Ko smo že mislili, da je bila v Argentini ta zadeva že skoraj zaključena glede na to, da v Argentini pravimo da cenimo življenje, se zdi neverjetno, da se moramo znova bojevati. Zelo se navdušujemo nad slogani kot #niunamenos (#nitienamanj), pa nam vendar še ni prišel v kri ta slogan #niunomenos (#nitiedenmanj). Neverjetno je, kako deljeno je javno mnenje pri obeh temah, glede na to, da se pri obeh gre za isto stvar: življenje. Gre enostavno za to, da je življenje znova v nevarnosti; moramo preprečiti, da se ponovno vzpostavi tovarna smrti. Najbolj ironično pa je dejstvo, da ljudje hodijo v kraje kot je Auschwitz, da bi bili ganjeni, mogoče potočili kakšno solzo, ampak ne čutijo nič, ko vstopijo v ambulanto, da bi naredili splav.
Vse kaže na to, da je vlada znova prinesla na dan to temo, kar je priča temu, da ji manjka moči za vodstvo v državi, kjer je veliko tem, ki bi jih bilo treba predstaviti javnosti, saj še vedno nimajo rešitve. Pa vendar, bodisi s to vlado ali naslednjo, bodo vedno obstajali pritiski. Kdo stoji za vsem tem? Še dobro nam je znana vnaprej pripravljena dialektika, ki vedno izvaja pritisk: prvo je bila to vojna marksističnega sloja, potem študentska revolucija, potem upor otrok do staršev, nato spor med spoloma, in sedaj pravica do splava. Gre za sistematično uničevanje naravnega reda, banalizacijo človeka in moralni relativizem.
Kot kristjani dobro vemo proti komu se borimo in zato ne bomo nikoli imeli miru. Na drugi strani nikoli ne počivajo in samo čakajo, da nam je udobno in se sprostimo, pa že vdirajo v naše delovno okolje, v šole in v naše domove. Ta boj se ne bo nikoli končal. Moramo znova ponavljati iste poznane argumente, ki uničijo tega izmišljenega morilca otrok. Noben argument, ki zagovarja splav, ni tehten, vendar jih moramo znova in znova jasno izpostavljati in pojasnjevati, za vse tiste, ki jih ujamejo neprevidne, saj se zagovorniki splava ravnajo po reku »daleč od oči, daleč od srca«.
Ne morejo zanikati, da teh 46 kromosomov (23 kromosomov očeta in 23 kromosomov matere) ima vse lastnosti človeka, od prvih milimetrov vse do skoraj dveh metrov velikosti.
Nobena ženska ne more reči, da je otrok v kateremkoli času nosečnosti del njenega telesa in da lahko posledično z njim počne kar hoče. Zagotovo nobena ženska ni prosila svojega zdravnika, da naj ji odstrani srce, ker se ji je pač tako zahotelo. Ta trditev enostavno ni resnična, otrok je drugo bitje.
Ne morejo trditi, da je uzakonitev splava namenjena temu, da s tem rešijo življenja ženskam. Tukaj je jasno, da če ženske ne bi iskale načina, kako ubiti otroka v sebi, ne bi bile v nobeni nevarnosti. Če poiščejo poseg, da bi umorile svoje otroke, podležejo tveganju na isti način, kot tat podleže tveganju, da ga bodo ustrelili pri ropu. Tat ne bi bil žrtev tveganja, če ne bi iskal priložnosti za rop, tako kot ni žrtev tveganja mati, ki ne išče priložnosti, da bi umorila svojega otroka. Da se to dobro razume je potrebno dodati, da splav ni samo zadeva žensk; veliko žensk verjetno ne bi iskalo te »rešitve«, če okolje ne bi tako pritiskalo nanje, in mislim na partnerja, starše, prijatelje, okolje.
Pravijo, da je treba rešiti problem posiljenih žensk, ki nočejo roditi teh otrok. Raziskave in zdravstvene statistike v ZDA dokazujejo, da grozni stres in kriza, ki sta posledica posilstva, zelo onemogočajo zanositev. Iz tega sledi, da ogromno žensk uporablja ta argument, da bi lahko prišle do splava ob podpori okolice pri tem dejanju.
»Dekriminalizirati« splav zveni kot krik osvobojenja pri mučenju. Resnica pa je, pa noben zdravnik in nobena ženska v Argentini nista v zaporu zaradi splava, kar nam jasno pove, da je sodstvo hinavsko. V Argentini se lahko umori brez posledic za storilce, razen seveda sodbe vesti, ki bo tem ubogim ženskam nekega dne zameglila razum in povzročila strašne travme.
Zagotovo pa obstaja pomanjkanje vzgoje in to je edina in prava težava. Človek je iste narave kot vsa druga bitja na tem planetu, vendar je treba naučiti mlade, da moramo ljudje odgovorno sprejeti posledice naših dejanj in odločitev. Ni možno, da zagovorniki splava zahtevajo od družbe to grozno rešitev za njihovo neodgovornost in da zahtevajo, da je družba sokrivka »njihovega« umora, zato da jih tako reši njihove »težave«, »padca« ali »nepremišljenosti«. Ne smemo obrniti obraza stran temu zahtevku.
Vsi ti argumenti pa so lahko v končni fazi preslišani, ko ne prevladuje razum. Veliko ljudi noče spregledati, da se v teh trebuhih nahajajo ljudje. Mogoče bi bilo najbolje, da bi vsak od njih imel možnost, da bi si ogledal kakšen posnetek klinik, kjer opravljajo splave. Pred kratkim sem si tudi sam ogledal enega. V kliniki na posnetku so odstranili celotno placento in jo položili na mizo. Na pol prozorna placenta je razkrivala majhnega, deset-centimetrskega dojenčka, ki je lebdel v notranjosti. »Zdravnik-rabelj« je s prstom pritiskal na plodnik, kakor nekdo, ki drži v rokah vodni balonček, in mali v njem se je ob tem stresel, saj je reagiral na dotik. To je storil večkrat. Ta kruti prizor me je zelo spominjal na stare posnetke vojn, kjer so ljudje klečali pred jarkom in se jim je človek približal od zadaj in nanje nameril orožje. Tam se je posnetek končal. Vsak si lahko predstavlja, kaj je v nadaljevanju storil ta morilec s plodnikom in bitjem, ki se je nahajalo v njegovi notranjosti.
Od nas je odvisno, da znova poravnamo to sodbo. Ne molčimo. Moramo se boriti za to, vedno znova, tako kot veliko drugih bitk.
JL/AC
Slika: Marjan Grum, “Zakaj splav”
