Prišel je dan, nedelja 29.10.17, da se podam v »areno«, kot tisti rimski gladiatorji, ki se bojujejo za preživetje. Mene seveda ne čaka noben sovražnik, mogoče pa …? Tudi letos sem se prijavil na Ljubljanski maraton, na spoštljivih 42 km, pa čeprav že šestič, še vedno čutim napetost, podobno kot tisto pred osmimi leti, ko sem se ga prvič udeležil.
Vstanem približno ob petih zjutraj, da si pripravim vse potrebno za tek: čip, majico, številko, rožni venec itd., potem sledi zajtrk -kava z mlekom ter kruh z marmelado-, zatem se oblečem in grem v cerkev. Najprej je molitev rožnega venca, ob 7. uri pa sveta maša. Med mašo berem berilo, po maši pa hitro domov. Športno se oblečem, vzamem nahrbtnik in naprej peš do želežniške postaje, od kod me bo vlak ob 8.30 peljal do Ljubljane. Na želežniški postaji že čaka skupina tekačev, se pozdravimo in nadaljujemo vsak s svojim »ritualom«. Ko pride vlak in stopimo gor opazimo, da je večina potnikov tekačev, malo se pogledamo, a hitro vsak zamišljeno nadaljuje v svojem … tekaškem svetu.
In že smo tu, v Ljubljani. Kaže da bo vreme vetrovno in okrog 10 stopinj. Danes čas zelo hitro »teče«; tukaj že tečejo prvi današnji tek na 10 km. Ulice so polne tekačev, ljubiteljev teka, navijačev … promet je zaprt za vsa vozila, razen za rešilce, policiste in organizatorje. Počasi se bliža ura za nas, tekače na polmaraton in maraton. Začnem s kratkim ogrevanjem, spijem pol litra vode in pojem eno »frutabello«, in se odpravim proti štartu. Tam me že čaka velika množica tekačev. Treba bo skočiti čez rampo, da si poskrbim dobro pozicijo v »mojem boksu«. Vsak tekmovalec se postavi v polje, kjer se namestijo tekači s podobnim časom, “tempom teka”. Vsi nestrpno čakamo in razmišljamo o načrtu teka, o progi … in, da bi se čim prej začelo, in z upanjem, da bi se vse dobro končalo. Točno ob 10.30 se začne borba -boj s “samim sabo”.
Močno spodbujanje navijačev, tudi napovedovalca, ki skoraj kriči, da bi preglasil ostale, povrh tega pa še bobnanje glasbene skupine, “prava norišnica”, ki tekače hitro žene naprej, za nekatere prehitro, preko svojih zmogljivosti.
Prva žrtev hitrega tempa se že pokaže po nekaj kilometrih teka. Tekač srednjih let se je onesvestil. Opazim, kako mu takoj priskočijo na pomoč prav tekači, ki pozabijo na svoje načrte teka in mogoče tudi na dobro uvrstitev in mu pomagajo. Kapo dol vam tekači, vi ste pravi zmagovalci. S temi mislimi previdno upočasnim svoj ritem teka, in že slišim sireno rešilca. Misel na tega tekača in na njegovo zdravje me spremlja še nekaj kilometrov.
Celo traso ali progo Ljubljanskega maratona spremlja množica navijačev. Vsak predel mesta -Ruski car, Šiška, Dravlje, Koseze, Štepanjsko naselje, Moste…-, pripravi svoj program: tu so razne zabave, kjer igrajo lokalne glasbene skupine, pihalni orkester … Vse to, da bi bilo nam, tekačem, malo lažje prestati to dolgo razdaljo.
Prva večja psihološka obremenitev je, ko skupina tekačev po 21km., zavije levo proti centru, da bi končala svoj polmaraton, za ostale pa ostaja še spoštljivih 21km. Kar naenkrat je ostalo precej manj tekačev (za polmaraton je bilo prijavljenih okrog 9000, za maraton pa okrog 2000 tekačev), manj je tudi navijačev ob trasi, da bi nas vzpodbujali. To negativno vpljiva na nas, rekreativne tekače; kar naenkrat postajam bolj utrujen, težko premikam noge, treba bo hitro ukrepati, glavo zaposliti s pozitivnimi mislimi; v takih preizkušnjah svoje misli usmerim na trpeče brate – bolnike, na ljudi, ki so v stiskah in na njih zgled borbenosti, vztrajnosti in upanja, da bo bolje. Vse to mi vliva moči, da nadaljujem.
Pri 30 km. spet manjša kriza, ko zagledam, da veliko tekačev zapušča progo zaradi fizičnih in tudi psihičnih težav, in pomislim nase bolj pesimistično. Veliko kilometrov je še do cilja. Zakaj se ne bi tudi jaz ustavil in bi končal s to agonijo? Ali sem dobro treniral, da bi lahko prišel do cilja brez poškodbe? Zakaj sem se prijavil na maraton, če sem vedel, kaj vse me čaka? Vse te misli moram nadomestiti s pozitivnimi , na primer: zaupam da bom prišel do cilja, ker sem dobro treniral, na cilju bom zelo srečen in ponosen nase, tam me čaka medalja, posebna majica za tekače ki pretečejo 42 km, tudi čestitki, pozdravi tekačev, topla juha … Vse te misli se mi »podijo« po glavi, tečem naprej, da pretečem ta »tekaški zid«. Bliža se konec maratona, še zadnja 2 kilometra. Tukaj spet kot pri štartu, množica navijačev, ki močno spodbuja. Tečemo mimo stolnice in frančiškanske cerkve, med tekom pred cerkvijo se pokrižam in še s hitrim tempom odtečem zadnji kilometer ter prečkam ciljno črto v polnem šprintu. Na velikem platnu že piše moj čas teka: 3:44:40. S časom se tokrat nisem obremenjeval, zelo sem bil vesel in Bogu hvaležen, da sem prišel do cilja zdrav in da sem premagal bolečine in »velikega« maratona.
Emil Urbančič
Emil pri litijskem teku na 10 km.
Obisk španskih prostovoljcev za komunitarna dela
