Spominska proslava “NEKJE JE NAPAKA”

Spoštovani gledalci,

Ob 75. obletnici konca vojne in revolucije na slovenskem ter nelegitimnega umora 12 tisočev slovenskih mož in fantov – domobrancev, se bomo poklonili njihovemu spominu. Zaradi omejitev, ki jih povzroča pandemija koronavirusa covid-19, se tokrat ne moremo zbrati in bo naša proslava potekala virtualno. 

Vabimo vas, da se nam pridružite na svojih domovih in tako skupno, kot vsako leto, izrazimo spoštovanje in zahvalo njim, ki so svoje življenje žrtvovali za najdražje vrednote pod geslom: Mati – domovina – Bog!

.

.

Dragi romarji, dragi prijatelji,

kako najti prave besede, vredne kraja, kjer smo se, tako kot vsako leto, zopet zbrali? Ko pomislimo na trpljenje, ki so ga videli ti gozdovi, bolečino in ponižanja, ki so jim bila priča ta brezna, je naš prvi odziv zagotovo molk. Toda na takem kraju samo molčati ni dovolj. Molčati je bilo treba dolga leta. Potrebna je beseda. Ne plehka in prazna, temveč beseda, ki je skoraj sveta. Tu, na tej zemlji, je namreč slovenski narod dobil svoje mučence. Ne enega, ne deset, na tisoče jih je bilo, ki so svojo kri darovali za domovino brez revolucije, za domovino brez totalitarizma, za domovino, ki bo svobodna in kjer bo vedno prostor tudi za Boga. Že sedem dolgih desetletji počivajo pod težo zemlje, ki so jo nanje vrgli bratje po rodu, tujci po misli. Desetletja je bila njihova smrt kot kletvica, ki se je ni smelo izreči. Temna skrivnost, ki so jo skrbno varovali tisti, ki so pod njihova imena zapisali eno samo besedo – smrt.

.

.

»Umrli smo, vi ste jokali.
Čemu le? Saj nam je lepo.
Iz nas ciklamni so pognali,
ki jih rdečí v večer nebo.

Splahnele gube so in žulji,
ne utesnjuje nas več čas.
In včasih prilete metulji
s pozdravi toplimi od vas.

Res, Bog je mir. Tu je lepo,
prosojno vse kot med kristali.
A ko bi mogli, bi jokali,
jokali, ker je vam hudo.«

.

.

Kdo so bili ti možje in fantje?

Ne moremo ostati ravnodušni ob spoznanju, da so nase brez oklevanja sprejeli odgovornost, ki jo je prednje polagala zgodovina. Odgovornost do svojih družin, odgovornost do svojih domov in domov svojih sosedov. Odgovornosti se niso izmikali, bremena niso prelagali na druge. Lahko bi rekli, da so z vso resnostjo vzeli besede pesnika, ki pravi »dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan«. Ali niso vsem nam prav v tem neomajen zgled? Tudi nam danes naš čas nalaga naloge in izzive, ki smo jih dolžni sprejeti. Brez izgovorov in izmikanja. 

Ko je bilo potrebno, so pokazali pogum in se uprli tistim, ki so, v varnem zavetju gozdov, za vsako ceno hoteli oblast. 

Takrat so fantje in možje pokazali neomajen pogum. Niso se skrili za štiri stene svojih domov. Niso zamahnili z roko rekoč »saj se ne da nič spremeniti«, temveč so se odločili, da se bodo borili za svoj narod in svoj rod. 

.

.

Nekaj je narobe,
nekaj je prav res narobe,
treba bo prelistati račune
za nazaj.

Nekje je napaka
pravzaprav majčkena napakica:
gre za milijonček
dobro naloženih kosti,
za milijonček
oči in src,
vročičnih od navdušenja,
da ne štejemo
solz, obupa, vere, kletvic
in kar je še takih neoprijemljivih postavk
kot je dim
požganih trupel in domačij.

Nekje tiči napaka in red mora biti.
Kajti kaj veš kdaj in od kod:
in na vratih — inšpekcija,
sila natančna, zoprna gospa
Zgodovina.

S suhljatim kazalcem bo,
kot z nihalom velikanske ure,
ki kaže stoletja,
drsela
od
rubrike
do
rubrike:
kako si naložil Kapital?
koliko vrgle obresti?
kako si obračal
kosti in srca?
da o solzah in slepi veri
in kar je še takih neoprijemljivih postavk
ne govorimo.

Z nepremičnim pogledom bo terjala odgovor, z nepremičnim pogledom bo terjala odgovor.

In nikakršna kuvertica
—  terjala bo odgovor in ne jaz tebi ti meni
—  terjala bo odgovor
in ne seksi strip in še kaj
ne bodo premaknili neizprosnega pogleda. Ne.

Nekje je napaka
in treba bo prelistati račune,
da o čem drugem ne govorimo

.

.

Kdo so bili ti možje in fantje?

Kdo so bili torej možje in fantje, za katere se je toliko desetletji zdelo, da je bila njihova smrt zaman. Kdo so bili možje in fantje, ki so nam z daritvijo svoje krvi izprosili svobodno Slovenijo? Če bi imeli možnost od blizu opazovati njihova življenja, bi opazili, da mnogi med njimi niso v ničemer posebej izstopali. Če bi jih srečali na ulici, bi šli mimo njih, ne da bi pritegnili našo pozornost. Večina je živela vsakdanje življenje tistega časa. Tako kot ga danes živi večina med nami. Nič dramatičnega ali prelomnega, nobenega odkritja, ki bi spremenil svet. Njihov dan se je začenjal zgodaj zjutraj, morda v hlevu ali na polju. Njihova skrb je bila namenjena zemlji, ki so jo obdelovali. Zlahka si predstavljam, kako so ob nevihtnih oblakih zaskrbljeno pogledovali zrelo žito ter se ozirali v nebo s priprošnjo, da bi šla huda ura mimo. Tisti mlajši so hodili še v šolo. Verjetno so učiteljem, tako, mimogrede, ušpičili še kakšno pobalinsko. Takšno, ki se lahko rodi le v glavah mladih ljudi. 


Če bi torej pogledali njihova življenja, bi ugotovili, da so bili taki, kot sva danes ti in jaz. Vsakdanje skrbi in delo, bolezen in zdravje, veselje in žalost so zaznamovali njihove dneve –  tako kot so z njimi zaznamovani naši dnevi. In vendar je v njihovem življenju, predvsem pa v njihovi smrti nekaj svetega, nekaj drugačnega. Nekaj, zaradi česar morejo biti tudi danes zgled in spodbuda za naše življenje, naša ravnanja in naše odločitve. 

.

.

Kdo so bili ti možje in fantje?

*****

Maja 1945 je bila nemška vojska dokočno poražena in s tem je nastopil konec druge svetovne vojne. Nemce v Sloveniji so v boju premagali mednarodni zavezniki, ne slovenski partizani, ki se sicer radi predstavljajo kot zmagovalci.

Postalo je jasno,da bo Slovenija ostala v rokah sovjetske Rdeče armade in s tem komunistične partije, kateri so bili partizani podložni. Postalo je tudi jasno, kaj čaka tiste, ki se z njihovo ideologijo niso strinjali: večletni številni zahrbtni umori so bili več kot jasna napoved za to, kar bo sledilo.

V začetku maja 1945 so se tako mnoge družine skupaj z umikajočo domobransko vojsko ter drugimi vojaškimi enotami pridružile množici, ki se je prek Ljubljane pomikala proti Ljubelju. 

Begunci so se zbrali na Vetrinjskem polju pri Celovcu, skupaj z njimi tudi okoli 12.000 domobrancev. 

Zasilno taborišče, v katerem so bivali, so vodili Angleži. Ti so se z jugoslovansko oblastjo tajno dogovorili, da bodo domobrance vrnili, in tako so med 27. in 31. majem v Jugoslavijo poslali več kot deset tisoč domobrancev, kar nedvomno predstavlja največjo tragedijo v zgodovini slovenskega naroda. 

Angleži so se jasno zavedali, kaj domobrance čaka v domovini, zato so jih spravili v vagone pod prevaro, da grejo v Italijo in tajno poslali nazaj v Slovenijo.

Že kmalu po odhodu prvega transporta je nekaterim uspelo pobegniti, ko so ugotovili, da vlak obrača v Jugoslavijo. To se je ponovilo tudi v naslednjih dneh in begunci so z veliko bolečino sprejeli dejstvo, da so Britanci prelomili dano besedo in Jugoslaviji oz. rdeči oblasti v Sloveniji izročili domobrance. Po 31. maju se je vračanje ustavilo in s tem so bili rešeni tudi civilisti, ki naj bi po tajnem dogovoru sledili usodi domobrancev.

Zgodovino pišejo zmagovalci in pri tem običajno zamolčijo vse, kar ne ustreza njihovim interesom. Zato o tem, kar se je takrat dogajalo na drugi strani avstrijsko – jugoslovanske meje vemo le po pričevanju nekaterih preživelih prič. Uradna zgodovina je o tem dolga desetletja molčala. Še več, vsako govorjenje ali objavljanje o tem je bilo strogo prepovedano in kaznovano.

Jugoslovanske oblasti so po končani vojni izvensodno ubile okoli 12.000 domobrancev, umorjenih pa je bilo tudi šesto civilistov, ki so spremljali domobrance v prvem transportu. Vrnjene domobrance in civiliste so komunistične oblasti najprej internirale v treh koncentracijskih taboriščih, in sicer v Teharjah, Šentvidu nad Ljubljano in Škofji Loki. Od tam so veliko večino odpeljali na morišča v Kočevskem Rogu, Hrastniku, v Hudo jamo in ostale kraje po Sloveniji. 

Po pričevanjih preživelih vemo, da so neoborožene domobrance in civiliste zaprli, jih pretepali in na različne načine mučili, nato pa so jih na kamionih odpeljali na morišča, največkrat so bila ta varno zakrita znotraj gozdov. Slečeni in zvezani so morali nato sredi pretepanja hoditi do jam – grobov. Ob njih so nanje streljali tako, da je marsikdo še živ padel vanje. Nekaterim je po nekaj dneh uspelo pobegniti iz jam, polnih trupel, in so kasneje pričali o teh dogodkih.

Vse to se je dogajalo v Sloveniji slab mesec po končani vojni in po tako imenovani “osvoboditvi”. Kajti treba je bilo skriti pravi obraz revolucije, ki ji je bila navidezna borba proti okupatorju le izgovor za boj za oblast, ki je po demokratični poti niso bili sposobni legitimno pridobiti. 12.000 vernih domoljubov so zakopali globoko pod zemljo in jih tako poskušali izbrisati iz zgodovine. 

Dolga desetletja so našo zgodovino pisali zmagovalci. A resnica je močnejša in počasi prihaja na dan!

*****

.

Še vedno prihajamo na njihove grobove, na katerih ni nagrobnikov z imeni, saj jih tisti, ki so ukazali moriti, nočejo dati. Še vedno prihajamo na njihove grobove, čeprav to niso njihovi grobovi, temveč morišča, kjer se je končalo njihovo zemeljsko potovanje. Ne, ker bi Smrt tako hotela, ampak, ker je tako hotel brat po rodu, tujec po misli

Zaradi njihovega zgleda, ki so nam ga dali – ne le v besedah,  temveč z dejanji – danes nimamo pravice reči, nič se ne da. Njihov vzgled na naša pleča nalaga odgovornost, ki se ji nimamo pravice izmakniti. Odgovornost do naroda in domovine. Pri tem pa ne pozabimo. Četudi se bo samo en sam izmed nas skliceval na naše mučence, bo dovolj, da bo seme obrodilo sad! Ne le trideseteren ali šestdeseteren, temveč stoteren sad!

.

.

Zahvaljujemo se vsem, ki ste se odzvali vabilu in posredovali fotografije za spominsko proslavo. 

Preživeli in pričali:

France BARAGA – 1927-1984
Srečko BELIČ  1924-1967
Janez BRULA  – 1921-1986  
France DRAKSLER  1907-1978
Božidar FINK – 1920-2013
Alojzij GROZNIK (duhovnik)  1921-1999
Jože GROZNIK  1922-1971
Stanko JEREBIČ  1930-2007
Anton KASTELIC –  1925-2016
Jože KENDA  1926-2013
Janez KOKALJ  1928-2010
Milan KOMAR – 1921-2006
Marko KREMŽAR  1928
Albin MAGISTER  1926
Marjan MAGISTER  1925-2019
Ivan MAKOVEC   1925-2010
Stane MARINČEK – 1916-1997
Jože PETERNEL – 1920-1997
Matevž POTOČNIK – 1918-1991
France RUPAR
Marijan SCHIFFRER  1922-2008
Ivan SMOLE – 1918-1997
Stanislav SMOLE  1922-2003
Ciril TEKAVEC – 1928-2005
Feliks TRPIN 1924-2003
Franc TRPIN 1921-2015
Lojze TRPIN 1928–
Tone TRPIN 1926-2007
Rajko URBANČIČ – 1926
Polde ZAJEC 
Herman  ZUPAN  1924-2018

.

Žrtve revolucije:

Anton BEDENČIČ, Marjan BEDENČIČ, Slavko BEDENČIČ, Janez DOLINAR
Marija DOLINAR, Ivanka DOLINAR, Bernarda DOLINAR, Jakob DOLINAR
Tone DOLINAR, Jože GLAVAN, Franc GLAVAN, Ivan GRILC
Stanko GRILC, Alojzij GROZNIK, France GROZNIK,  Gregor HRIBAR, 
Anton HROVAT, Ivan JAVORŠEK, Janez JERIN, Lojze KOCMUR, 
Avguštin KOSTELEC, Marko KOSTELEC, Milan KOŠIR, Janez KOVAČ, 
Tone KRUŠIČ, Ivan KRUŠIČ, Ciril KRUŠIČ, Franc KUKOVICA, 
Vinko KUKOVICA, Marjan KUKOVICA, Polde KUKOVICA, Kazimir LANGERHOLC, 
Ignac LAVRIČ, Jože LOBODA, Alfonz  MALAVAŠIČ, Lojze MALAVAŠIČ, 
Anton MALI, Pepca MAKOVEC, Jože MAKOVEC, 
Lojze MAKOVEC, Jože MAZNIK, Leopold NOSE, Anton NOVAK
France NOVAK, Ivan OBLAK, Martin OBLAK, Franci PETERNEL
Jože PETKOVŠEK, Slavko PETKOVŠEK, Janez PODERŽAJ, Alojzij PODERŽAJ
Jaka POZNIČ, Lojze POZNIČ, Janez PREBIL, France PREBIL
Ivan PRIJATELJ, Vinko PRIJATELJ, Andrej RODE, Jože SIRNIK
Anton SNOJ, Anton SNOJ (ml.), Jože STANONIK, Alojzij STRLE
Janez STRLE, Slavko STRLE, France SVETLIN, Alojzij ŠIRCELJ
Franc ŠKRABA, Bojan ŠPARHAKEL, Zvone ŠPARHAKEL, Alojzij ŠTEFANČIČ 
Maks ŠTEFANČIČ, Jernej TELIČ, Karel TRPIN, Lojze VITRIH
Ivan VITRIH, Anže ZAJEC, Viktor ZAJEC, Aleksander ZUPAN
Janko ŽONTA, Mirko ŽONTA

IN ŠE TISOČE DRUGIH

.

NEKJE JE NAPAKA | Slomškov dom

Besedila: Ivan Minatti – Branko Rozman – Helena Jaklitsch 
slike/lesorez: Ivan Bukovec – Tone Oblak
glasba: Tomaž Plahutnik, “Strune milo se glasite…”

Sodelovali so:

učenci Slomškove šole: Katja Brula, Tanja Cestnik, Vicky Cestnik, Simon Hrovat, Mirko  Kočar, Nadja Kočar, Ceci Magister, Luci Magister, Paula Magister, Načo Paulise, Santi Paulise, Ivan Petkovšek, Jani Petkovšek, Luka Pregelj, Tomaž Pregelj, Matej Rovan, Juli Tomazin, Juampi Tomazin, Sebi Vester

recitatorji: Miki Bokalič, Stefi Bokalič, Zofi Bokalič, Majda Godec, Matjaž Godec, Martin Godec, Viki Jakoš, Viki Kastelic, Nacho Mazieres, Magdalena Mazieres, Irina Podržaj, Natalija Podržaj, Saši Selan, Tomi Selan, Niko Selan

napovedovalci: Zofi Bokalič, Majda Godec, Cintia Pregelj, Branko Marinič

fotografije: Marko Vombergar – Matjaž Godec
trobenta: Franci Žnidar
grafično oblikovanje: Cecilija Urbančič
video: Jure Cestnik
organizacija in priprava: Alenka Smole, Mariana Poznič, Marcelo Brula, Štefan Godec, Aleks Kastelic, Marko Selan – Slomškov dom

ZEDINJENA SLOVENIJA  – BUENOS AIRES – ARGENTINA

.

PROSLAVA:

Please follow and like us: