V nedeljo, 5. junija, je v Mendozi potekala spominska prireditev na žrtve vojne in revolucije. Pričeli smo s kratkim pregledom besed Antona Stresa na dvorišču naše Slovenske hiše.

“Naša zvestoba spominom vseh naših rajnih, še posebej tistih, ki so umrli v takih nenavadnih, izjemnih okoliščinah, naša zvestoba je znamenje in posledica, sad naše vere.”

Predsednik društva, Tine Šmon, je pred spominsko ploščo položil šopek rož. Sveto mašo, ki jo je daroval župnik Janez Cukjati, je polepšal v spominskem vzdušju naš pevski zbor pod vodstvom dirigenta mag. Diega Bosqueta.

Sledila je spominska proslava ob navzočnosti slovenske in argentinske zastave, skupaj z  domobranskim grbom in komemoracijsko skulpturo od enega izmed naših domobrancev, Rudolfa Hirscheggerja.

Začeli smo z dvema glasbenima deloma v izvedbi našega pevskega zbora: Rož, Podjuna, Zila in Čej so tiste stezice.

Zofija Štumberger je delila nekaj besed in odlomkov iz spominov na svojega dedka Rudolfa Hirscheggerja.

“Božja volja nas čestokrat postavlja pred nerazumljiva dejanja in preizkušnje. Vodila nas je in plačilo smo dobili za dejanja usmiljenja.”

Spominjali smo se tudi nedavne 80. obletnice smrti dr. Lamberta Ehrlicha, ob poslušanju zgodbe o njegovi mučeniški smrti v knjigi ”Stražar naših svetinj”, odlomek ”IZ TISTIH DNI”.

“Pal je na cesti Svetec, poveljnik straže…”

Zaključili smo z zgodovinskim pregledom dogodkov, zaradi katerih je Slovenija določila, da bo odslej 17. maj Državni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja.

Za konec smo vsi skupaj zapeli pesem  ”Moja domovina”.

.

Govor, Spominska Proslava | Mendoza, 5. Junija 2022

“Domobranci, so naši junaki. Borili so se proti komunistični revoluciji. Ne smemo jih pozabiti.” 

Te besede odmevajo vsak mesec junij, ko se srečamo, da bi se jih spomnili. Njim v čast.

Ko sem bila mala deklica sem pozorno opazovala proslavo in tiste domobrance, ki so še bili med nami. Prišli so, dvignili zastavo, položili šopek rož in prižgali svečo. Vsi so bili stari za otroške oči. Ponosno so nosili svoj lovorjev venec. Krona, ki sem si jo zamislila, saj sem videla naše “junake” . V njihovih očeh je bilo lahko videti zgodovino. Zgodovino, ki jo je svet dolga leta zanikal. Kot je zapisal moj dedek Rudi: 

“Božja volja nas čestokrat postavlja pred nerazumljiva dejanja in preizkušnje. Vodila nas je in plačilo smo dobili za dejanja usmiljenja”. 

Mnogi med njimi, naši domobranci, imajo že svojo nagrado v nebesih.

Globoko spoštujem vse vas. Tu ste prisotni, ker ste prestali preganjanje, vojno, izgnanstvo. Ker ste ga živeli v sebi ali pa ste ga doživeli preko svojih staršev, bratov in sester, starih staršev. Ker ima zgodovina, ki se prenaša iz roda v rod, tisto sposobnost, da je utelešena v srcu. In čeprav smrt vzame s seboj koščke zgodovine za tiste, ki ostanejo na zemlji: po besedah ​​Toneta Rodeta, »ta dan spomina potrebujejo živi in ne mrtvi, saj zaradi spomina sploh vemo, kdo sploh smo. Naša dolžnost in odgovornost je, da preprečimo, da bi se zmote in napake iz preteklosti, ki so povzročile toliko gorja, še kdaj ponovile,«

…dokler se prenaša resnica o domobranstvu, se lahko pripoveduje. Resnice, ko je enkrat znana, ni mogoče zanikati, skriti ali izpustiti. Resnica in Luč se ne branita. Njihov lastni sijaj je njihova obramba.

Moj dedek Rudi je tako kot mnogi drugi domobranci napisal svoje spomine na dogodke, ki jih je doživel. Hvaležna sem, da je to storil. Prvo poglavje nosi naslov »resnica o naši borbi« in v prvem odstavku piše:

Komunistična nemorala je tolikšna, da noben dokaz ne izpodbije njihove obtožbe, ker komunizem je v svojem bistvu laž, zato ni moj namen pisati tega v kak zagovor, pač pa osvetlitev našega posebanja v razvoj dogodkov onih trpkih dni fašistične in nacistične okupacije ter istočasne komunistične revolucije onim, ki se jim morda kdaj poraja misel, da je bila naša borba neopravičena in nas komunisti morda vendar upravičeno sodijo kot kolaboracioniste. Naj bodo zgodovinarju tudi ta doživetja skromno napotilo pri ugotavljanju dejstev, da so bile Vaške straže in domobranstvo spočetka zgolj samoobramba proti zločincem brezbožnega komunizma, kar pa je vzporedno rodilo usmeritev naše borbe v nacionalno čutečnost. 

Mi smo njihovi potomci. Smo dediči zgodovine, ki je Bog dovolil, da nas vodi k Sebi.

Podedovali smo globok občutek pripadnosti domovini, ki smo ga poznali po tem, kar so nam pripovedovali in prepevali starši in stari starši. In podedovali smo tudi resnico tistih, ki so v komunizmu videli totalitarni sistem, katerega ideologija je skušala izpodriniti vse prejšnje tradicije in institucije, da bi uničila bistvo človeka. Totalitarna država skuša nadzorovati ne le dejanja, ampak tudi misli in čustva, je napisal Dedi.

Stali smo si nasproti ti, ki smo hoteli živeti svobodno v krščanski kulturi in za Boga in oni, ki so pripravljali narodu svobodo po satanovih načelih in so preko vse Slovenije in preko tri četrtine Evrope razgrnili rdečo kopreno; ne v znak ljubezni, pač pa krutega sovraštva in krvi. 

Zato ne moremo drugače, kot da ne bi prezirali laži totalitarnega komunizma, ki je med vojno in po njej zatemnila Slovenijo. In tudi, da smo pozorni opazovalci realnosti, ki jo moramo živeti danes. Totalitarizem uničuje človekovo srce. Trenutno ne več z orožjem, ampak na mehak način zahteva zvestobo idej. Vprašanje ni več, kaj je prav ali kaj narobe, ampak katera skupina ima večjo moč, da vsem vsili svojo voljo. Mnoge od teh idej so nezdružljive z logiko, zdravo pametjo in razjedajo objektivno resnico, nespremenljivost človeške narave in temeljna etična načela. Skladnost uveljavljajo korporacije, ki oblikujejo javno mnenje, in zahvaljujoč tehnologiji nadzorujejo naša življenja veliko bolj, kot bi si želeli priznati.

Lewis je pravil:  pogum ni samo “še ena vrlina”, ampak oblika, ki jo prevzamejo VSE vrline, ko so na preizkušnji. 

Je Dedi pisal: 

Zamislimo se v to trpljenje in gorje, ki so ga bedni begunci pred brezbožnim komunizmom tedaj prestali, da bi živeli v svobodi. Le del trpljenja je bila begunska pot. Le pod božjim varstvom smo jo mogli preživeti. O, da bi naša mladina znala ceniti žrtev svojih staršev, ki so jo doprinesli v dobro svojih otrok. Teh otrok, ki še niso okusili preganjanja. In če pride nad to mladino preizkušnja v izbiri načel, kje si bo izbrala mesto.

Mi smo njihovi potomci. Smo romarji zgodovine, ki jo je Bog dovolil, da nas popelje k ​​sebi.

Ko pride preizkus načelne izbire, naj imamo pogum izbrati Resnico.

Sofija Štumberger

.