Filozofska fakulteta Državne Univerze v Tucumanu, je praznovala svojih 80 let obstoja s pripravo mednarodnega kongresa, ki je potekal od 5. do 7. junija letos.
Intelektualci Argentine in sosednjih držav (sociologi, antropologi, doktorji, itd.), so na konferencah razpravljali o različnih temah, ki so se vrtele okoli glavne teme kongresa »Educación y política, hacia un nuevo humanismo« (»Izobraževanje in politika v smeri novega humanizma«). Predstavili so pa svoja dela in raziskave tudi profesorji in učenci naše univerze. Med njimi je bila moja sestrična, Anchi Porcelo Žakelj, učenka kariere Licenciatura en Letras, ki je predstavila študijsko delo »Slovežanščina. Cambio de código y préstamos lingüísticos entre descendientes de eslovenos en Tucumán«. (»Slovežanščina. Sprememba kode in jezikovna posojila med slovenskimi potomci v Tucumánu«).
Za to delo je Anchi izbrala dve slovenski družini, ki živita v Tucumanu že vec kot 30 let in je analizirala kako potekajo jezikovne izmenjave med španskim in slovenskim jezikom. Družini sta Žakelj Debeljak (1., 2. in 3. generacija) ter Diana Draksler in njen sin Marko (2. in 3. generacija).
Delo temelji na predpostavki, da si obe družini prizadevata vzdrževati in govoriti slovenski jezik v vsakdanjem življenju. Anchi je analizirala vrsto besed in stavkov, ki jih v navedenih družinah uporabljajo v govorici in pisanju, v katerih je ugotovila mešanico obeh jezikov, ter navedla možne razloge, zakaj se te “kodne spremembe” dogajajo v pogovoru.
Kot primer navajam nekaj analiziranih stavkov:
-Kako se imaš Marko? -Dobro mami, pero un poco cansado.
-Quiero comer kruh con sir.
-Alcanzame la flaška.
-Spravi sadje v heladero.
-Esto me hace acordar a las hribas.
Kot zaključek tega dela, je Anchi ugotovila, da obe družini želita ohraniti jezik svojih prednikov in ga posredovati novim generacijam. A zaradi vsakdanjih stikov s španščino (ki je uradni argentinski jezik), se oblike govorenja spreminjajo in se tako ustvari druga koda, ki jo brez težav razumejo vsi člani družine.
Bila je zelo zanimiva predstavitev. Opazila sem, da se veliko opisanega dogaja tudi v mojem vsakdanjem življenju, kjer se oba jezika neprestano mešata. Za konec, je Anchi poudarila važnost ohranjanja materinega jezika in z njim kulture in identitete naših prednikov, ki je končno tudi naša identiteta.
Alenka Domínguez – Tucuman
