France sedi pri majhni mizi v baru. Odsotno gleda skozi okno, izgubljen v svojih mislih. Pri svojih 87 letih je nekoliko sključen na desni strani, kot če bi hotel obvarovati staro rano na roki, posledica njegovega padca iz opaža nekega vročega februarskega dne, ko so betonirali šesto nadstropje neke stavbe na ulici Belgrano. Minilo je že dolgo časa, vendar se mu je ta dan globoko vtisnil v spomin in roko.

Mrzlo je. Ni si snel plašča, tudi šala ne. Še vedno je bil prehlajen. Suho je zakašljal.

Le opazoval je in počasi se je na njegovem obrazu zarisala rahla grimasa. Izraz konformizma, kot če bi neka misel potešila dolgo čakanje in mu pri tem izkrivila usta na stran.

Moški pri pultu zlaga steklenice. Zgodaj je še in bar je prazen, z izjemo Franceta.

Skozi vrata, ki so skoraj za Francetovim hrbtom, vstopi moški. Obstane pri vratih in v trenutku s pogledom prešini notranjost bara, skoraj odsotno, kot da bi bil prepričan, da bo našel, kar išče. Skoraj ne spremeni izraza, ko zagleda Franceta, le z rahlim pokima z glavo in s tem izrazi “tam je.” 

Ime mu je Lojze. Lojze je komaj leto mlajši od Franceta. Le eno leto, vendar so vseeno Franceta klicali »stari« že v tistih časih, ko sta skupaj delala na gradbišču. Tudi Lojze ga je takrat tako klical. Sedaj se nihče več ne spominja tega vzdevka, je le vzdevek sodelavcev, ki jih ni več. Niti Lojze se ga skoraj ni več spomnil. Kljub temu je za Lojzeta France še vedno njegov starejši prijatelj. Že od mladih let. Že od tistih krutih mladih let, ko sta se spoznala v najhujših okoliščinah življenja, v času vojne.

Lojze si je snel volneno kapo in je vstopil v bar. 

– Boinas – je rekel natakarju, kot neki rutinarni pozdrav, opazujoč le iz kotička očesa, in se je s težavo počasi odpravil do majhne mize, kjer je bil France.

Kot če ne bi bilo nič presenetljivega pri tem srečanju, je prijel naslonjalo praznega stola zraven Franceta in ga odmaknil nazaj, da bi se usedel. Lojze se je rahlo nasmehnil in ga momljaje na kratko pozdravil.

France je dvignil pogled in rahlo pokimal s komajda vidnim nasmehom, kot tiste dneve ko sta se dobivala na gradbišču, kjer ju je znova čakal trd delovni dan.

– Bogdej Lojz – je rekel France, nič drugega, in nato premaknil skodelico kave na stran, boš? – je vprašal.

– Dons pa bom – je odgovoril Lojze potem, ko je za trenutek nepremično kolebal.

France je za trenutek obrnil glavo proti pultu, z robato/suho nestrpnostjo in s trdo gesto s prstom pomignil natakarju. Natakar mu je iz daljave pokimal.

– Si že dolgo tukaj?- ga vprašal Lojze, da je začel pogovor, kot da odgovor sploh ne bi bil pomemben.

– Dovolj časa, da so se mi ohladile noge – je rekel in se rahlo glasno nasmehnil, z veliko mero nedolžnosti, kot če bi bil to stara šala in ne boleča resničnost. Nato se je njegov obraz spet namrščil.

Natakar se je približal in se ustavil kakšne tri metre stran, dovolj, da bi slišal naročilo.

– Un café grande con leche – je rekel Lojze v slabi španščini. In natakar je odšel.

Lojze se je s težavo namestil na stol in France je znova potegnil skodelico na isto mesto, kjer je bila prej.

Nekaj trenutkov sta še nameščala svoja boleča telesa, kot ritual v čast srečanja, s kratkim trenutkom tihih gest.

Bila sta dva robata, preprosta, vaška možakarja, ki sta bila prestavljena iz vasi v ogromni Buenos Aires. In čeprav se je to zgodilo že dolgo let nazaj, se v njiju nič ni spremenilo. Razumela sta se z gestami iz drugega obdobja, ki so se mogoče zdele malce prenagljene, nenadna. A za njiju ni bilo potrebno nič drugega. Prihajala sta iz časov, ko ni bilo potrebno toliko besed za izražanje tistega, kar je bilo vredno izraziti.

Bila sta dolgoletna prijatelja, od tistega dne, ko sta se spoznala v udarnem bataljonu 32 v Novem mestu. 

– Kako pa kje Jožica? – je vprašal France. 

– Bolš. Že tanca po hiši – je rekel Lojze, z brezskrbno preprostostjo, in spustil rahel krohot.

France je bil vdovec že 17 let. Vedno ja vprašal po Jožici. Njegovo zanimanje je odražalo, kako je bila zanj pomembna družba njegove žene. Lojze tega ni nikoli opazil. Nista govorila o teh stvareh. Tako sta bila vzgojena, v težkih časih, ko se je šlo za preživetje, ko ni bilo časa za pogovor o čustvenih podrobnostih duha. Tako ali drugače ne bi vedela, kako se o tem pogovarjati, nerodno bi jima bilo.

– Ali je kej nouga?- je kartako vprašal Lojze in  s težo naslonil roko na mizo, kot če bi bil doma v kuhinji, v robati a nekoliko neudobni pozi. 

France je odsotno gledal skozi okno in za trenutek ni ničesar odgovoril. Lojzetu se  ni mudilo, njuni pogovori so bili vedno taki, počasni, z več presledki kot besedami.

– Sestra mi je pisala….Gradenc je umrl – je neprizadeto rekel France in nato kratko obmolknil. Ni spremenil izraza na obrazu. To je bilo tisto, kar mu je hodilo po glavi. Lojze je nekaj časa razmišljal in ga gledal. Ni se takoj spomnil priimka.

– Gradenc,… ahá…- je ponovil Lojze – tisti ta rdeč, iz vašga konca – se je spomnil.

Prav ta je bil, kajti France ni nič odgovoril. Velikokrat mu je pripovedoval o njem. Lojze se je dobro spomnil za koga je šlo, in ni bilo potrebno več besed.

– Hudič! ….naj ga vrag vzame – je nato rekel France, in se zazrl v prazno ter pri tem nezavedno stisnil roko v pest s težko, staro zamero. Zelo staro.

Lojze ga je narahlo zaskrbljeno pogledal.

V tem je prišel natakar in pred Lojzeta postavil skodelico.

– Algo más, abuelos? – je vprašal natakar.

Lojze mu je z gibom nakazal, da ne. France je še vedno taval z mislimi. Natakar je odšel. Ni bilo potrebno, da bi se mu Lojze ponovno zahvalil po vseh teh letih. Vse je bilo del ustaljene rutine brez formalnosti.

– Abuelos – je ponovil Lojze -, solit se pejt, mulc – je jezno rekel, ne da bi bil res  jezen, vendar se je zdelo, da ga France ne posluša.

Lojze v skodelico stresel žlico sladkorja in nerodno pomešal, in pri tem pazoval je skodelico, ne da bi jo res gledal. Globoko je zavzdihnil in se spominjal vsega, kar je že tolikokrat slišal o Gradencu.

– Ja,… ni zelo krščansko, vem, ampak,… bá, … tako je, …¡baraba je bil, pa konc! – je odločno rekel France in rahlo povzdignil zgornjo ustnico.

– Je bil že dolgo bolan, kajne? – se je spomnil Lojze.

France je še vedno imel privzdignjeno zgornjo ustnico, kot če bi bil zasluženi pekel pokojnika zelo daleč od njegovega dobrotnega krščanskega usmiljenja.

– Ja. Sestra ga je včasih videla, ampak samo polet’, ko je šla čez vas, mimo njegove hiše. Ko je bil lep vreme so ga pripeljali na vozičku in ga pustili tam zunaj, pred verando, …da je bil malo na zraku –  je rekel s težko prikrito zamero.

Nato je malo ukrivil usta in ni mogel več prikriti svojega nelagodja.

Govoril je v kratkih stavkih, kakor da bi se hotel izogniti stvarem, o katerih se po pravilih stare vzgoje ne sme govoriti. Bolje ostati tiho, kot reči nekaj, kar se ne spodobi.

– Sestra mi je praula, da je malo postala, ko je šla mimo, …da bi ga pogledala, … da bi videla kaj počne, ko jo vidi – je nato rekel France, in kratko obmolknil.

– …in ta baraba, …ki že dolgo ni mogel govort, … je začel jecljat, kot če bi zagledal smrt – je dodal, in ni mogel skriti komaj prikrite rahlo sarkastične geste, ki mu je znova ukrivila usta,  …vest ga je pekla.

– Sestra pravi, da je Gradencu tako slabo postalo, ko jo je videl, da je postau živčen in začel jecljat čudne stvari, nerazumljive, kar na glas. Nato ga je ona nehala gledat in je enostavno nadaljevala svojo pot, medtem ko je nekdo prišel iz hiše pogledat kaj se dogaja s tem človekom…in so ga poskušali umirit, …, govorili so mu, kot se govori ubogim norcem – France je, zamišljen, kratko umolknil.

– Ampak ni bil nor, ne, sploh ne, …dobro je poznal mojo sestro, in našo družino– je še dodal France.

Nato sta oba utihnila, zamišljena nad tragično podobo Gradenca.

Lojze je ponesel skodelico k ustom in glasno srebal, kot je počel doma z vročo juho.

– Nikol ni hotel povedat kam so odnesli mojega brata- je nato rekel France, in globoko zavzdihnil ter se s telesom naslonil na naslonjač stola. Dvignil je pogled, kakor da bi se hotel zamotiti, da se ne bi spomnil.

Bil je mučen spomin.

– Pa je bil on?- ga je vprašal Lojze.

France ga je pogledal iz strani.

– Kdo pa drug?– je odgovoril z naglo neizpodbitnostjo, kot če bi Lojze postavljal pod vprašaj staro trditev cele vasi.

– Vsi smo vidli, da je povsod šnofal– je rekel z naglo gotovostjo, – in ponoč je hitel v gozd, goflat kaj smo delali in kaj smo govorili.

Nato je počasi premaknil roko k skodelici kave in jo rahlo zibal sem in tja, držeč jo za ročaj.

– Enkrat  sva ga z bratom sledila, veš?– je rekel s trdim pogledom uprtim v šalico.- Vedela sva, kam gre. V gozdu sva ga dohitela in ga pokrila z odejo, ki sva jo prinesla- je navdušeno rekel, kot če bi videl pred sabo prizor– nasekala sva ga!…- spustil je glas, nasmejan, srečen kot otrok. Hotel je še nekaj dodati, vendar se je ustavil, kakor da mu je nadaljevanje preprečila priučena zmernost. Dovolj je povedal in se pri tem ni mogel izogniti hladnemu nasmešku.

Ni dolgo obdržal nasmeha na obrazu. Ni se spodobilo.

– Potem je še on zginu v gozd. Vsi smo vedli, da je tud izdal našga soseda– je žalostno rekel in umoknil. Nikamor se ni mudilo.

– Baraba!…- dvignil je glas, kakor da je pozabil, da ni doma. Lojze je previdno pogledal naokrog, a nihče se ni zmenil za ta dva starčka. Natakar je sploh ni opazil.

– Naš sosed Lado je preveč naglas govoril proti komunajzarjem.

– Ja- se je strinjal Lojze..- kdo pa ni od naših?

France je počasi sklenil mrzle roke in jih pomel.

– Mi se jih tudi nismo bali. Kajžarjevi nismo bli tih- je rekel ponosno, kot če bi po tolikem času izginilo kesanje nad tistim samomorilskim pogumom. Utihnil je in razmišljal.

– Nismo bli tih, pa se nismo pazili, … kaj češ, …zato so pa nas imeli tako na piki.

Oba sta se zravnala in iskala udoben položaj za svoje obrabljene kosti. 

– Ta sosed nam je pravil, …meni in bratu- je pojasnil,  na široko odprl oči ter pogledal Lojzeta in se malo nagnil k njemu. 

– S temi ljudmi se ne da govort, fantje – je rekel po tiho, skoraj zaupljivo – … nikoli te ne bodo poslušali, ne zanima jih debata z nobenem… zato pa, veste kaj fantje?, je rekel sosed … – France je oponašal sosedov glas – nič ne pomaga, edino kar še služi, …je šus v glavo–  je povedal še tišje in se nato uprl na naslonjalo, kot če bi rekel nekaj nespodobnega, vendar je bil zadovoljen, da je to ponovil.

France je znova postal malo zadržan, kot vsakič, ko je rekel kaj hudega.

– Bulili smo nanjga, in mislili da pretirava – je dodal bolj sproščen, in gledal v prazno, na tisto daljno preteklost.

– Ja, takrat smo mislili da pretirava….

Nekaj časa sta se ustavila v preteklosti. Kot ničkolikokrat prej. Ta nerazrešena preteklost, ki se je vedno vračala. Morala sta se vračati v preteklost, kot če bi bil to neodplačan dolg ali odprta rana, nesmiselno brskajoč po njej, saj je ni bilo mogoče spremeniti.

Lojze je znova srknil iz skodelice. Sedaj ni bilo potrebno tega početi glasno, saj je bila že dovolj mrzla.

– Aaaaa –od požirka je zadovoljno vzkliknil.

Pustil je skodelico na krožniku in se malce odmaknil. Malo si je bil zmočil roko,  zato je iz žepa vzel je veliki robec in si z njim obrisal roko.

Potem je malce postal pri delu, pustil robec na mizi in se nagnil nazaj.

– No, …ko si zdej omenil sestro –  je rekel Lojze s spremenjenim glasom – sem se spomnil svoje sestre – je dokončal stavek, zamišljen. – A se spomniš Zvoneta, kaneda?

– Zvone, iz Žabja?, … seveda!, tisti, ki je prišel v bataljon skoraj na koncu – je z gotovostjo odvrnil France  in ga začudeno gledal.

Lojze je pokimal in za trenutek ni rekel ničesar.

– Veš? Tega pa ti še nisem nikol povedal – je rekel, in pri tem utišal glas ter rahlo skomignil z rameni.

Počasi je zajel sapo.

– Zvone je bil iz sosednje vasi,… imel je dva brata pri partizanih, se spomniš?

Zavzdihnil je, kot če bi mu zgodba bila breme.

– Ja, seveda se spomnim– je odločno rekel France, ki nad tem podatkom ni bi bil presenečen. – On pa je bil dober fant- je pogumno dodal.

– Ja, je bil fejst fant- je zamišljeno ponovil Lojze –  bil je najmlajši, ampak… ker je imel tako družino, smo vsi na vasi mislili, da bo vsak čas tudi on šel v hribe – je nadaljeval Lojze, kot če bi moral povedati vse v eni sapi.

Nato je zmajal z glavo, s kretnjo obžalovanja.

– Veš?, …hodil je za mojo sestro, Zalo – je rekel na koncu. Zvenelo je le kot nek uvod za tisto, kar mu je v resnici hotel povedati.

France ga je presenečeno pogledal. Toliko let sta preživela skupaj a mu tega nikoli ni zaupal.

– Zala je bla vsa naumna nanjga …- je s težavo izdavil – …zadnjič, ko jo je pršou obiskat, eno nedeljo zvečjer, sem ga od deleč vidu …in sem ga počakau za kozoucem, ki je bil ob poti, …vrgu sem se nanj in ga prjeu za vrat… ja, poba je ves prebledeu, …bogi,…reku sem mu, da če bo še kdaj pršou k Zali, ga bom kar ubou – Lojze je govoril počasi, tiho in mirno, kot nekdo, ki prizna staro krivdo.

– Ni več pršou – je rekel z istim monotonim glasom, s starim glasom kesanja.

– Zala je bla dolg časa za nič – je dodal, kot otrok, ki prizna da je naredil neumnost.

– Potem, že ves, …stvar je šla na slabše, in, ko so mi ta rdeči poslali poziv, sva isto noč pobegnila s sosedom v Novo mesto,… naslednji dan sva že vstopila na udarni bataljon,… in še isti dan sva šla k orožnim vajam. 

France ga je gledal v pričakovanju.

– Bil je dober fant, korajžen  – je spet ponovil France, in umaknil pogled.

– Ja, tako je blo, …kaj čmo… ko sem ga vidu pridet v bataljon, sem biu presenečen, …mislu sem da je špijon, in sem takoj to reku komandantu,… zato smo ga imeli nekaj časa pod kontrolo, …no, saj se spomniš – je rekel Lojze, z glasom, ki je izdajal vdanost v usodo. France je resno pokimal.

– Fant je biu potem vrnjen, kot vsi drugi, …bogve kje leži. – je zaključil Lojze.

France je pokimal z izrazom spoštovanja.

Lojze je zajel sapo in globoko zavzdihnil, kot če bi mu bilo pripovedovanje v breme. 

– Ko smo se porazgubili v Avstriji, …smo zgubili ves stik z domačimi, ….čas je minil… in se nisem mogu nikdar pravočasno upravičit – je rekel Lojze, kot če bi bila zgodba samoumevna.

Lojzetu se je naredil cmok v grlu in je narahlo zamahnil z glavo, ponosno, pri čemer je poskušal pridobiti nazaj svoj glas.

– Zala je ostala sama,… in je počas postala zagrenjena. Dolgo ni vedla, kaj se je v resnici zgodilo. Seveda, …uboga je mislila da jo je Zvone zapustu. 

France jo malo obstal, kot da brska po glavi.

– No, ja,…ko smo že sem prišli sem ji pisau, da bi ji vse povedau, … da sem biu jaz kriv, da je Zvone ni več obiskal.

Lojze je sklonil glavo. Zgodba ga je vse bolj bremenila.

-Ker mi ni odpisovala sem mislu, da so se pisma zgubila,… in sem ji spet pisal isto, še dvakrat, da bi ji vse povedal. – je rekel, in začel zmajati z glavo.

– Nikoli mi ni odgovorila. Potem, ja, potem sva si pisala, ….a o tem,… o tem ni hotela nikdar govort.

France je kar gledal in oba sta tako bedela nad to prežečo tragedijo.

– Sem ga fina polomu, kajne?… Zala se ni nkol poročila, in je do konca ostala v domačiji.

Lojze je umaknil prazno skodelico kave na sredo mize, kot če bi ga pogled nanjo motil.

– Boga reva – je rekel France.

Nato sta utihnila. Kot tolikokrat prej. Nič več se ni dalo narediti. Bil je grozen občutek, ki se je vedno znova vračal. Veliko je bilo storjenih krivic. In ni se jih dalo spremeniti. Kot žalostna zgodba Zale in Zvoneta.

– Dostkrat premišljujem, da če mu ne bi jaz tisto reku, bi lahko poba biu še naprej z Zalo, …in, morda,… kaj veš?,  bi lahko vsaj imel neko lepo misel za popotnico, … tiste zadnje dni ki jih je pretrpel.

Za nekaj trenutkov sta utihnila. Lojze je pogledal kvišku, kot če bi tam iskal te nemogoče odgovore.

– Dostkrat mislim, … zakaj smo se ločili od njih tam v Teharjah? Ne vem, …dostktrat mislim na to, imela sva samo neko slutnjo, in, …sva se tako odločila, …sva zapustila taborišče, zbežala, … zdej smo pa tukaj – je rekel Lojze.

– … oni pa tam, ja …nekje v Kočevju, al pa bogve kje – je s težkim glasom in sklonjeno glavo dodal France.

Obstala sta nekaj časa pod težo bolečega spomina.

– Včasih razmišljam, … zakaj nisem reku ostalim o naši slutnji o Angležih? – je dodal Lojze in rahlo privzdignil pest in vprašanje je obstalo v zraku.

– Kdo pa je vedel? – je tiho rekel France, vdan v usodo, s skorajšnjim občutkom krivde, ker je preživel.

Tista njima tako poznana tišina je bila zelo boleča za oba.

-Veš kaj? – Pa bom dal mašo za Gradenca – je odločno rekel France.

Lojze ga je pogledal, presenečen zaradi nenadnega preobrata.

– A res? – je zmedeno zajecljal.

– Ja,  kaj veš?… Morda bo pa kej pomagalo.

Lojze ga je presenečeno gledal, dokler ni razumel geste.

– Pa ja … prou maš – je pritrdil Lojze, zadovoljen s Francetovo odločitvijo.

Spogledala sta se, morala sta si malo oddahniti od tolikih spominov. 

– Naši so padli, … pa uni,… vsi tisti rdeči hlapci ki so jim ukazali da so pobijali, … včasih mislim, …po svoje so pa tud trpeli, potem, … pa kako! – je rekel France in kratko molčal – ja, ta velke žvine so dobro živele,…. tile so se pa obešali,… ali pa imeli tiste živčne težave, da jih je metalo, … kakor Gradenc – je vzdihnil.

– Aha, ja, tako je blo – je zaključil France. Nato si je pomel roke in glasno zavzdihnil, kot da bi se poskušal otreti vseh teh spominov.

France se je obrnil proti pultu in zamahnil z roko. Natakar je od daleč postal pozoren.

– Dos cortitos –  je naglas rekel in spustil glas. Natakar je pokimal in s tem pokazal, da se razumeta. 

-Ja,… pa dejva – je potrdil Lojze.

– Se spomniš, ko nas je blo tukaj pet, vsak četrtek? – je nadaljeval France.

Lojze je pokimal in ni mogel reči ničesar. Nato si je pomel oči.

– Ja – je ganjen odgovoril Lojze, in poskušal skriti svojo sramoto, kajti ni se spodobilo, da bi ga prijatelj videl v takem stanju. Take stvari so se trpele v samoti. Tako so bili vzgojeni.

Natakar je prinesel oba kozarčka in hitro nalil žganje. Nato se je umaknil, kot bi vedel, da ne sme prekiniti pogovora teh dveh tujcev, ki sta venomer govorila v svojem jeziku in zato nikoli ni mogel izvedeti, o čem se z očitno bolečino pogovarjata.

Dvignila sta kozarčka.

– Za naše fante – je predlagal France.

– Pa še za nas, ki se jim bomo kmalu pridružili.

Pila sta počasi, vendar v enem samem požirku.

– Da me ne boš prehitel, …kaj bom delal tukaj, sam? –  France je zapičil pogled v prazen kozarček na mizi.

– Nehaj ga lomit, …pejt – je malo jeclaje rekel Lojze, vidno ganjen – greš na proslavo v nedeljo?

– Seveda, … hočeš da rečem Markotu naj gre po tebe? – je vprašal France.

– Ja, seveda – je rekel Lojze, in si z robcem malo pomel oči.

Jože Lenarčič, Spomini

Uprizoritev na Spominski proslavi v Slovenski hiši leta 2015 si lahko ogledate tukaj: