANJE, to je peščica besed, ki so jedro in okvir našega poslanstva.

Ponos, domovinsko ljubezen, narodno zavest in samozavest, je treba gojiti, varovati in gnojiti!«

Iskreno želim, da bi gojili, gradili in živeli ljubezen, kot najbolj priljubljeno cvetlico!

Iskreno želim in prosim, da bi dočakali resnično  samostojno  Slovenijo na prelepi zemlji pod Triglavom in po vsej Sloveniji v svetu.

Tako bomo pričeli uresničevati besede pesnitve, ki je izbrano geslo letošnje proslave:

Jaz pravim, da ljubezen je srce, ki krhko je.

Jaz pravim, da ljubezen sanje so, ki iščejo.

Jaz pravim, da ljubezen dlan je, ki želi dlani.

To je roka, ki pomaga, da oprimeš se je ti.

***

BINE MAGISTER

MAJ 1945 – »MOJ SIN IN SINA SIN«

Moj sin in sina sin

in našega duhá sinovi:

ki dala je pečat tej dobi,

in naših dragih, rajnih

v blag spomin.
.

V gorečem mescu, mescu maju,

na pragu svetlega poletja,

natanko zdaj pred pol stoletja,

je udaril plat znová v zvoniku.
.

Tedaj je gospodar družini

na hitro zbrani rekel:

grémo! –

kart naši fantje trdi boj bojujejo

in naša vojska zdaj je na urniku.
.

Še en pogled na hišo, dvor,

na češnjo razcveteno,

pozdrav živini, psu čuvaju –

̶  ni časa za roké dotik –

z rokó jim je nalahno mahne

in tihi zbogom komaj dahne

in že v vrtinec reka slovenskih zdomcev

jih potegne.
.

Tedaj bilí smo vojska

otrok, žená, deklet in mož

in zdravih fantov –

̶  o, moj Bog! –

v trpljenju in zvestobi

Bogú in domu prekaljena.

In od tedaj do danes, kar jih ni

pogoltnil temni Rog

v neskončno dolgi dobi

polstoletja

srcá in duše

premagala nam ni

vojská nobena!

***

VLADIMIR KOS

TUJCI

Tako široko zdaj nam je srce!

Odkar Boga in dom smo skrili vanj,

in pesem svojo, polno čarnih sanj

o miru in ljubezni …

Tako so bele, tuje vsem roke!

Odkar nerodno kruha prosijo,

– semen razorom več ne nosijo, –

ni slab ta kruh, a – tuj je.

Kako se skrivil je ta čas hrbet!

Gospod nam je svoj težki križ nadel,

takrat, ko z doma z nami je odšel,

na Golgoto do zmage.

***

MARKO KREMŽAR

»Sprava je eno ključnih vprašanj našega

narodnega preživetja. Slovenci moramo poiskati skupna izhodišča

v preteklosti, če hočemo živeti in samozavestno gledati v prihodnost.«

»Temelja vsake sprave sta svoboda in resnica.

Vzdrževanje tako ene kot druge bo naloga vseh nas in prihodnjih generacij.«

***