»ŠPELA« MILHARČIČ – PESMI
Na deževni večer, zaradi katerega je tisti dan odpadel najpomembnejši argentinski nogometni derbi, je psihoanalitičarka in pesnica Elizabeth (Špela) Milharčič predstavila svojo zbirko pesmi s privlačnim naslovom »Nieva donde no estás« (Sneži, kjer te ni).
Spoznala sva se davno, in sicer leta 1997 v Teatro Nacional Cervantes (buenosaireška »Drama«) po uprizoritvi dela italijanskega, a tukaj živečega dramatika Elia Gallipolija (sedaj že pokojnega Špelinega moža) »Botánico«, ki je tistega leta prejelo nagrado »María Guerrero«. Srečala sva se v kavarni in skazalo se je, da sva oba Slovenca in da je ona žena avtorja, ki ima v svojem opusu tudi roman »Vigilia en Koper« in je zelo upoštevan tu, posebno v južnem predmestju Buenos Airesa.
Omenil bom še Špelinega brata, Gregorja, saj je bil navzoč na tem večeru, sicer pa živi v Sao Paulu, kjer sem ga – samo po telefonu – spoznal ne dolgo potem, ko sem se tam mudil službeno. V tistem času je bil eden najpomembnejših reklamnih fotografov v tem brazilskem mestu.
V prijetnem baru kulture v četrti San Telmo je bila dvorana premajhna za število udeležencev, ki so hoteli prisostvovati dogodku. Še in še so dodajali stole, da ni bilo več kam. Večer je bil močno slovensko obarvan. Pred začetkom je Gregor na orglice igral slovenske viže, za začetek predstavitve pa so predvajali – pred pozornimi, čeprav slovensko negovorečimi poslušalci – posnetek branja Špelinih pesmi na Radiu Slovenija v odličnem prevodu Andreja Rota; lepo in z občutkom je takrat le-te brala igralka Maja Sever. Poleg mize je bila razstavljena slika Špeline hčerke, Milene Gallipoli, z naslovom »Había una vez«, ki krasi tudi platnico knjige.
Za predstavitev so bili sklicani kot panelisti Mariela Sanz, Nora Sztrum in Osvaldo Bossi, ki so večkrat omenili tudi Slovenijo, Ljubljano in še kaj, in to pravilno izgovorjeno. Nato je seveda spregovorila še Elizabeth, povedala o svojem poreklu, o materinščini…
Za zaključek, pred zdravico in prodajo knjig, je Gregor ponovno zaigral in potem tudi zapel tisto najbolj priljubljeno slovensko ljudsko, »Pri farni cerkvici«; pri petju sva se mu pridužila še edina navzoča Slovenca.
Rok Fink
