V kratkem času smo imeli priložnost videti in poslušati v operi dve slovenski sopranistki, Elviro Hasanagič ter Rebeko Lokar. Letos pa nas je obiskala Sabina Cvilak, in sicer je nastopila v programu za abonma buenosaireške filharmonije. Mednarodna kariera jo je peljala od rojstnega Maribora do Dunaja, Nemčije, Francije, Amerike, Tokia, Anglije, Finske, Švedske, Španije, Kitajske, Tajvana in še kam. Bila je štipendistka sklada Herberta von Karajana, članica dunajske Državne opere ter postala prejemnica Glazerjeve listine, Prešernove nagrade in Smerkoljeve nagrade. Dolga leta samostojna umetnica, sedaj prvakinja Mariborske operne hiše.

Tokrat je v Colonu nastopila v sopranski vlogi Lirične simfonije Alexandra von Zemlinskyja, skupaj z baritonistom Carlesom Pachonom ter pod taktirko Srbe Dinić. “Lirično simfonijo” je Zemlinsky zložil v enem letu med 1922 in 1923 v obliki cikla sedmih pesmi na poezijo bengalskega pesnika Rabindranatha Tagoreja (1861–1941), prevedeno v nemščino, za orkester, sopran in bariton. To delo močno spominja na Mahlerjevo »Das Lied von der Erde«, a za Pesem zemlje je Mahler izbral kitajske verze – eksotika je bila v tistem postromantičnem času zelo cenjena.

A naj nam sama Sabina kaj pove o sebi, gostovanju, vtisih …

RF: Predno ste dospeli v Buenos Aires, ste gotovo imeli neko imaginarno predstavo; se je ta slika uresničila, je bila realnost drugačna, morda celo zelo drugačna?

SC: Buenos Aires je mesto, ki zelo preseneti, čeprav sem pričakovala veliko. Očarala me je neizmerna razsežnost kulture, številni teatri, muzeji, topli ljudje. Zelo evropsko se meša z latinskim in ustvarja en zelo zanimiv konglomerat kulture. Pa tudi nezavidljive ekonomske razmere, inflacija, borbe malih ljudi potiskajo družbo v nenehen razvoj in ustvarjanje. Mesto gotovo ne pusti nikogar ravnodušnega in vsakomur odpira nove razsežnosti in vzpodbuja ideje.

RF: Marsikateri pevec je znal povedati, ko je prvič stopil na colonski oder, da ga je prijel strah, kako napolniti z glasom tako velik prostor. Kako ste se vi počutili tisti prvi trenutek na prosceniju?

SC: Gledališče Colon je znano kot največje klasično gledališče in še preden sem prispela tja, sem čutila eno veliko spoštovanje. Vendar ko se postaviš na te odrske deske, ti veličina in lepota gledališča dasta dodaten zagon in pogum, da na odru razpreš krila. Strah je popolnoma izginil. Ostala je le glasba in hvaležnost, da imam možnost nastopati na tem neverjetnem odru. Izkušnja, ki hipoma zasvoji.

RF: Orkester je dober. Kako ste se počutili med glasbeniki, z dirigentom, kolegom baritonistom, nasploh v teatru?

SC: Zemlinsky si je za svojo simfonijo zamislil res veliko zasedbo orkestra. Njihov orkester se je zelo suvereno in z neverjetno strastjo prebijal čez zelo zahtevno partituro. Pri tem delu so zelo pomembne barve v glasbi in znali so jih zelo dobro poiskati. Želela bi si, da bi bilo koncertov več. Tako bi lahko spremljali razvoj samega dela z izkušnjo. Mi smo imeli samo en poizkus in mislim, da nam je uspel izjemno.

RF: Nekaj časa ste si vzeli tudi za ogled pomembnih znamenitosti v mestu, zanimivih četrti. Kakšne vtise ste dobili, kaj vam bo ostalo v spominu?

SC: Med obiskom mesta sem imela možnost malce raziskati kotičke in seveda sem navdušena. Verjetno pa bi se morala še precejkrat vrniti, da bi začutila in še bolje spoznala utrip mesta. Upam, da kmalu spet. Kavarnice, gledališča, muzeji, tango, dobra hrana kličejo po ponovni vrnitvi.

RF: Za naprej imate seveda v programu predstave, opere, koncerte. Kaj pripravljate in kje boste nastopali?

SC: Tale sezona je posvečena Pucciniju, saj poteka njegovo leto. V domačem gledališču pripravljam novo premiero njegove opere La Rondine (Lastovica), ponovitve Manon Lescaut in Tosco, ponovila pa se bo tudi Turandot. Tako da bo leto res v veliki meri posvečeno Pucciniju. Imam tudi nekaj koncertov in v bližnji prihodnosti muzikal Evita, za katerega sem našla obilo navdiha prav v Buenos Airesu. Znanje o njej iz mojega obdobja tukaj je neprecenljivo.

RF: Vaš repertoar je obsežen. Je morda kakšna operna vloga, ki je vam posebno ljuba, čeprav predvidevam, da ni ena sama? Katera vas pa še čaka?

SC: Zelo so mi všeč operne vloge, ki zahtevajo kompleksno igro in velik osebni razvoj likov na odru. Moj najljubši komponist je Richard Strauss, obožujem pa tudi Janacka, Wagnerja in Puccinija … Ena mojih prepoznavnejših vlog je gotovo Mimi iz La Boheme, ki mi je odprla vrata v marsikatero operno hišo po svetu, pa morda Maddalena iz Andree Chenierja, ki sem jo pela tudi v produkciji z Andreo Boccellijem. Izmed koncertov pa Brittnov Vojni rekviem, ki sem ga poustvarila v Royal Albert Hallu v Londonu in Carnegy Hallu v New Yorku in ki predstavlja eno najbolj aktualnih del, še posebej v tem neuravnovešenem času v Evropi.

RF: Kaj pa po Colonu? In kje?

SC: Takoj po Colonu me čaka doma študij La Rondine in Tosce. Posvetila se bom vajam in svoji hčerki ter nekaj manjših koncertov, med drugim tudi Astorja Piazzole in njegovih tangov. To mi je nov izziv, ki sem ga pripeljala iz Argentine domov.

RF: Hvala za vaš čas in še toliko bolj za vaše petje. Upamo, da vas spet kdaj slišimo tu. Vse dobro!

Rok Fink

Lektorirala: Tjaša Lorbek