V nedeljo, 18. maja, so se v slovenskem domu San Martín zbrali člani in prijatelji Slovenskega doma San Martín ter skupaj obeležili novo obletnico ustanovitve Doma. Praznovanje se je pričelo z zahvalno sveto mašo za vse žive in pokojne rojake iz okraja v zavodu Srca Jezusovega, na dan umestitve papeža Leona XIV. Mašo je daroval delegat g. Franci Cukjati. Spodbudil je vernike, naj bo vera tudi sodobnikom in novim generacijam kažipot, prav tako kot je bila ta za prednike v času zdomstva. Sveto mašo so s petjem sooblikovali Slovenski pevski zbor San Martín, mladina in otroci, pod vodstvom Ariane Žigart. 

Srečanje se je nadaljevalo na dvorišču Slovenskega doma San Martín. Argentino in Slovenijo so udeleženci ljubeče pozdravili z državnima himnama, ob dviganju zastav. Nato so vstopili v dvorano in prejeli spored kulturnega programa, na katerem je bila prikazana zasnežena hiša. Slika je bila sama po sebi zgovorna glede na letošnje geslo obletnice »Moj očetov rodni dom – meni si kažipot«. Napovedovalka Sonja Zarnik Filipič je pozdravila vse goste. Navzoči so bili na prireditvi: začasni odpravnik poslov Veleposlaništva Republike Slovenije v Buenos Airesu, Igor Šef; predsednik osrednjega društva Zedinjena Slovenija Jure Komar in gospa; delegat slovenskih dušnih pastirjev v Argentini gospod Franci Cukjati, dušni pastir slovenskega Doma San Martín g. Robert Brest ter predsedniki in zastopniki krajevnih Domov. 

Prvi je pozdravil zbrane predsednik Doma Marjan Boltežar in povedal nekaj misli o geslu in delovanju v slovenskem Domu. Nato je predsednik Zedinjene Slovenije Jure Komar v govoru poudaril pomen ohranjanja slovenske dediščine, skupnega dela mlajših generacij ter nujnost, da slovenstvo v izseljenstvu ne le ohranjamo, temveč ga tudi razvijamo in živimo. Ob tej priložnosti je začasni odpravnik poslov Igor Šef izrazil priznanje vlogi slovenske skupnosti v izseljenstvu ter dejal, da skupna pripadnost, kulturne prireditve in slovenske šole tvorijo neprecenljiv most do domovine, ob tem pa je čestital Domu za njegovo predano delo.
Prvi je pozdravil zbrane predsednik Doma Marjan Boltežar in povedal nekaj misli o geslu in delovanju v slovenskem Domu. Nato je predsednik Zedinjene Slovenije Jure Komar v govoru poudaril pomen ohranjanja slovenske dediščine, skupnega dela mlajših generacij ter nujnost, da slovenstvo v izseljenstvu ne le ohranjamo, temveč ga tudi razvijamo in živimo. Ob tej priložnosti je začasni odpravnik poslov Igor Šef izrazil priznanje vlogi slovenske skupnosti v izseljenstvu ter dejal, da skupna pripadnost, kulturne prireditve in slovenske šole tvorijo neprecenljiv most do domovine, ob tem pa je čestital Domu za njegovo predano delo.

Sledil je osrednji del praznovanja. Rdeča nit kulturnega programa so bili video posnetki. Spominjali so na očetov rodni dom, ki so ga morali zapustiti pred 80 leti starši in stari starši sedanjih članov Doma. Podali so se na pot begunstva, ki jih je pripeljala v Argentino. Tu so si poleg lastnih postavili tudi skupne slovenske domove. Posamezni člani Doma, ki so pred 80. leti začeli življenje v zdomstvu, so se pred kamero predstavili in navedli svoj rojstni kraj: Tonka Langus Truden, Slavko Truden, Marjan Petkovšek, Mara Avguštin Filipič, Polona Marolt Makek, Marjan Boltežar, Franci Jarc, Irena in Marija Škulj Petkovšek, Jelka Potočnik Verbic, Gregor Verbic, Miha Smersu. Sledil je prvi kratek video intervju. Tonka Langus Truden in Slavko Truden sta spomin na rojstne kraje preusmerila na njune lepe otroške dni. Po vsakem posnetku, so se na odru zvrstile točke posamičnih odsekov. 

V Rožmanovi šoli, se otroci učijo in spoznavajo domovino svojih prednikov. Pod skrbnim vodstvom voditeljice Nine Pristovnik Diaz, učiteljic in staršev so se izučili za gradbenike. Zapeli so Naša četica koraka (Janez Bitenc), Hiško zidamo (Romana Krajnčan) in O, moj preljubi, dragi dom (narodna). Marjan Petkovšek se je pogovarjal z vnukinjo in ji pripovedoval o srečanjih s prijatelji iz mladosti. 

Prijateljstvo goji sanmartinska mladina (predsednik Fede Tašner), ki se rada srečuje v Domu. Razveselili so publiko s poskočno slovensko polko na melodijo Prelepa si Slovenska Bistrica. Folklorno skupino je vodila Sofi Boltežar. V naslednjem posnetku je Mara Avguštin Filipič vnukinji  odgovarjala vprašanja na temo prazniki. Ob vsakem prazniku se je slovenska beseda zlila v pesem. Ob praznovanju obletnice Doma je Slovenski pevski zbor San Martin poklonil prelepe slovenske pesmi. Pod vodstvom zborovodkinje Ariane Žigart so ubrano zapeli: Tam kjer teče bistra Zila (Koroška narodna, prir. Luka Kramolc), Angelček, varuh moj (Ljudska), Je lepa gorica (Ljudska iz Škednja pri Trstu, prir. Andrej Makor) in Ob bistrem potoku je mlin (Ljudska, prir. Tadeja Vulc). 

Za konec je Polona Marolt Makek v posnetku oživljala spomine na rodni dom in se živo spominjala na hišne prostore. Pred 65 leti so rojaki iz San Martina ustanovili skupni dom, ki jih je gotovo spominjal na rodnega, in v katerega so vzidali verske in narodne vrednote. Na koncu so vsi nastopajoči skupaj zapeli Ti domača hiša (Minores). Za glasbeno spremljavo sta poskrbeli Ariana Žigart (harmonika) in Katja Filipič (kitara). 

Ob koncu prireditve so sledile besede iskrene zahvale. Z veseljem so sodelovali pri tem nastopu: Janez Filipič in sodelavci (scenski prostor),  Mati Medvešček, Toni Podržaj in Jožko Filipič (luči in zvok), Toni Podržaj (video posnetek), Mikaela Podržaj (grafično oblikovanje) in Vera Breznikar Podržaj (zamisel programa). Praznovanje se je nadaljevalo v prijetnem vzdušju. Iz kuhinje je zadišalo po domačih jedeh, kar je obujalo spomine na okuse in vonje iz domačih kuhinj. Družinsko kosilo je pripravila sanmartinska kuharska ekipa, postrežbo pa opravila sanmartinska mladina. Sledilo je sproščeno druženje ob glasbi skupine Potomci. Za slovo si je sanmartinska družina zaželela, da bo očetov rodni dom še naprej kažipot.

Saši Podržaj

__________

Pozdrav predsednika Marjana Boltežarja

Geslo letošnje obletnice pove veliko. V meni je prebudilo številna in različna čustva. Težko si predstavljam, koliko spominov in občutij je obudilo v vseh vas, ki ste izgnanstvo doživeli neposredno. Letos obeležujemo 80 let od začetka begunstva naših staršev, starih staršev in pradedov. Od tistega usodnega trenutka, ko so bili prisiljeni zapustiti svoje domove v Sloveniji – večinoma le z obleko, ki so jo imeli na sebi, v najboljšem primeru pa z nekaj skromne prtljage.

Vendar verjamem, da najtežja izguba ni materialna, temveč vse tisto, kar je povezano s čustvi. Tisto, kar ne gre v noben kovček, a ostane zapisano v srcu ter jih je spremljalo – in jih še vedno spremlja – skozi vsa ta leta. To so spomini na dom, kamor se – v večini primerov – nikoli več niso mogli vrniti. To so vsakdanji vonji, toplina jutranjega zajtrka; sončni žarki, ki so prosevali skozi kuhinjsko okno; smeh družinskih srečanj; jasen spomin na točen trenutek in prostor, kjer so doživeli kakšen pomemben družinski dogodek; solze ob bolečih izgubah; in iskren, tih smeh z najboljšim prijateljem. To je bogastvo, ki ga ni mogoče stehtati ali popisati – in vendar obstaja. V njih in v nas. Seznam teh trenutkov je neskončen. 

To izgnanstvo je v mnogih pustilo globoko rano v duši in srčno bolečino, ki jo je težko ubesediti. Vendar so vso to bolečino uspeli omiliti z medsebojno povezanostjo in enotnostjo. Prav to jih je gnalo, da so se začeli zbirati, ustanavljati šole, oblikovati pevske zbore, folklorne in gledališke skupine. Skratka, ta izguba je postala seme, iz katerega so zrasli novi domovi – domovi, ki so kot vodilo ohranjali spomin na tisti prvi, starševski dom, ki jih je zaznamoval za vse življenje. V novih deželah so si prizadevali poustvariti delček tistega, kar so izgubili. Ta boleča izkušnja nas danes vabi k razmisleku o odpornosti, o ljubezni in o veri – vrednotah, ki nas povezujejo skozi generacije.

Danes se želim zahvaliti našim pradedom, starim staršem in staršem za njihovo moč in sposobnost prilagajanja novim okoliščinam. Njihove izkušnje nas učijo, kako pomembna sta vztrajnost in povezanost med vrstniki. Kot pravi današnja priljubljena fraza: “Nihče se ne reši sam.”

Moja iskrena želja je, da bi se naši otroci učili iz vsake od teh zgodb, da bi jih znali razumeti in ceniti ter skozi njih prepoznavali svoje korenine.

Predlagam, da obnovimo svojo angažiranost pri ohranjanju naše zgodovine in kulture, ki sta navsezadnje del naše identitete.

Tisti očetovski rodni dom je sicer daleč od tukaj, a se je globoko ukoreninil v naših življenjih. Zato danes, tukaj v San Martínu, praznujemo 65 let njegove prisotnosti kot kažipot, ki nas vodi naprej. Naj ta spomin ostane vir moči, upanja in povezanosti, ki nas bo vodil tudi v prihodnje.

Buenos días a todos.

Cuánto dice el eslogan de nuestro aniversario. Si en mí activó diferentes tipos de emociones, no me puedo imaginar la cantidad de recuerdos que se despertaron en aquellas personas que vivieron el exilio en primera persona. En este año, en el cual se cumplen 80 años del exilio de nuestros padres, abuelos y bisabuelos. Del momento que debieron abandonar sus hogares, la mayoría de ellos con lo puesto y en el mejor de los casos con alguna valija. Pero creo que lo más duro no es la pérdida material, sino todo lo relacionado con lo sentimental. Todo aquello que no entra en ninguna valija pero queda alojado en el corazón y los acompañó y los sigue acompañando a través del tiempo. Son los recuerdos que uno tiene de ese hogar al cual ya no va a poder retornar (en la mayoría de los casos, nunca más): son esos aromas cotidianos, la calidez del desayuno; la luz del sol ingresando por la ventana de la cocina; las risas de las reuniones familiares; el recuerdo de saber en dónde estaba exactamente parado cuando ocurrió un hecho familiar importante; los llantos, producidos por alguna pérdida significativa; la risa cómplice, con un amigo del alma. En fin, la lista podría ser interminable. 

Éste exilio generó en muchos de ellos un desgarro en el alma, un vacío enorme en el corazón. Todo ese dolor lo pudieron mitigar manteniéndose unidos. Ésto fue el motor para impulsar a juntarse, crear escuelas, formar grupos corales, grupos de baile, grupos de actuación, etc. En definitiva, ésa pérdida fue la semilla para que construyeran nuevos hogares, tomando aquel hogar paterno como guía, que tan fuerte los marcó. Buscaron reproducir de alguna manera en éstas tierras lo que tenían allá. Este hecho tan doloroso nos invita a reflexionar sobre la resiliencia, el amor y la FE que nos  ha unido a lo largo de las generaciones.

Hoy le quiero agradecer a nuestros bisabuelos, abuelos y padres, por la fortaleza y la capacidad que tuvieron para adaptarse a nuevas circunstancias. Sus experiencias nos han enseñado la importancia de la perseverancia y la unión entre pares. Cómo dice la frase tan de moda en estos días: “Nadie se salva solo”.

Mi deseo es que nuestros hijos se nutran de cada una de estas historias y puedan entender y valorar nuestras raíces.

Propongo que renovemos nuestro compromiso de preservar nuestra historia y nuestra cultura, que son en definitiva nuestra identidad.

Aquella casa natal estará lejos de aquí, pero de alguna manera se arraigó en nuestras vidas, y así es como acá, en San Martín, cumplimos 65 años con ella como guía.